Petra Majdič: "Enkrat Audi, vselej Audi!"

Naša najuspešnejša smučarska tekačica in danes uspešna podjetnica vse, kar počne, dela z maksimalno predanostjo. V času športne kariere je osvojila 24 zmag v svetovnem pokalu, kar jo po številu zmag na svetovni ravni postavlja na 4. mesto vseh časov. Slovencem in tudi svetovni športni javnosti se je najbolj vtisnila v srce na olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010, ko je po težkem padcu na ogrevanju s petimi zlomljenimi rebri in predrto popljučnico Sloveniji pritekla prvo olimpijsko medaljo v teku na smučeh. 

18.03.2021 Avtor: Audi Team  Fotografije: Bor Dobrin

Petra Majdič in v ozadju Audi e-tron Sportback

Po športni je ustvarila še uspešno podjetniško kariero in danes tudi druge navdušuje za smučarski tek. V polnem urniku si je vzela čas za pogovor z nami o tem, kaj jo je zgradilo, o njenih vzponih in padcih ter avtomobilih, ki ustrezajo njenemu dinamičnemu življenjskemu stilu.

 

Ko ste začeli, smučarski tek v Sloveniji ni bil med najbolj priljubljenimi športi. Zakaj ravno ta disciplina?

Šlo je za splet srečnih okoliščin. Lahko bi rekla, da me je premamila tekaška medalja, ki jo je sošolka prinesla v šolo. To se mi je zdelo fantastično in sem želela izvedeti več. Povedala mi je, da trener ravno išče nove kandidate, tek na smučeh pa je bil tudi edina možnost v moji neposredni bližini. Če bi želela resno trenirati odbojko, atletiko, v katerih sem bila dobra na šolski ravni, bi me morali starši voziti v Ljubljano. Glede na njun delavnik in poleg dela na kmetiji tega realno nisem mogla pričakovati. Ko sem prišla z idejo, da bi tekla na smučeh, je mama rekla: »V redu, ampak da si ne boš čez dva meseca premislila. Če se odločiš za šport, boš vztrajala.« To mi je bila dobra življenjska lekcija, ki me je spremljala tudi kasneje.


Koliko ste bili stari?

Začela sem pri 10, 11 letih, kar je pozno – moje konkurentke so začele pri dveh letih in pol. Nikoli nisem tudi alpsko smučala, to je bila velika pomanjkljivost. Ampak pretehtali so moja želja, volja, predvsem pa to, da je bila to moja odločitev, za katero sem stala, tudi kadar mi ni najbolj ustrezalo. Odločnost sem pokazala tudi s kolesarjenjem na treninge 4,5 km v eno smer, hkrati pa je bilo to še dodatno ogrevanje in iztek po treningu. Sreča pri teku na smučeh je, da moraš delati ves čas, ne le pozimi na smučeh. Skozi celo leto moraš trenirati moč, vzdržljivost in za to imaš cel nabor športov: kros, tek, kolesarstvo, pohodništvo, rolkanje, fitnes, moč, plavanje ... Velikokrat sem se s kolesom odpeljala do Bohinja, hodila nekaj ur in kolesarila nazaj domov. Meni je bilo to super. Mlajši se zdaj morda prehitro specializirajo in se posledično zasitijo, meni ni bilo ničesar preveč.

 

Petra Majdič

Video title

“Vsako tekmo, ki sem jo odtekla, sem vzela zares. Vedela sem, da moram dati vse od sebe, ne smem popuščati.”

So v vas že takoj prepoznali potencial?

Če bi videli moje spuste in znanje alpskega smučanja, niti ne (smeh). Glede na to, da sem zelo pozno začela, je bil to kar hendikep in me je oviral, da nisem bolj in hitreje napredovala. Na vzponih sem bila lahko prva, pri spustih sem pa zelo veliko izgubljala. To razliko sem nadoknadila šele kasneje, nekje pri 21 letih. Sem pa imela dve lastnosti, ki sta prevladali. To je bila moja postava. Bila sem zelo visoka, relativno vitka in posledično vzdržljiva, atletska z odlično regeneracijo. Druga je bila moj karakter. To, da sem morala ves čas dokazovati, da sem lahko počela, kar želim, me je zaznamovalo. Vedno sem imela občutek, da moram upravičiti zaupanje. Vsako tekmo, ki sem jo odtekla, sem vzela zares. Vedela sem, da moram dati vse od sebe, ne smem popuščati, ker če ne bom uspešna, morda naslednje tekme zame ne bo več oziroma ne bo finančnih sredstev. To se je odražalo tudi na tekmah svetovnega pokala. Ne vem, kako bi to opisala, to ni le predanost, ampak neka zavezanost upravičiti vložena sredstva.


Ne glede na to, kako pomembna je bila tekma?

Na začetku je bil občutek, da moram staršem dokazovati, da so se odločili prav, da so investirali vame. Članarine, oprema, vse to je bilo že takrat drago in težko mi je bilo, ko sem videla, da tudi za njih ni preprosto. Kasneje v reprezentanci sem vsako leto gledala na proračun in na celotno ekipo. To sem jemala zelo osebno. Vedela sem, da če ne bom dosegala rezultatov, nam bodo zmanjšali sredstva, posledično ne bom mogla tekmovati, ne bo dovolj opreme, trenerski štab morda ne bo ostal. Ko gledam nazaj, to ni bilo lahko, pritisk je bil velik, ampak takrat enostavno greš in narediš vse.

“quote”

Petra Majdič in Audi e-tron Sportback

To veliko odgovornost je bilo čutiti tudi na olimpijskih igrah v Vancouvru, znameniti tekmi, ko ste z zlomljenimi rebri po težkem padcu na ogrevanju osvojili bron.

Zgodba je večplastna. Seveda so olimpijske igre za vsakega športnika vrhunec, je bilo pa za mano še veliko razočaranje leto prej na svetovnem prvenstvu v Libercu na Češkem. Veljala sem za favoritinjo, a sem dan pred tekmo zbolela za trebušno virozo in celo noč bruhala. To te izčrpa, ampak čutila sem, da moram na start, se borila z vso močjo in končala na devetem mestu. Nisem želela, da se razve za bolezen, češ da iščem izgovore, ampak mediji in komentatorji na spletu so me praktično »ubili«. To je bila ena krutih življenjskih lekcij. Po padcu v Vancouvru sem si rekla, da se ta zgodba ne sme ponoviti, pa čeprav so vsi videli padec.

Potem je bila še ekipa. Skupaj smo delali pet let, poznala sem njihove življenjske zgodbe, družine, zato sem čutila še večjo odgovornost. Bila je kombinacija pripadnosti ekipi in brezupa. Vedela sem, da bi nastop na naslednjih olimpijskih igrah pomenil še štiri leta psiholoških borb na vseh frontah in da je tisto leto edina priložnost. Vedela sem tudi, kaj pomeni olimpijska medalja za tek na smučeh, da bo odprla nove poti za moje zanamce. Me je pa življenje do tistega trenutka toliko naučilo, da če vztrajaš in dovolj dolgo dobro delaš, si nagrajen. In enostavno sem se takrat pobrala in šla.


Kljub bolečini.

Fizična bolečina je bila res močna, ampak sploh nisem hotela razmišljati o tem, da se ne bi borila za medaljo, ker ne vem, kako bi to preživela. Tudi Matej Tušak (športni psiholog) je takrat rekel: »Bolečina, ki bi jo Petra doživljenjsko čutila, če ne bi osvojila te medalje, bi bila bistveno hujša od fizične.« Fizične bolečine si pri teku na smučeh tako ali tako navajen.

"
Življenje me je naučilo, da če vztrajaš in dovolj dolgo dobro delaš, si nagrajen.
"

Petra Majdič

small text

heading

text

button

So bili še drugi dogodki, ki so se vam močneje vtisnili v spomin?

Trije dogodki so bili mejniki. Seveda prva zmaga svetovnega pokala v Drammnu. To je bilo po olimpijskih igrah v Torinu leta 2006, ki so bile zame veliko razočaranje, ker sem izgubila medaljo zaradi smuči. Če naredim analogijo na avto-moto šport, je glava smučarskega tekača kot voznik formule 1. Vsako taktiko imaš naštudirano, vsak klanec, konkurenco, vse.

Tvoje telo je primerljivo z avtomobilskim motorjem in tega s treningom izpiliš. Treningi so devet mesecev zelo konceptualni, zadnji trije meseci pa ciljani na čas dveh, treh tednov, ko si v vrhunski formi. Takrat je, kot bi lebdel. Misli so nenormalno čiste, obvladuješ vsako vlakno svojega telesa. Je pa proces zelo rahločuten. Če gre ena malenkost narobe, če izgubiš malo preveč teže, se prehladiš, predoziraš trening, lahko pade vse. Potem so odločilne še pnevmatike, v teku so to smuči. Če niso ustrezne, je tako, kot bi imel v dežju pnevmatike za sonce. To se mi je zgodilo v Torinu. Bila sem v vrhunski formi, na vzponih sem imela najboljše rezultate, na spustih pa izgubljala zaradi slabih smuči.

Petra Majdič, v ozadju Audi e-tron Sportback

Zlomilo me je, ko sem preizkušnjo na 10 km končala na 6. mestu, par sekund do medalje, ob tem, da sem vedela, da sem naredila vse, 24 ur na dan živela za to, bila sem 'čista'. Leto prej sem namreč skoraj že obupala. Na dopingu so dobili cele ekipe in to iz držav, kot so Rusija, Finska, ki so imele neverjetne pogoje z ogromno snega, znanja in vloženega denarja. Takrat mi je presedlo, vendar me je trener prepričal, da nadaljujem – še zadnje leto.

Po dveh negativnih dogodkih, Torinu in Libercu, pa se je zgodil Drammen. Po Torinu sem bila še v vrhunski življenjski formi in v mestnem šprintu, v zibelki teka na smučeh, sem 'nabrisala' vse Norvežanke. Ta uspeh po 15, 16 letih trdega dela je bil tisti znak, da se da, samo vztrajati je treba. Podoben trenutek je bil še v Trondheimu v teku na 30 km, ko so mi na polovici tekme, ko sem peljala za eno favoritinj, odpovedale smuči. Izgubljala sem mesta, bila sem že okoli 10. mesta z minuto in pol zaostanka – s takim zaostankom si praktično že odpisan. Po menjavi smuči pa sem kot feniks iz pepela nadoknadila vse in zmagala tekmo. Spoznala sem, da ni poraza pred ciljno črto, samo vztrajati je treba, se ne predati. To me je držalo tudi v Vancouvru.

Seveda je bilo veliko pozitivnih trenutkov tudi z ekipo in v pogovorih z obema trenerjema, ki sta me vedno znala motivirati, pomagala, da sem v sebi našla svojo boljšo verzijo. In nenazadnje me je tudi življenje samo, včasih zelo kruto, učilo na tej poti. Te dogodke še zdaj nosim v sebi in mi pomenijo toliko kot rezultati.

small text

heading

text

button
2021-03-audi-petra-majdic-010
2021-03-audi-petra-majdic-011

“Quote”

 

 

Video title

Leto po Vancouvru ste potem zaključili športno kariero in se takoj vrgli v posel.

Tako je. Zdaj ko gledam nazaj, mogoče prehitro, dobesedno sem stopila iz ene kariere v drugo. Živo se spomnim, ko mi je dolgoletni trener Robert Slabanja na poslovilnem sprejemu v Dolu na odru zašepetal: »Petra, imela si noro kariero, obljubi mi, da se ne boš takoj zagnala v novo. Poznam te, vem, da te bo neslo naprej.« Takrat ga nisem poslušala in takoj gradila drugo kariero. Pretopila sem interese, ki so mi blizu, to je tek na smučeh, motiviranje množic in ekip. Imela sem tudi trgovsko žilico, ker sem se že prej ves čas pogajala za finančna sredstva, si iskala svoje sponzorje in skrbela tudi za člane ekipe. Že nekaj let prej sem začela z distribucijo športne opreme, takoj po koncu športne kariere pa prevzela vajeti v svoje roke.

Sem deloholik, to je zdaj že javna skrivnost. Z izkušnjami teka na smučeh, ki je garaški šport, mi ni bilo težko delati po 16 ur. Seveda vse zmoreš, odlično sem se počutila, sta me pa letošnja pandemija in pred leti rojstvo druge hčere vendarle malo ustavila. Med pandemijo smo videli, da je fino biti doma, včasih mi je bilo to nepredstavljivo. Zdaj vidim, da se da, da posel teče tudi na tak način, da ni treba, ni vredno toliko delati. Zdaj razumem Robertove besede.


S čim vse se poslovno ukvarjate?

Zastopamo ene najboljših blagovnih znamk smuči (Salomon), oblačil (Bjorn Daehlie, Sportful) in druge opreme za tek na smučeh, nordijsko hojo in kolesarstvo. Imamo spletno trgovino Nordic.si in fizično trgovino v Dolu pri Ljubljani. Poleg tega izvajamo še teambuildinge za podjetja. Lahko bi se širili, vendar raje ostajamo specialisti, ker v to verjamemo in smo strokovnjaki. Največ nam pomenijo zadovoljni tekači na smučeh, ki se vračajo, in novi, ki jih navdušimo za ta šport.

"
"

Petra Majdič

Petra Majdič v svoji trgovini Nordic.si

 

Menite, da ste vplivali na priljubljenost teka na smučeh?

Verjetno da. Ko je nek šport na vrhu, vsak dan v novicah, to gotovo prispeva k priljubljenosti. In če dolgo spremljaš, morda pomisliš na to, da bi tudi sam poskusil. Letos je z uspehi naših tekmovalk tek spet v vzponu. Poleg tega je bil letos tek na smučeh eden tistih športov, ki se je lahko izvajal. Mislim, da ima ta šport krasno prihodnost v teh hitrih časih, ko je vse maksimalno. Telesno te utrudi, mentalno te pa napolni. Ko si sam s sabo v lepem naravnem okolju v tišini, odvisen samo od sebe in pogledaš vase kot v ogledalo. Velikokrat rečem, da na slab dan potrebuješ le pol ure, 45 minut fizične aktivnosti, da se misli preusmerijo v pozitivno in tudi sama sem in še delam tako. Tek na smučeh je kot terapija.

Petra Majdič

Verjetno spremljate naše športnike še naprej. Kako ste se počutili letos ob letošnjih uspehih naših tekačic?

Vsekakor, fenomenalen občutek je. Strastno sledim športu in sem zelo vesela in ponosna na Anamarijo Lampič, Evo Urevc, na vse športnike. Slovenci smo v tem, da imamo toliko vrhunskih športnikov v različnih disciplinah, res neverjetni in marsikdo se sprašuje, kako je to možno. Verjamem, da je v vrhunskih športih kolobarjenje. Ne moreš imeti vseh športnih disciplin hkrati v vrhu, je pa tam enkrat ta, drugič druga disciplina. Letos je po nekaj pavze v vrhu spet tek na smučeh. Moram pa reči, da sem tudi kot gledalka zelo energična in je kar težko tekme gledati v živo. Noro je, ko veš, kako veliko je v igri in ne veš, kakšen bo rezultat. Ko sam tekmuješ, imaš možnost vplivanja na rezultat, vsaj delno, kot gledalec pa ne moreš čisto nič, je kar živčna vojna (smeh).

Se podobno brez kontrole počutite tudi kot sovoznica v avtu? Raje vozite sami?

Vedno sem imela super voznike, ob katerih sem se počutila varno in sproščeno. Sem pa res tudi sama veliko za volanom. V obeh vlogah se počutim dobro. Kadar vozim sama, izživim željo po vožnji.

V teku na smučeh ste blesteli predvsem v šprintu. Ste hitri tudi v avtu? Kakšen je vaš stil vožnje?

Tak, kot je moj karakter. Dinamičen (smeh). Mislim, da ne moreš voziti dobrega avta, takega kot je npr. Audi, povsem umirjeno. Audi je avto za dinamičnega človeka.

Petra Majdič v Audiju e-tron Sportback

“Audi je avto za dinamičnega človeka.”

Dolgo ste imeli Audija.

Tako je, in spet ga bom imela. Trenutno zaradi družinskih potreb in posla vozimo kombinirano vozilo VW Multivan, ki nam glede na našo dinamiko življenja ustreza. Čez kako leto, ko se bo Ivan (partner, ki trenutno dela v Švici) vrnil v Slovenijo za dlje časa, bomo potrebovali dodatno vozilo in zagotovo bo to spet Audi. Tudi Ivan, ki je avtomobilski ljubitelj, pravi, da ni boljšega avtomobila kot dober Audi. Ko ga opremiš, je razred višje od ostalih. Jaz pravim: »Enkrat Audi, vselej Audi!«


Verjetno bo električen, kajne?

Da, pomembno mi je, da delujemo trajnostno. Že zelo zgodaj, leta 2014, smo imeli na hiši sončno elektrarno, tako da so mi zelo blizu obnovljivi viri energije. Pri avtomobilih je električni pogon trenutno najbolj trajnostna izbira. Razvoj električnih avtomobilov spremljamo, vedeli smo, da bo eden najboljših električnih avtomobilov prišel iz Audijevega razvojnega laboratorija. Dogovoriti se moramo le še o velikosti, opremi. To bom prepustila Ivanu, on v tem uživa.

Video title

2021-03-audi-petra-majdic-06
2021-03-audi-petra-majdic-07

2021-03-audi-etronSB
2021-03-audi-etronSB

Audi e-tron Sportback

Povsem električni Sportback s pogonom quattro in vrhunskim informacijsko-razvedrilnim sistemom za užitek in udobje na dolge proge.

Preberite več

Morda bi vas zanimali tudi članki:

2020-01-AudiLab_newsletter_01
2020-01-AudiLab_newsletter_01

Novičnik

AudiLab Slovenija

Enkrat mesečno iz naše online revije AudiLab Slovenija pripravljamo izbor zanimivih člankov o inovacijah, e-mobilnosti, trajnostnem razvoju, doživetjih, življenjskem slogu, Audi športu in posebnih ponudbah iz našega prodajnega programa. Naročite ga v svoj e-nabiralnik.

Naročam novičnik