Našega košarkarskega asa smo prestregli tik pred iztekom oddiha, ki ga je z družino preživljal v domači Ljubljani. Goran Dragić se je že naslednji dan vrnil v ZDA, kjer je z moštvom Miami Heat sklenil novo pogodbo in se ponovno pridružil ekipi, s katero se je v sezoni 2019/20 prebil do finala lige NBA, tam pa mu je poškodba tetive prekrižala načrte. V zgodovino se je zapisal kot eden najuspešnejših slovenskih športnikov in kot član legendarne reprezentance, ki je na evropskem prvenstvu v košarki leta 2017 Sloveniji priigrala zlato odličje. Vsi njegovi uspehi so sad trdnega dela, srčnosti in neizmerne ljubezni do športa. To so vrednote, za katere poskuša navdušiti tudi nove generacije mladih športnikov. Pogovarjali smo se o košarki, življenju, prijateljstvu in seveda o avtomobilih.
Trenutno ste na počitnicah v Sloveniji. Česa se med oddihom v domovini najbolj veselite?
V Sloveniji smo en mesec, to so za nas res počitnice. Najbolj se veselim družine, ki jo tudi najbolj pogrešam. Pa prijateljev in okolja, v katerem sem odraščal. Čas, ko smo tukaj, poskušam čim bolje izkoristi za druženje. Sicer pa večino leta preživimo v Ameriki, v Miamiju se po šestih letih počutimo doma.
Ste tukaj lahko bolj sproščeni, greste lahko ven in je manj pritiska?
Slovenijo navadno obiščem v premoru med sezonami, zato je pritiska precej manj. Ker nimam treningov in tekem, sem bolj sproščen, življenje je v tem času precej lažje. Ko grem ven, me ljudje sicer prepoznajo, a to je sestavni del mojega življenja, na katerega sem se že precej navadil. Moram pa priznati, da sem bil tudi v Miamiju malce bolj prepoznaven ravno po tej sezoni, v kateri smo se z Miami Heat uvrstili v finale prvenstva NBA.
Kako se življenje tu razlikuje od življenja v ZDA? Kaj slovenskega pogrešate v Ameriki in kaj ameriškega tu?
Ljubljana je majhno mesto, tu lahko kamorkoli pridem že s kolesom. Tudi z avtomobilom ni nobene gneče, za vožnjo porabim največ 15 minut. V Ameriki brez avta ne pridem nikamor, na cesti so ves čas zastoji, za vsako vožnjo pa porabim najmanj 40 minut. Tudi tempo življenja je definitivno hitrejši v ZDA. Je pa zato vreme tam veliko boljše. V Miamiju je ves čas sonce, zato je tudi razpoloženje precej drugačno. Zadnji mesec sem v Ljubljani gledal isto kot vse otroštvo – veliko dežja in megle. Opažam, da mi to ne odgovarja več, navadil sem se sonca.
Kako okrevate po poškodbi? So vam zdravniki predpisali počitek, ali s treningi vzdržujete formo?
Za to poškodbo je značilno, da na vsakega človeka vpliva drugače. Jaz na srečo nisem potreboval operacije, zdravljenje pa zahteva le počitek, brez fizioterapije. Prvih nekaj tednov sem imel težave z bolečinami, ki so že minile. Zdaj lahko normalno hodim in treniram, poškodba je za mano in lahko se vrnem nazaj na delo.
Kateri del okrevanja je težji, fizični ali psihični?
Psihični, seveda. Finale NBA je cilj, zaradi katerega sem treniral vse življenje in celo sezono, ko je bil čisto blizu, pa se mi je zgodila poškodba. Fizično sem v vrhunski formi, zato mi ni težko trenirati, da si povrnem moč v mišice in spet ujamem ritem. S trdim delom nimam težav, to je sestavni del programa skozi vso sezono.
Vas soigralci iz Miamija pogrešajo, kako vzdržujete stike?
Z nekaterimi igralci sem v stiku prek Messengerja ali Facetimea. Moram pa poudariti, da smo bili tri mesece skupaj izolirani v mehurčku, zato smo se malce nasitili drug drugega. Zdaj uživam v zasluženem dopustu, po enem mesecu pa bomo spet skupaj trenirali in se družili.
Mehurček je bila izolacijska cona, v kateri ste igralci NBA preživeli letošnjo končnico finala, da bi se izognili okužbi s koronavirusom. Kako je to pravzaprav izgledalo?
Vso končnico finala smo preživeli izolirani v hotelu v Disneyworldu (v Orlandu na Floridi op. p.). Zase smo imeli celo malo mestece, družili smo se lahko samo znotraj kompleksa, nismo pa smeli nikamor ven. Vsak dan so nas testirali zaradi korone virusa. Tam sem bil 95 dni, kar pomeni 95 testov. Bomo videli, kako bo z naslednjo sezono, tudi mi igralci ne vemo, ali jo bomo lahko odigrali v svojih dvoranah ali ponovno v mehurčku. Upam, da se to ne bo ponovilo.
Kljub temu, da se vaše športno življenje ves čas odvija pod žarometi, ste ostali skromni in prizemljeni. Kako vam uspeva vaše zasebno življenje ločevati od javnega? Katere vrednote so vam najpomembnejše?
Mislim, da nikoli ne smeš pozabiti, od kod si in kje si odraščal. Trudim se, da bi ostal isti, kot sem vedno bil. Moje življenje se je definitivno spremenilo, predvsem v smislu, da smo preskrbljeni jaz in moja družina. Prisotnost kamer je pač sestavni del posla. Kot oseba želim biti prijazen in dobrosrčen, rad pomagam drugim, odprt sem do vseh ljudi. Ne vidim se kot zvezde. To ni moj cilj, moj cilj je uživati v košarki, kar pa s seboj prinese tudi slavo in prepoznavnost. V mladih letih sem si tega želel, zdaj pa to ni ravno najboljše življenje. Z družino grem težko ven, saj sem s prepoznavnostjo izgubil del zasebnosti. To bi v trenutku zamenjal, ima pa seveda tudi določene pozitivne plati. Sicer pa se še vedno družim z istimi prijatelji kot v otroštvu. To je družba, ki me je zaznamovala in izoblikovala in h kateri se zelo rad vračam.
Veliko svojega časa posvečate spodbujanju mladih športnikov, tudi na košarkarskem kampu na Rogli, kjer se z njimi družite ves teden. Kako želite vplivati nanje, česa jih lahko naučite?
Zaradi varnosti otrok kampa na Rogli letos žal ni bilo možno izvesti, smo pa organizirali virtualno srečanje, na katerem smo jih spodbudili k ohranjanju fizične kondicije, kar je zdaj, ko smo vsi doma še posebej pomembno. Veseli nas, da lahko vračamo družbi. Mladim želimo pokazati, da je dobro živeti športno in da je namesto tablic in računalnikov bolje iti ven komunicirati s sovrstniki. Upam, da se bomo naslednje leto lahko ponovno videli v živo. Informacije o cepivih so zelo spodbudne.
Ste imeli tudi vi vzornika, ki je tako vplival na vas?
Ko sem kot 11-letni fant treniral pri Iliriji, nas je prišel obiskat Rašo Nesterović, ki je takrat igral v NBA. Zelo dobro se spominjam, da mi je rekel, »ej, ti mali, pridi, mi boš podajal žoge« in veselja, ki mi ga je s tem naredil. Izkoristil sem priložnost in mu zastavil ogromno vprašanj, na katera mi je z veseljem odgovoril. Že čez nekaj let sva skupaj igrala v reprezentanci, zdaj pa sva tudi zelo dobra prijatelja. Veliko se druživa, Rašo je celo boter mojemu otroku. Včasih se mi zdi kar nerealno, kako se je ta zgodba odvijala do točke, kjer sva sedaj.
Radi vozite, kakšen stil vožnje imate?
Ko sem bil mlajši in še nisem imel otrok, sem rad vozil hitro. Všeč mi je adrenalin, rad imam avtomobile in motorje. Moj oče je inštruktor vožnje, zato sem jih zaradi tega velikokrat slišal in se sčasoma tudi malce poboljšal. Ko imaš družino, pa ne misliš več samo nase, varnost otrok je zdaj na prvem mestu. Temu primerni so tudi avtomobili. Prej sem vozil hitre avtomobile, zdaj vozim družinske. Zelo rad vozim, a sem med sezono več na letalu kot v avtomobilu. Trenutno si zaradi pogodbenih obveznosti ne morem dati duška, ko se bom upokojil, pa bi rad na kateri od dirkalnih stez preizkusil kakšen zelo hiter avto.
V Sloveniji vozite Audija Q8. Zakaj vam ta avto ustreza, katere funkcionalnosti so vam najbolj všeč?
Audi Q8 je res masiven avto. Poleg tega, da dobro izgleda in da se odlično drži ceste, je tudi varen, kar je pomembno zaradi otrok. Všeč so mi tudi notranjost avtomobila, volan in touch screen. V ženini družini že dlje časa vozijo Audije, zato jih že dobro poznam. Vsi vemo, kaj pomeni znamka Audi v avtomobilizmu – same presežke.
Audi je sicer bolj prisoten v zimskih športih, predvsem radi vlečemo vzporednice med carving smučarsko tehniko in Audijevim štirikolesnim pogonom quattro. Za obe tehniki je namreč značilen izvrsten oprijem. Imate za naše bralce mogoče tudi vi kako zanimivo primerjavo iz sveta košarke, ki bi jo prav tako lahko primerjali z značilnostmi Audijevih modelov?
Definitivno! Košarka je v NBA zelo hiter šport, veliko je nenadnih akcij in potez. Temnopolti igralci imajo drugačne fizične predispozicije kot mi, če jih hočemo dohajati, se moramo med zavijanjem levo in desno dobro držati parketa in igrati zelo eksplozivno, kar so tudi lastnosti pogona quattro. Odlično se drži ceste in ima močne pospeške.
Vaša reprezentančna pot je sicer končana, spomin na 1. mesto na evropskem prvenstvu leta 2017 pa je verjetno še živ. Ima Slovenija dovolj mladih igralcev, da bi lahko ponovili tak uspeh?
Zelo rad se spominjam teh zlatih trenutkov in težko verjamem, da so od njih minila že 3 leta. Trenutno imamo v košarki veliko dobrih igralcev, na žalost pa nikakor ne pridemo skupaj s FIBA, da bi lahko sestavili ekipo. Luka Dončić in Vlatko Čančar zaradi igranja v NBA ne moreta igrati za reprezentanco, enako velja za fante, ki igrajo v Evroligi. Mislim pa, da je zdaj dober čas, da preizkusimo mlade igralce in jim ponudimo priložnost, da si naberejo izkušnje za prihodnost. Tudi jaz sem jih pri dvajsetih prodobival v reprezentanci, zato verjamem, da je to dobro za prihodnost slovenske košarke. Prvi dve tekmi za kvalifikacije na evropsko prvenstvo sta pred nami, zdaj bomo videli, kako bodo ti mladi fantje odreagirali. Verjamem pa, da bomo imeli čez 3 ali 4 leta nekaj zanimivih igralcev, ki bodo blesteli v evropski košarki in reprezentanco spet popeljali na stara pota.
