Za vami je zanimiva in zelo pestra karierna pot. Študirali ste novinarstvo in začeli kot novinarka, dopisnica iz Nemčije, nadaljevali kot strokovnjakinja za komuniciranje na uradu za informiranje, na GZS vzpostavili službo za odnose z javnostmi in se kalili v mednarodnih odnosih. Pogumno ste stopili tudi na samostojno pot podjetnice kot poslovna svetovalka, zablesteli ste kot veleposlanica v Nemčiji in Švici. Videti je, da vam je vaše dobro delo odpiralo vrata vedno novih področij delovanja in povsod ste bili uspešni. Kaj je potrebno za to?
Da, moja kariera je res zelo pisana. Verjetno je to danes prednost, pred dvajsetimi leti pa ne vem, če bi enako gledali na moje skakanje iz enega področja na drugega. Če poskušam povzeti, mislim, da je za to potrebna velika mera radovednosti, želje po spoznavanju novega, pripravljenosti na to, da se ves čas učiš in predvsem to, da imaš rad tisto, kar počneš. Kot študentka novinarstva in tudi kasneje nisem načrtovala vsega tega, sem bila pa vedno odprta. Sem se pa vsaki stvari povsem posvetila, delala dobro in to je bil verjetno tudi razlog, da so me želeli tudi na drugih področjih. Začel se je vrteti nek krog, na srečo vedno tako, da je bilo dobro zame in za mojega delodajalca.
Kaj počnete danes?
Po odstopu s položaja veleposlanice v Švici sem se ponovno posvetila poslovnemu svetovanju in treningom mehkih veščin vodenja in osebne rasti. Živim v Ženevi, v Švici, kjer sem ustanovila svoje svetovalno oziroma “coaching” podjetje. Preden sem šla v diplomacijo, sem namreč 15 let delala kot poslovna trenerka za švicarsko korporacijo Gustav Käser Training International in po osmih letih premora nekako nadaljujem tam, kjer sem bila.
Ste se pa s pobudo ONA VE na nek način vrnili tudi v Slovenijo. Nam lahko poveste kaj o tem?
Tak projekt v podobni obliki sem spoznala v Švici in so me že od samega začetka srbeli prsti. Povezuje namreč dve moji veliki strasti, medije in položaj žensk. S tremi somišljenicami, Natašo Pirc Musar, Emilijo Stojmenovo Duh in Matejo Malnar Štembal smo ustanovile Združenje za povezovanje strokovnjakinj in promocijo znanja, na kratko Združenje ONA VE. Naš glavni cilj je, da v naslednjih letih v Sloveniji povečamo delež žensk, ki nastopajo v medijih in na javnih prireditvah na 50 %. To je vizija, bomo pa tudi, če dosežemo 40 %, naredile izjemno veliko. Danes veliko govorimo o enakosti žensk, o “gender mainstreamingu”, ampak v realnosti je podobno kot na drugih področjih tudi v medijih razmerje govorcev v prid moških, žensk je le približno četrtina. Oblikovale smo platformo Ona ve, na kateri na eni strani pozivamo strokovnjakinje, da se prijavijo v našo mrežo, na drugi pa želimo novinarje in organizatorje dogodkov spodbuditi k temu, da bodo iskali strokovnjakinje in ne bodo več mogli reči: “Saj smo iskali strokovnjakinje, ampak jih nismo našli”. To danes pogosto slišimo. Strokovnjakinje se v mrežo ne prijavljajo zaradi samopromocije, ampak ker so pripravljene nastopati v medijih in na javnih prireditvah. S tem dvigujemo njihov glas in pokažemo, da znamo.
Omenili ste, da ste idejo dobili pri podobnem švicarskem projektu.
Švicarke me vedno znova navdušujejo. Delajo in živijo v izrazito konzervativni družbi. Kot veste, so Švicarke v Evropi zadnje, poleg žensk Liechtensteina, leta 1971 dobile volilno pravico. Švica nima kvot v politiki, so pa ženske izjemne v tem, da se znajo organizirati same. Pred volitvami leta 2019 so šle dobesedno od vasi do vasi in motivirale ženske, da se usposobijo za politično delovanje in nastopanje ter potem kandidirajo na volitvah. Danes je v švicarskem parlamentu 42 % žensk – za primerjavo, v Sloveniji je ta delež 29 % – in tu jim moramo čestitati. So pa aktivne še naprej in na podoben način pristopajo k volitvam v posameznih kantonih.
Njihov pristop se je pokazal za učinkovitejši od kvot.
Sama sem bila do kvot zelo dolgo zadržana, ker sem sodila po sebi. Nikoli nisem želela dobiti nekega delovnega mesta zaradi tega, ker sem ženska. Tako kot so se organizirale Švicarke, pa deluje, vendar samo zato, ker so se povezale ne glede na politično pripadnost. Pred volitvami 2019 so, na primer, poslanke iz vseh političnih strank stopile skupaj in pritiskale na moške kolege, naj dokažejo, da o enakosti ne le govorijo, ampak zanjo tudi konkretno delajo, ter naj uvrstijo ženske visoko na kandidatne liste. Ko se ženske organizirajo, je marsikaj možno, tudi v konzervativni družbi.
Kaj pa v drugih državah, kjer ste živeli? Se vam zdi, da je problem neenakosti in pristop k reševanju različen v Sloveniji, Nemčiji, Švici?
Če gledam primerjalno, me žalosti, da se položaj žensk v Sloveniji v zadnjih letih sistematično slabša. Ko sem postala veleposlanica v Berlinu, je bila Slovenija na prvem mestu glede primerljivosti plač med spoloma. Leta 2014 je bila ta razlika v Sloveniji 2 %, kasneje se je povečala. Zdi se mi, da se lahko zgodi, da se bomo morale ženske ponovno boriti za nekatere že dosežene pravice, če gledam nekatere pobude, ki prihajajo iz Vzhodne in Srednje Evrope. Če pogledamo še, kako je enakost spolov urejena v Nemčiji, lahko rečem, da so tam ženske veliko dosegle z zakonodajo, prek odločitev sodišč oziroma tudi zakonodajalca. V Nemčiji so na primer sprejeli zakon, da mora biti v nadzornih svetih družb, ki javno kotirajo na borzi, tretjina žensk. O tem so razprave tudi v Sloveniji, v Švici pa bi bil trenutno tak zakon skoraj nemogoč.
Tudi gospodarske družbe veliko delamo na področju enakosti, na splošno, ne zgolj enakosti spolov. Kot odprta in napredna znamka smo se v matični družbi pridružili pobudi Chefsache, s katero se zavezujemo zagotoviti enake priložnosti moškim in ženskam v managementu, poglavju Charta der Vielfalt, ki spodbuja raznolikost v delovnem okolju. Lahko taki projekti kaj spremenijo?
Vsekakor in čestitam družbi Audi za vse pobude, ki prispevajo k enakosti. Že kar nekaj časa me muči eno vprašanje. Pred kratkim sem prebrala kolumno konzervativnega švicarskega kolumnista, češ, kaj se ženske razburjate, saj ste dobile volilno pravico. Napisal je, da je to dovolj, saj se lahko angažiramo, če želimo. Ampak na vodilnih položajih je več moških, v povprečju imajo višje plače, v medijih nastopa relativno več moških. To pomeni, da moramo na teh področjih vendarle nekaj aktivno narediti in to, kar dela Audi in drugi koncerni, je nujno potrebno. Ne samo, ko gre za vprašanja žensk, ampak seveda širše za vključenost različnih družbenih skupin, ki so lahko zatirane. Žal nikjer ni tako, da bi bili zakoni in predpisi dovolj. Potrebujemo kulturo, ki bo spodbujala enakost v družbi.
Vam se je uspelo uveljaviti tudi na pretežno moških področjih. V Nemčiji ste bili leta 2016 izbrani za veleposlanico leta, kar je bilo za majhno ekipo iz Slovenije še posebej veliko priznanje, pet let zapored ste bili najboljša trenerka na svetu pri Gustav Käser Training International. Mislite, da je ženskam težje, ali to ne igra nobene vloge?
Marsikje res, ampak to ni toliko negativno vplivalo name. Pravzaprav me je podžgalo, da sem delala še boljše. Prvič sem se s tem soočila, ko sem začela delati za švicarski koncern Gustav Käser Training International, leta 2003. To je najstarejše podjetje v Evropi, ki se ukvarja s treningi mehkih veščin, zlasti na področju vodenja in prodaje. Prvih 30, skoraj 35 let ženske niso smele biti trenerke. Ampak mene je to spodbudilo in rekla sem si: “Vam bom že pokazala, kdo je Marta Kos”. Po petih letih, leta 2008, sem potem postala najboljša trenerka na svetu, prvič v zgodovini koncerna, in to ostala še pet let.
Ne moremo spregledati tudi uspeha na diplomatskem področju.
Čas, ko sem bila veleposlanica Republike Slovenije v Nemčiji, je bil izjemen. Res je, leta 2016 me je revija Diplomatisches Magazin razglasila za veleposlanico leta, kasneje sem dobila tudi eno najvišjih nemških državnih odlikovanj nemškega predsednika Steinmeierja. V diplomaciji sicer nisem čutila diskriminacije, veliko ureditev se tudi spreminja, je pa še nekaj takih, ki nekako kažejo, da ženske še nimajo povsem enakovrednega statusa.
Kot veleposlanica v Berlinu ste dobro spoznali nemško gospodarstvo, v katerem je močno zastopana avtomobilska industrija, katere del smo. Kako jo vidite vi?
Nemško gospodarstvo je po drugi svetovni vojni doživelo izjemen razvoj. Že po prvi svetovni vojni, še bolj po drugi, je bila država izrazito prizadeta, tudi porušena, je pa že v 50. letih začela doživljati gospodarski čudež. Oznaka “Made in Germany” danes pomeni nekaj izjemnega, je pa zanimivo, da tega izraza niso začeli uporabljati Nemci, temveč Britanci, ki so se ustrašili vzpona nemške industrije. Na nek način so želeli s to oznako škodovati njenemu ugledu, dosegli pa so ravno nasprotno. Danes je to oznaka visoke kakovosti. Zakaj je močna prav avtomobilska industrija? Nekaj pomeni tradicija, zelo veliko prinaša inovativnost, pa tudi sistem izobraževanja, ki izšola odlične strokovnjake.
Nemška avtomobilska industrija je zelo pomembna tudi za slovenska podjetja, saj predstavlja kar tretjino izvoza. Kaj nemški partnerji še posebej cenijo pri slovenskih izvajalcih?
Ko sem bila veleposlanica v Nemčiji, mi je bilo vedno v izjemno veliko čast zastopati našo državo in se pogovarjati o gospodarskih vprašanjih. Ni naključje, da za nemško avtomobilsko industrijo dela izjemno veliko dobaviteljev v Sloveniji. Nemški partnerji – tako so mi sami pripovedovali – pri slovenskih partnerjih zelo cenijo zanesljivost, prilagodljivost, kakovost izdelkov in tudi to, da se držimo dogovora. Nekateri dobavitelji so razvojni, na primer Hidria. Razvojni dobavitelj pomeni, da sodeluje pri razvoju tega, kar bo nemška avtomobilska industrija v prihodnosti potrebovala. Spominjam se govora Iztoka Seljaka iz Hidrie ob praznovanju 25. obletnice slovenske samostojnosti na odmevni prireditvi sredi Berlina, ki je na vse naredil velik vtis.
Pri svojem delu ste srečali veliko izjemnih ljudi z zelo različnih področij. Se vam je kdo od njih še posebej vtisnil v spomin?
Izjemno spoštujem Angelo Merkel. Uspelo ji je predvsem zaradi tega, ker so jo na začetku podcenjevali. Vzor je marsikateri ženski, ne zato, ker bi se zavzemala za ženska vprašanja, tega ni niti želela, je pa dokazala, da se da z znanjem premagovati ovire. Mislim, da je s pragmatičnim in človeškim načinom vodenja naredila izjemno veliko dobrega ne samo za Nemčijo, ampak tudi za Evropo. Omenila bi še gospoda Axla Hochreina, člana vodstva nemškega združenja LSVD (Der Lesben- und Schwulenverband in Deutschland). Od njega sem se izjemno veliko naučila o tem, kako Nemčija ureja vprašanje istospolnih partnerjev oziroma celotne skupnosti LGBTAIQ. Velikokrat me je povabil na različne prireditve, zlasti takrat, ko je izvedel, da je bila tudi Slovenija na tem področju močna. V Berlinu je izjemno odmevalo, ko smo leta 2015 kot veleposlaništvo organizirali nastop Slovenije na največji paradi ponosa na svetu. Na našem tovornjaku so bili tudi poslanci iz nemškega parlamenta in drugih organizacij. Slovenija je takrat povečala ugled, ker je kot prva nekdanja socialistična država organizirala samostojni nastop na tem pomembnem dogodku.
Kakšni ljudje vas sicer navdušijo?
Imeti morajo pravo kombinacijo srca in razuma. Navdušujejo me tudi ljudje, ki priznavajo in spoštujejo različnost, ki znajo hitro razmišljati, ki ne cepetajo na mestu in so odprti za nove ideje. Zadnje čase me vedno bolj navdušujejo tudi mladi, zlasti v Sloveniji. Oni so tisti, ki bi lahko prispevali k temu, da bo šlo Sloveniji v prihodnosti bolje, in so z referendumom o vodah tudi pokazali, kaj lahko dosežejo, če se organizirajo.
Kaj pa znamke? Že dolgo ste zvesti znamki Audi. Zakaj?
Res je. V 90. letih, ko sem delala na nemškem radiu Deutsche Welle, sem si kupila svoj prvi Audi, Audi A4, to je na nek način nova generacija modela Audi 80. Kasneje so sledili še drugi: Audi TT, Audi Q5 in zdaj Audi A6 Avant. Zakaj sem zvesta znamki? Audi na nek način pooseblja tisto, kar so moje vrednote in kar mi veliko pomeni, to je eleganca, šport, dinamičnost in ne prevelika bahavost.
Kako izbirate vozila?
Moram priznati, da mi je v preteklosti zelo veliko pomagal moj nekdanji mož Aaron in tudi nakup sedanjega Audi A6 Avant je njegova zasluga. Je izjemen navdušenec nad novimi tehnologijami in tega sem se nalezla tudi jaz. Pol leta sva čakala, da pride na trg novi Audi A6 Avant, ker takega avtomobila ne moreš kupovati s staro tehnologijo. Meni je pomembno tudi, da je praktičen, udoben. Večina mojih poti zadnjih deset let je dolgih tudi 1000 km. Ko po dolgi poti izstopim iz avtomobila, mi je pomembno, da ne čutim utrujenosti in bi lahko še vozila. Rada imam, če je tudi estetski. Estetsko zame pomeni tudi usklajenost med barvo avtomobila in sedeži. Pomembno mi je tudi, da imam velik prtljažnik, ampak kot sem omenila, predvsem tehnologija. Moj partner pravi, da se ves čas igram z gumbi na armaturi in pod njo. Jaz pa mu ves čas zatrjujem, da z njimi upravljam avtomobil, da to ni igračkanje. Seveda pa je najpomembnejše, da se lahko z njim dobro in varno vozim.
Omenili ste, da veliko prevozite. Nekako ste razdvojeni med Švico in Slovenijo.
Tako je. Moje stalno bivališče je v Ženevi, v Švici, kjer živim skupaj s partnerjem, tam imam tudi podjetje. Moja mama, dva brata, vsi moji sorodniki pa živijo v Sloveniji. Zadnje čase sem zato tukaj več, ne samo zaradi družine, tudi zaradi projekta ONA VE.
Je potem avtomobil tudi vaš delovni prostor?
Telefon da, drugih naprav pa v avtu ne uporabljam. Večinoma se prevažam sama in sem zato bolj zbrana pri vožnji.
Se vam je mogoče kateri model še posebej vtisnil v spomin?
Ne, vsak model je bil v svojem času najboljši avtomobil zame.
… in vsak naslednji boljši.
Tako je, vsak naslednji je bil stopnja več. Od leta 1994, ko sem kupila prvi Audi A4, je tehnologija ogromno napredovala. Izjemno se mi zdi, da je Audi uspel v avtomobile vpeljati trende digitalizacije, tudi že umetne inteligence.
V bistvu danes avtomobil ni samo prevozno sredstvo, je naprednejša naprava.
Točno tako. Danes vam ni treba iskati bencinske črpalke, ker vam to pove avtomobil. Pove vam, da vam zmanjkuje baterije na telefonu. Ni treba meriti olja ali pritiska v gumah, ker vam to sporoči avtomobil. Skratka, veliko praktičnih izboljšav je, zdaj so precej olajšane tehnične zadeve in na sploh ravnanje z avtomobilom.
Rekli bi, da ste perfekcionistka. Ste taki tudi v avtomobilu? Kakšna voznica ste?
Drži (smeh). Menim, da vozim zelo dobro, to je tudi moja strast. Švicarski prijatelji se čudijo, kako se lahko v enem dnevu pripeljem iz Ženeve v Slovenijo, za njih je skoraj 1000 km izjemno veliko. Rada vozim dinamično, ampak vedno mora biti tudi varno in na cesti res spoštujem predpise. Imam pa zadnje čase težave. V Švici je na avtocestah omejitev 120 km/h, ljudje se držijo predpisov, ustavljajo pred prehodi za pešce. Ko pridem v Ljubljano, pa se počutim kot posebnež, ker spoštujem predpise. Ko se peljem čez Trojanske tunele, kjer je omejitev 100 km/h, je zelo malo voznikov, ki se držijo omejitev in se ti »prilepijo« zadaj, svetijo z lučmi, hupajo. Voziti po slovenskih cestah me zaradi nespoštovanja predpisov dela nervozno.
Je lepše voziti v Švici ali v Nemčiji?
V Švici se mi je bilo sprva tudi težko navaditi na omejitev 120 km/h, zlasti zato, ker sem prišla iz Nemčije, kjer splošne omejitve na avtocestah nimajo. Ampak povem vam, če vsi vozijo 120 km/h, je zelo prijetno voziti, ker nihče ni nervozen, nihče ne izsiljuje.
Omenili ste, da večinoma vozite sami. Se počutite dobro tudi, če vas vozijo drugi?
Ne (smeh). Skoraj vedno vozim jaz. Tudi, ko sva na poti s partnerjem ali v krogu družine, prijateljev sem jaz tako imenovani designated driver. Če gremo kam skupaj, vsi vedo, da bo Marta popila kozarček, da nazdravi, več pa ne, ker vozi. Res se najbolje počutim, ko vozim sama. Na sovoznikovem sedežu sicer ne 'upravljam vozila', ker vem, da bo voznika to motilo, se moram pa zelo obvladovati.
Kako pa gledate na tehnologijo avtonomne vožnje, ki se razvija? Boste lahko prepustili volan avtomobilu?
Zaenkrat sem do avtonomnih vozil še precej zadržana. Škoda se mi zdi sesti v avtomobil in ga prepustiti tehnologiji. Je pa to trenutno razmišljanje, ne vem, kako bo v prihodnosti. Morda mi bo, ko bom starejša, to ustrezalo. Že danes imajo avtomobili tehnološkega pomočnika, drive assistant, vendar ga pogosto izklopim, če vozim partnerjevo vozilo.
Avtomobil vam v bistvu pomeni več kot samo prevozno sredstvo, kajne? Vi uživate v vožnji.
Imate zelo prav. Veliko časa preživim na cesti. Zdi se mi, pa naj se sliši še tako zelo patetično, da je avtomobil na nek način moj drugi ali tretji dom. Omogoča mi mobilnost, fleksibilnost. Če zjutraj ob šestih v Ženevi sedem v svoj Audi, sem lahko popoldan, najkasneje ob 15. uri, že v Sloveniji. Če je zunaj slabo vreme, sem na toplem in suhem, imam glasbo, vedno tudi pijačo, hrano. Zdi se mi, da mi omogoča dinamično življenje, ki ga živim zadnjih 20, 25 let. Ne znam si predstavljati življenja brez avtomobila.
Bi lahko delili kakšno zanimivo prigodo s poti?
Zanimiva prigoda je bila, ko sem bila kot veleposlanica v Nemčiji na večdnevni službeni poti in sva se z voznikom zadnji dan vračala iz Stuttgarta na skrajnem jugozahodu Nemčije v Berlin. To je dolga pot, pa tudi termini pred tem so bili naporni. Med hitrim postankom za prigrizek na avtocesti me je voznik Kevin, krasen človek, vprašal: “Gospa veleposlanica, po hrani sem tako zelo utrujen in zaspan. Je možno, da se ustaviva za 20 minut za krepčilni spanec?” Ker se nama je mudilo na nov termin v Berlinu, sem se mu predlagala, da sede na moj sedež – kot veleposlanica sem vedno sedela desno zadaj – in peljem jaz. Ker je bil res utrujen, je pristal. Ko sva prišla do bencinske postaje, kjer sem morala napolniti vozilo, so me vsi gledali, ker voznica diplomatskega avta je pa res nekaj posebnega (smeh). Ko se je Kevin po približno pol ure zbudil, je želel peljati naprej. Ker pa je bilo na delu, kjer sem vozila, veliko omejitev in nisem mogla voziti hitro, naprej pa omejitev ni bilo več, sem mu rekla: “Dragi Kevin. Zdaj, ko bo najlepše voziti, ko res lahko pritisnem na plin, bom pa še naprej vozila jaz.” Potem sem res vozila še naslednjih 250 km do Berlina. Kevinova prošnja, da počijeva, ker ni hotel tvegati, da se nama kaj zgodi, se mi zdi pravilna, seveda pa sem tudi jaz izkoristila vsako priložnost, da sem lahko vozila (smeh).
Smemo vprašati, katera znamka?
Bil je Audi, razlog je povsem pragmatičen. Ko sem prišla leta 2013 v Berlin, smo ravno menjali starejši avtomobil druge znamke. Audi je takrat za diplomatske avtomobile dal ugodnejšo ponudbo in smo se odločili za to znamko. Meni pa je seveda zaigralo srce.
