Pri Audiju je osvetlitev gonilo inovacij tako na področju oblikovanja kot tehnologije. V povezavi s pogojno samodejno vožnjo odpira vrata številnim zanimivim možnostim in načinom uporabe. V naslednjih letih bodo ustrezno opremljena vozila voznikom omogočila, da izpustijo volan in se iz voznika prelevijo v potnika, in s tem prinesla več svobode za vse uporabnike. Posledično bo oblikovanje svetlobe v notranjosti vozila igralo vse pomembnejšo vlogo. Prijetna osvetlitev navsezadnje prispeva k dobremu počutju, hkrati pa vpliva na naš notranji ritem.

Pomen modre svetlobe

Kako bi lahko te lastnosti svetlobe premišljeno uporabili? S tem zanimivim vprašanjem se ukvarja Arvid Niemeyer, doktorski študent pri Audiju. »Odgovor je osvetlitev po meri človeka (Human Centric Lighting), koncept osvetljevanja, ki se osredotoča na potrebe ljudi,« pravi. »Pri Audiju stavimo na inovacije, navdih pa radi črpamo iz narave. Vemo, da svetla in hladna dnevna svetloba, kakršna je opoldne, poživlja, spodbuja in povečuje budnost. Enak učinek lahko dosežemo tudi z umetno svetlobo.«

V kontekstu mobilnosti prihodnosti, ko bodo samodejna vozila že na cestah, si zamislite naslednji scenarij: Med vožnjo z enega kraja na drugega se nekdo pripravlja na pomemben sestanek, kar od njega terja veliko zbranosti. »Uporabnik vozila lahko prilagodi osvetlitev v notranjosti vozila tako, da poveča delež modre svetlobe, ki krepi pozornost. Raziskave so pokazale, da je pomembno, da ima izvor svetlobe čim večjo površino in da prihaja neposredno od zgoraj – kot sonce, ko je opoldne najvišje na nebu.« Če delež modre barve v svetlobi pade, njen spodbujevalni učinek oslabi. Zato ima topla svetloba z majhnim deležem modre in velikim deležem rdeče barve nasproten, sproščujoč učinek. »Obe vrsti svetlobe imata svoje prednosti, a spodbujevalni učinek je za nas trenutno pomembnejši.«

Časomer našega dnevno-nočnega ritma

Da bi bolje razumeli, kako svetloba vpliva na nas, se moramo poglobiti v naše priučene vedenjske vzorce in biološke procese. Arvid Niemeyer pojasnjuje: »Preprosto smo ponotranjili ritem dneva in noči. Temu pravimo cirkadiani ritem, ritem budnosti in spanja, ki traja približno 24 ur.« Naša telesa so se temu ritmu ustrezno prilagodila, podnevi delujejo drugače kot ponoči. Telesna temperatura, raven hormonov, celo dihanje in cirkulacija ter drugi telesni procesi sledijo naši biološki uri, ki čas meri s pomočjo svetlobe. Oko kot senzorični organ za zaznavanje svetlobnih dražljajev pa to ciklično nihanje omogoča.

»Leta 2002 so znanstveniki odkrili, da mrežnica našega očesa poleg paličic in čepkov, dveh vrst svetlobnih receptorjev, s katerima vidimo v temi in zaznavamo barve, vsebuje še tretjo vrsto svetlobnih receptorjev. Ti niso odgovorni za vid, temveč za uravnavanje nekaterih hormonov v telesu. Gre za ganglijske celice, ki vsebujejo protein melanopsin in se nahajajo v zgornji plasti mrežnice.«

Znanstvena prelomnica

Ko so te celice izpostavljene svetlobi, jo pretvorijo v živčni dražljaj in ga pošljejo do možganov. Vendar se njegova pot razlikuje od poti dražljajev, ki jih pošiljajo paličice in čepki. Potuje namreč skozi skupino celic, imenovano suprakiazmatično jedro, ki predstavlja notranjo uro človeškega organizma in nadzoruje delovanje hipofize. Slednja izloča hormone, ki usklajujejo biološke ritme in prilagajajo hitrost presnove glede na čas v dnevu.

Druge živčne povezave vodijo do aktivacijskih centrov v možganih in hrbtenjači. Senzorični dražljaji in hormoni tiho nadzirajo številne avtonomne procese, brez da bi se jih zavedali. Mednje spada tudi naša biološka ura. Vpogled v ta mehanizem predstavlja znanstveni mejnik, hkrati pa utira pot konceptu osvetlitve, ki je oblikovana po meri človeka.

Tri Audijeve raziskave

Z osvetlitvijo, ki je osredotočena na človeka, se ukvarja tudi Michael Weng, doktorski študent pri družbi Volkswagen Group Innovation. Na podlagi predhodnih terenskih študij v Audiju A8 sta Weng in Niemeyer raziskovala učinek luči ogledala v senčniku s svetlobo, prilagojeno našemu notranjemu ritmu. Dve tretjini udeležencev sta potrdili, da so se zaradi luči zjutraj počutili bolj budne. Teorijo, da visok delež modre svetlobe preprečuje utrujenost, sta podkrepili dve nadaljnji laboratorijski raziskavi, kjer je bilo 32 udeležencev izpostavljenih različnim virom svetlobe.

Arvid Niemeyer se je osredotočil na jutranje ure, kolega s Volkswagen Group Innovation pa na večerne. »Michaela Wenga so zanimale tudi količine melatonina (spalnega hormona) pri udeležencih ob koncu dneva. Rezultati so potrdili njihove subjektivne ocene: luč z visokim deležem modre svetlobe je znatno upočasnila izločanje melatonina vse do poznega večera, zato so se udeleženci počutili bolj živahne.«

V tretji raziskavi pa smo vpliv svetlobe na počutje še dodatno preučili s pomočjo simulatorja vožnje, pri čemer smo se osredotočili na dve situaciji: ko udeleženci nastopajo kot vozniki in ko so zgolj potniki v samodejnem vozilu. Tudi v teh pogojih so prvi rezultati spodbudni. Gre za razburljivo raziskovalno področje, ki jasno kaže, da je svetloba več kot le osvetlitev.