Najprej hvala, da ste si v zelo zasedenem urniku vzeli čas za nas. Kje smo vas ujeli, kaj trenutno pripravljate?

Med sezono oddaj Kaj dogaja? so ponedeljki namenjeni sestankom z ekipo. Naredimo brainstorming, pogledamo, kaj se dogaja, tudi, kaj bi se lahko še zgodilo, malo moramo predvidevati. Oddaja mora biti zelo aktualna, zato je ne moremo pripravljati vnaprej. Čeprav nam materiala v teh časih ne zmanjka. Smo eni redkih, ki smo na nek način veseli, če se na družbeno-politični sceni čim več dogaja. Tako da se včasih ob koncu sezone previdno zahvalimo vsem politikom, vplivnežem, saj brez njih nas ne bi bilo (smeh). No, če se vrnem na vaše vprašanje, ponedeljek je dan, ko premišljujemo o skečih, ki jih snemamo ob sredah, in o drugih delih oddaje. Ta se predvaja v soboto, snemamo jo v petek zvečer, tako da mora biti nekje v petek dopoldan vse pripravljeno.

Pripravljam tudi druge projekte. December je tisti mesec, ko je za nas največ dela. Kljub temu, da se je zaradi epidemije nekoliko spremenil način dela, je vseeno veliko nastopov, sodelovanj z naročniki. Malo manj je nastopov v živo, nekaj jih posnamemo vnaprej ali si zamislimo drugačne koncepte. Danes se tako pripravljam tudi na jutrišnje snemanje. Poleg tega smo zadnja dva tedna snemali še silvestrsko oddajo Kaj dogaja?, ki bo na sporedu na 1. programu TV Slovenija 31. decembra.

Nam lahko že namignete, kaj lahko pričakujemo v silvestrski oddaji?

Na silvestrovo bomo postregli z dvojno dozo smeha. Oddaja bo trajala od 20:00 do 21:00. V posebnem kvizu bo gost resnični Slavoj Žižek. Na Mali terasi bo z menoj prepevala Maja Keuc, v novicah pa se mi bo pridružila tudi sovoditeljica Alenka Marinič. Oddajo pa bomo zaključili, kot se spodobi za slovenski narod, v narodnih nošah in s harmoniko. Na narodnozabavne glasbene točke imamo vedno dober odziv, vidi se, da imamo Slovenci to v genih. Seveda pa se nam bodo pridružili tudi liki, ki so v tej sezoni pustili največji pečat.

Ste človek mnogih talentov: TV voditelj, imitator, komik, sinhronizirate risanke, ste pa tudi akademsko izobražen glasbenik. Magistrirali ste iz čela na zagrebški akademiji za glasbo, nadaljevali na graški akademiji. Kot čelist ste veliko nastopali med študijem, tudi z Luko Šuličem iz dueta Dos Cellos, ansamblom Cellomania in kot solist po evropskih mestih. Pogrešate glasbene nastope?

Že od otroštva, ko sem začel obiskovati glasbeno šolo, me je glasba zelo zanimala, ob glasbi sem se dobro počutil. Izhajam iz glasbene družine, mama je glasbenica in v bistvu je ona dala pobudo za glasbeno šolo in za instrument – violončelo. V nižji glasbeni šoli so me v glasbo še bolj potegnili vrstniki, zagnani mladi glasbeniki. Pri druženju z njimi sem spoznal, da več kot vadiš, več kot vložiš, bolj se ti odpira svet glasbe. Takrat sem bil kar prepričan v to, da se bom v življenju ukvarjal z glasbo in sem šel na glasbeno gimnazijo v Ljubljano. Imel sem srečo, da sem vedno imel dobre profesorje, ki so bili dobri pedagogi, dobri glasbeniki, pa tudi zelo zanimivi in široki ljudje. Nadaljeval sem na akademiji v Zagrebu pri profesorju Valterju Dešpalju. Imel je zelo dober razred. Skupaj smo veliko sodelovali, z ansamblom 12 violončel - Cellomania. Veliko smo nastopali, zlasti v poletnem času po celi Evropi.

Takrat sem bil zelo vpet v svet glasbe, sem pa že pristal tudi v Radio Ga Ga. Nekako naključno sem šel na radio, spoznal Saša Hribarja, ki je rekel, “če boš naredil svoje imitacije, če te to zanima, lahko prideš pogledat na oddajo”. In sem res šel in se na prvem snemanju kar dobro znašel. Sem pa Radio Ga Ga spremljal že kot otrok in že prej imitiral like, ki so tam nastopali.

Imitirali ste torej že kot otrok.

Da, ta vrsta humorja me je od nekdaj zanimala. Občudoval sem ustvarjalce Radia Ga Ga in menda sem – to mi je enkrat povedal kolega Jure Godler – ob prvem srečanju s Sašom Hribarjem obstal odprtih ust, brez besed, ker sem ga tako občudoval. On je moj prvi mentor. Jaz mu pravim čarovnik z besedami. Še vedno se ogromno naučim od njega.

Če smo prav razumeli, vas je Sašo Hribar kar posadil pred mikrofon, tako rekoč vrgel v vodo in ste zaplavali.

Da, vprašal je, katere like imam, malo sem mu pokazal in je rekel, “v redu, gremo v eter”. Sem pa res like že prej naštudiral, kot glasbenik sem bil vajen nastopanja, to mi ni bil tako velik stres. Ko si v živo v etru, začne glava drugače funkcionirati.

Je imitacija umetnost opazovanja ali interpretacije? Kako nastajajo novi liki, jih študirate pred ogledalom?

Pred ogledalom nikoli. Enostavno moram poskusiti lik začutiti in najprej raziščem njegov karakter. Mogoče imam talent opazovanja, znati razmišljati, kot razmišlja tvoj lik. Potem moram zgraditi njegov glas, njegov karakter. Pri imitaciji z leti prideš do tega, da najdeš nek detajl in to pretopiš v lik. Nikakor ne gre tako, da bi gledal, kako ta lik govori, katere besede uporablja in to posnemal. Ko razumeš svoj lik, kako on razmišlja, začneš sam od sebe uporabljati 'njegove' besede. 

Je pa zelo pomembno tudi besedilo, v skečih in v pevskih točkah. Ogromno je vredna dobra ekipa in res sem vesel, da Kaj dogaja? ustvarja ekipa, kot bi si jo lahko le želel – scenarista Jure Karas in Igor Bračič, igralca in pisca v skečih Miha Brajnik in Admir Baltič, po mojem mnenju najboljši imitator v Sloveniji Jure Mastnak. Potem so še gostujoči igralci, urednica Maša Kljun in drugi. 

Ali se glede na veliko količino imitiranih likov kdaj kateri prikrade tudi v vaše v vsakdanje življenje, ali je Tilen zasebno vedno Tilen?

Pravzaprav imam izmišljene svoje 'zasebne' like, ampak ti niso za v javnost. Zelo posebni so, izhajajo pa seveda iz mene. Ljudje, s katerimi živim, jih dobro poznajo, vendar jih vidijo samo izbrani ljudje, ker jih vsi ne bi razumeli. Kdaj se je z liki tudi lažje izraziti.

Na začetku našega pogovora ste omenili, da vas čaka veliko nastopov po vsej Sloveniji. Ste veliko na poti?

Ogromno. Kljub situaciji je veliko dela, veliko sem na cesti in dober avto mi je zelo pomemben.

Kakšen voznik pa ste?

Vsako leto sem previdnejši. Dandanes zaradi veliko omejitev tudi ne moreš več voziti tako hitro kot včasih. Je pa zdaj s tehnologijo lažje. Nastaviš aktivni tempomat, vklopiš druge funkcije in te avto skoraj sam pripelje na cilj. To mi je pomembno in moj Audi Q5 ima te funkcije res dodelane. Iskreno povedano, ko sem iskal avto, temu nisem dal veliko poudarka, ampak ko sem jih spoznal, me je to povsem prepričalo.

Govoriva o asistenčnih sistemih, o voznikovih pomočnikih, drži?

Tako je. Velikokrat vozim ponoči, tudi zelo utrujen. Pomembni so že zaradi same varnosti in da ni toliko stresa. Če moraš prevoziti veliko kot jaz, na primer na nastop in potem v večernih urah še z nastopa domov, si na to pozoren. Opažam, da dejansko prideš manj utrujen, če vse deluje, kot je treba. Tako da so mi pri avtu te lastnosti res pomembne. In udobje na dolgih vožnjah. Poleg tega se mi je še ena stvar pri avtu izkazala kot nepogrešljiva, to je quattro. Zdaj, ko je sneg, sem ga tudi že preizkusil in po moje ni kraja v Sloveniji, ki bi mi predstavljal problem. Lahko bi rekel, da je moj Q5 zaradi quattra kot tank – vseeno je, če je cesta splužena ali ne. Pred kratkim so me organizatorji pred nastopom opozorili, da imajo sneg. Odgovoril sem jim, “ne skrbite, sploh me ne gane, če ni spluženo. Imam quattro” (smeh).

Quattro je res naša prepoznavna znamka. Slišali smo že za primere, ko so prišli kupci v prodajni salon druge znamke in prosili za quattro v modelu, ki so ga želeli kupiti. Druge znamke seveda imajo tudi štirikolesne pogone, vendar pod drugimi imeni.

Opazil sem, da je quattro pri znamki Audi res dodelan. Tudi to je ena od tistih stvari, ki te prepriča.

Glede na to, da ste glasbenik, kako pomembno pa vam je v avtu dobro ozvočenje?

Uf, zelo zelo pomembno. Poslušanje glasbe je neka sprostitev, zabava in nekaj, kar si res želiš imeti v avtu. Dobro ozvočenje v avtu mi veliko pomeni.

Bang & Olufsen?

Da. Odlično ozvočenje! Ko sem prvič poslušal filmsko glasbo, sem imel občutek, kot da sem v kinu. Rad imam tudi elektronsko glasbo, perfektno se sliši v avtu. Novejša kot je glasba, bolj je dodelana in se mi zdi, da je zelo združljiva z vrhunskim ozvočenjem.

Ali v avtu tudi pojete?

Tudi. Ko moram na primer vaditi skladbo za Malo teraso, si jo posnamem in predvajam, pa tudi ko vozim – poslušam in prepevam. To mi zelo pomaga. Opazil sem, da se v bistvu v avtu, ko vozim, precej hitreje naučim besedilo. Ne vem zakaj, mogoče ker si bolj  skoncentriran, ker hkrati še voziš. Odkril sem, da pri meni tako deluje, zato se grem kdaj kar vozit in vadit.

Avto kot prostor za učenje?

Tako je. In za sprostitev. Meni je to velik užitek.

Da jim vožnja z glasbo v avtu, ko vozijo sami, predstavlja užitek, večkrat slišimo pri naših sogovornikih.

Absolutno, tudi meni. Moram priznati, da se na avtomobile nikoli nisem dosti spoznal, niti se nisem ukvarjal s tem. Zdaj so me sicer začeli bolj zanimati, ampak bolj s tega vidika, kaj je tisto, zaradi česar se dobro počutiš v njem.  

Omenili ste, da se prej niste ukvarjali dosti z avtomobili. Tudi vaš prvi nakup avta je to pokazal, kot smo slišali v podcastu z Davidom Urankarjem. Ali še vedno kupujete na enak način?

(Smeh) Moja prejšnja izkušnja nakupa avta je bila mogoče res komu zabavna. Takrat sem si pač rekel, da potrebujem nov avto, vstopil v prodajni salon, rekel “dober dan, to in to me zanima”. Vprašal sem še, če lahko avto preizkusim in ga naročil. O avtomobilih nikoli nisem veliko razmišljal. Potem sem se sicer začel bolj zanimati, sem pa prišel do ene ugotovitve. Ne glede na to, koliko katalogov bi prebral, koliko testnih voženj bi naredil, koliko mnenj drugih ljudi bi slišal, še vedno je pomemben tisti prvi trenutek. Vsaj pri meni. Pred nakupom sem šel na več preizkusnih voženj, ki me niso prepričale, pa so bili izvrstni avtomobili. Vsi so jih hvalili, ampak to nisem bil jaz. Ko sem sedel v Audi Q5, pa sem v dveh sekundah vedel, da je to to. Tudi če ga ne bi šel vozit, bi se odločil zanj.

Če začutim neko stvar, ki mi da dober občutek, ne bom več dosti razmišljal. Seveda mora biti po tem, ko se odločaš še za notranjo opremo, na drugi strani človek, ki te zna voditi, ki razume, kaj pravzaprav želiš. Prodajalcu začneš zaupati, ko vidiš, da te razume in te pametno usmeri. Meni je za določeno opremo rekel "Tilen, tega ti ne potrebuješ". Ko sem dobro pomislil, sem ugotovil, da ima prav.

Zame je bila izkušnja z znamko Audi zelo pozitivna. Veš, da lahko vsakič, ko imaš kakšno dilemo ali vprašanje, pokličeš in dobiš pravi odgovor. V mislih imam tudi aplikacijo myAudi, kjer avto sam sproti spremlja, kaj se z njim dogaja in strokovnjaki potem samo pogledajo podatke in ti povedo, kje je lahko problem. Čeprav ga do sedaj pri meni še ni bilo.

Ste ta občutek začutili na splošno ob znamki Audi ali gre bolj za občutek ob Q5?

Opozorili so me, da je vožnja najbolj udobna v limuzini. Audi Q5 je drugačen tip vozila, a občutek je, kot bi se peljal v limuzini. Zelo je dodelan. Poleg tega se rad vozim po različnih terenih in poteh - makadamskih cestah, po snegu in če lahko tudi tam dobim ta enak občutek, je to najboljše, kar lahko pričakuješ.

Torej ste bolj za stranske poti kot za avtoceste?

Na avtocestah preživim veliko časa. Tam je naredil name velik vtis sistem avtopilota. Ta sistem sem preizkusil tudi pri drugih znamkah, ampak pri znamki Audi se mi je zdel najbolj dodelan. Avto je bil najbolj odziven in najbolj varnega sem se počutil. Tako lahko avto dejansko dojemaš kot živo stvar. Na koncu poti ga pohvalim. 'Rešpekt’ imam pred njim (smeh).

Vam je pomembnejša notranjost ali zunanjost avta?

Meni je najbolj pomembno, kaj imam v avtu, zunanjost manj. No, seveda je super, da ti je avto lep in pri Q5 se je nekako vse poklopilo. Všeč so mi stvari, ki so dodelane. Ko sediš, imaš občutek, da je vse tam, kjer mora biti. Nič ne bi naredil drugače. Ima vse, kar potrebujem in je narejen po mojem okusu.

Ali bi lahko glede na to, da ga dojemate kot osebo, opisali njegov karakter?

Hmmm (premor) ... Perfekcionist je, zelo natančen (premor). Bistveno bolj natančnen od mene (smeh). Dober mi je tudi ta občutek, da je močan, trpežen, vzdržljiv. Da ti ni treba paziti na vsako luknjo. Zna biti 'neusmiljen'.

Se vam mogoče v avtu rojevajo tudi nove ideje?

Seveda, med vožnjo vedno nastajajo nove ideje. Meni je avto dejansko del življenja. Veliko se vozim z njim po nastopih in dejansko tudi ustvarjam v njem. Je pisarna in kreativni prostor, pa tudi prostor za počitek. Pri tem nakupu sem vedel, da moram premisliti, kaj bom kupil in biti pozoren, kako se bom počutil, ko bom sedel v avto.