Kakšni so bili vaši smučarski začetki?

Kot otrok sem imela ogromno energije in sem rada športno preživljala čas. Pozimi so bili glavni zimski športi in z družino smo vse konce tedna in počitnice preživeli na snegu. Čeprav prihajam iz malo manj smučarskega okolja, sta starša zelo rada smučala – ne profesionalno, bila sta ljubiteljska smučarja – in tudi mene že zgodaj postavila na smuči, takrat še v bližnjih Lokvah. Smučanje je postalo tudi moja velika ljubezen in tako se je odvijalo naprej.

Ste se ukvarjali tudi z drugimi športi?

Dolgo sem trenirala ples, tudi atletiko, nekaj časa odbojko, poleti sem veliko časa preživela na morju z vodnimi športi in še danes zelo rada surfam. Atletika je kot kondicijski trening zelo dobro dopolnjevala smučanje. Ostale discipline sem kasneje opustila in se bolj posvetila smučanju. Sem jih pa negovala v prostem času, malo tudi z namenom, da bi bila še boljša smučarka. Nekako sem začutila, da je to mogoče pri meni več kot hobi.

Kdaj ste to začutili?

Pri šestih letih sem skupaj s prijateljico začela v klubu, takrat le z namenom, da se naučiva dobro smučati, in sem precej hitro napredovala. Udeleževala sem se tekem, dosegala dobre rezultate, tudi zmagovala. Seveda te to kot otroka potegne, vsakomur je lepo zmagovati. Moje ambicije so s tem rastle, iz leta v leto sem želela biti uspešnejša. To je s sabo prineslo vedno več treningov, tudi oče je pomagal z dodatnimi treningi, ker sem želela več trenirati na snegu. Zadnje leto osnovne šole sem prišla v reprezentanco in takrat je postalo nekako jasno, da je to pot, po kateri želim nadaljevati.

Kljub temu da ste smučanju posvečali veliko časa, ste bili uspešni tudi v šoli. Kako ste usklajevali oboje?

Vedno mi je bilo pomembno tudi to, da sem uspešna v šoli, da imam dobre ocene, pri tem so me spodbujali tudi starši. Oboje – šport in šola – je bilo v mojem življenju enako pomembno in vedno mi je uspelo najti neko zdravo razmerje med tem, kdaj je čas za eno ali drugo. V osnovni šoli nisem imela težav, nekaj več usklajevanja je bilo v srednji šoli, ampak se je prav tako našel čas za oboje, razen v času mature, ko sem morala izpustiti trening na južni polobli, da sem lahko skupaj s sošolci opravila maturo. Po srednji šoli sem se vpisala tudi na fakulteto – študiram na Pedagoški fakulteti, smer Matematika in fizika – ki je sicer še nisem zaključila, čaka me še nekaj izpitov, ampak to je moj cilj in ga nameravam izpolniti. Moja želja je, da bi lahko, ko zaključim s športom, delala v tem poklicu.

Dodaten čas za treninge na snegu vam je vzela še pot. Se vam zdi, da ste bili zato člani kluba SK Gorica še bolj predani?

Na Lokvah, kjer sem naredila prve korake na smučeh, je šlo bolj za spoznavanje s snegom. Ko sem začela trenirati, sem večino treningov opravila v Trbižu, ki ga jemljem kot svoj domači teren. Nikoli mi ni bil problem voziti se uro in pol do smučišča in tam preživeti cel dan. Nisem imela privilegija, da bi šla po šoli smučat na bližnji hrib, količinsko sem bila mogoče na snegu manj od vrstnikov, ampak ko sem bila, smo ogromno naredili. Nikoli nisem bila ljubosumna na sotekmovalce iz bolj prepoznavnih smučarskih klubov iz okolij z ugodnejšimi snežnimi pogoji. Včasih se mi je zdelo, da nas mogoče iz drugih klubov gledajo, kot da prihajamo malo za hec, ampak to mi je dalo še dodatno spodbudo, češ 'boste že videli' (smeh). Tudi zdaj imamo v primerjavi z drugimi reprezentancami mogoče težje razmere za treninge doma. Nekako se mi zdi, da se celo kariero srečujem s tem, da moramo znati z manj narediti več in poskusiti maksimalno izkoristiti pogoje, ki jih imamo. Mislim, da nam to kar dobro uspeva in znamo pokazati, da ni treba imeti najboljših pogojev, da si dober v tem, kar počneš, in pri tem uživaš.

S pomanjkanjem snega se danes soočajo tudi večja smučišča v Sloveniji. Mislite, da je med mladimi kljub vedno manj snega še vseeno dovolj zanimanja za smučanje? Kako vidite prihodnost smučanja v Sloveniji?

Zagotovo bi bilo lažje, če bi bilo snega več, vseeno pa mislim, da je smučanje dovolj dostopno za vse, zlasti za prvo spoznavanje s tem športom, in tudi treninge v mlajših letih se da z iznajdljivostjo lepo izpeljati. Mislim, da je za zanimanje otrok veliko odvisno od tega, kako ti družina predstavi ta šport. Pri smučanju so starši namreč bolj vpleteni kot na primer pri nogometu, pri katerem je dovolj, da otroka vpišejo na trening. Pomembno je, da se cela družina odpravi smučat. Mislim, da je to res super aktivnost za preživljanje prostega časa v zimskih dneh. Tudi če se otroci ne odločijo za tekmovalno smučanje, je to krasen šport. Lepo je znati smučati, se družiti v naravi, v lepem okolju in uživati v tem. Mogoče to še bolj opažam pri vrstnikih, ki ljubiteljsko smučajo, saj gre pri nas pri tem vedno tudi za delo, za trening – ne spomnim se, kdaj sem si nazadnje pozimi vzela konec tedna zase, za smučanje za svojo dušo. To je užitek in upam, da bodo mladi tudi v prihodnosti še lahko uživali na snegu, tako kot smo mi.

Podnebne spremembe ne prizanašajo niti tekmovalnemu smučanju. V Evropi je vse manj ledenikov, na katerih lahko trenirate, tudi časovno obdobje s primernimi razmerami za trening se krajša. Kako to občutite vi?

Spremembe so res velike, še bolj, ko poslušamo trenerje, ko pripovedujejo, kako so trenirali oni. Kar težko si je predstavljati, do kam je včasih segal sneg in kje vse so lahko smučali. Podnebne spremembe se na ledenikih res močno občutijo in mislim, da je pomembno, da se kot družba tega zavedamo in poskušamo nekaj narediti, ne samo zaradi smučanja, zaradi planeta. Je pa dejstvo, da so podnebne spremembe tu, in mislim, da ni dobro razmišljati samo negativno, česa vse ne bomo mogli, ampak moramo pogledati, kaj lahko naredimo. Možnosti za smučanje so še vedno in se moramo mogoče samo malo prilagoditi. Na stvari, ki smo jih bili navajeni, pogledati drugače in kaj spremeniti.

Pa se vam zdi, da glede podnebnih sprememb naredimo dovolj?

Mogoče nisem najboljša za to vprašanje, ampak mislim, da bi lahko naredili več. Res je tempo življenja trenutno tak, da veliko stvari, ki bi lahko največ pomenile, nismo pripravljeni spremeniti. Živimo drugače kot nekoč in potrebujemo veliko stvari, ki jih včasih nismo. Poleg tega smo ravno mi tisti, ki veliko preživimo na poti, potujemo z letali, naokoli prevažamo ogromno opreme. Vsekakor pa mislim, da mora vsak narediti, kar lahko v nekih okvirih svojih možnosti, tudi mi.

Tudi podjetja si prizadevamo za trajnostne spremembe in za ozaveščanje o problemu podnebnih sprememb. Ste mogoče zasledili projekt Uporabimo uporabljeno, ki smo ga skupaj s partnerjema zasnovali pri znamki Audi v Sloveniji, s katerim želimo opozoriti na ta problem in hkrati nekaj vrniti okolju?

Sem opazila in takšni projekti se mi zdijo super, ker mogoče pri vsakomer spodbudijo določen razmislek. To se mi zdi vedno pozitivno.

Iskanje dobrih snežnih razmer za trening je verjetno povezano tudi z višjimi finančnimi sredstvi.

Drži. Trenerji morajo biti zdaj bolj iznajdljivi, da zagotovijo treninge. Včasih je bil trening na južni polobli ena izmed možnosti, zdaj je to bolj kot ne edina možnost in je postal obvezen, če se želimo dobro pripraviti na sezono. To je tudi najdražji trening, s tem so se povečali stroški in smučarji potrebujemo več podpore sponzorjev in Smučarske zveze.

Mislite, da bi se smučanje lahko razvijalo brez sponzorske podpore? Znamka Audi globalno že vrsto let podpira Audi FIS svetovni pokal v alpskem smučanju, od letos pa se je osmim državam s podporo nacionalnim reprezentancam pridružila tudi Slovenija. Porsche Slovenija je z blagovno znamko Audi podprl slovenske alpske smučarske reprezentance, uradni trgovci znamke Audi pa so postali osebni sponzorji smučarjev, tudi vas. Kaj vam pomeni ta podpora?

Mislim, da so sponzorji za profesionalni šport ključnega pomena. Tega se vsi športniki zavedamo in cenimo njihovo podporo, ni nam samoumevna. Lepo je videti, da podjetja v našem športu prepoznajo potencial in veseli smo, da lahko sodelujemo na tak način, saj nam njihova podpora omogoči kakovostne treninge in dobro tekmovanje.

Vaše sponzorsko vozilo je Audi A4. Kaj vas je najbolj navdušilo pri njem?

Od nekdaj mi je bil všeč Audi A6, zdel se mi je pravi za smučarje, pa tudi v družini me je navdušil, saj starša veliko prevozita z njim, tudi na smučanje z vso opremo, in tudi mene je prepričala prostornost. Na tekmah Audi FIS svetovnega pokala sem pogosto opazovala tekmovalce, ki so se pripeljali s svojimi vozili Audi A6 in vedno se mi je zdelo, da če imaš tak avto, si pa res dober (smeh). Oče, velik smučarski navdušenec, je poznal to moje razmišljanje in me je takoj, ko sem prevzela avto, poklical in rekel: "Zdaj pa imaš Audi, zdaj si pa 'prava' smučarka. Pridi, gremo na eno vožnjo." (Smeh.) Audi A4 je zelo podoben modelu A6, samo malo manjši. Predvsem mi je všeč športni videz, vsa vozila Audi imajo nekakšen športni pridih. V njem se počutim zelo dobro in zdi se mi, da mi nekako pristaja, pristaja temu, kar počnem.

Kaj pa dodatna oprema, tehnologije v podporo vožnji?

Nisem najbolj tehničen tip, tako da mi je na začetku mož razložil, kje je kaj in kako deluje. Ampak ko se enkrat navadiš na nove funkcionalnosti, je vse zelo dobrodošlo. Rada imam tudi, da je v avtu dober glasbeni sistem in navigacija, tudi asistence, ki ti pomagajo v marsikateri situaciji. Mogoče so od začetka malo preveč piskala opozorila za hitrost, na to sem se morala navaditi (smeh), ampak se mi zdi prav, da te avto opozori, da voziš skladno s pravili, s primerno hitrostjo, na zahtevani varnostni razdalji.

Naj pojasnimo, da to ni posebnost vozil Audi. Gre za novo uredbo EU iz julija 2024, ki določa, da morajo biti vsi novi avtomobili in tudi starejši ob prenovi modelov opremljeni z novimi sistemi za pomoč in eden do teh je tudi opozorilo za prekoračitev hitrosti.

Poznam, v resnici se mi zdi dobrodošlo in podpiram, se pa moraš navaditi nanj.

Sklepamo, da ste torej kar hitra voznica, kar v smučanju ni nenavadno. Obstajajo raziskave, ki so pokazale, da ste smučarji nadarjeni za hitre vožnje tudi z avtomobilom.

Sem slišala za to in kolikor sem se vozila s smučarji, bi lahko kar pritrdila, da smo dobri vozniki. Nisem se še peljala s smučarjem, da bi mi bilo nelagodno. Mogoče je linija skozi zavoje z avtom podobna smučarski in pa na smučeh dobimo občutek za hitrost, da imamo zato v avtomobilu manj strahu. Vsi smučarji, ki jih poznam, zelo radi vozimo tudi avtomobile.

Vas je vaš A4 s čim presenetil?

Zdaj ga imam tri mesece in sem se že dobro navadila. Lepo se vozi v njem, dobro se drži ceste. Tudi na dolgih vožnjah se dobro obnese, na cilj prideš malo manj utrujen kot s kakšnim drugim avtomobilom. Ne bi sicer rekla, da me je presenetil, sem to kar pričakovala od njega. Mogoče mi edino deluje močnejši kot po specifikacijah (smeh).

Kam se najraje odpeljete z njim?

Kondicijske treninge izvajam v okolici Nove Gorice, to je vsakodnevno in tja grem seveda s svojim vozilom. Največ kilometrov naredim na relaciji Nova Gorica – Ljubljana. Za razliko od ostalih reprezentantov, ki imajo serviserje v bližini doma, moram jaz najprej v Ljubljano ali na Gorenjsko in potem od tam naprej na treninge. Glede na to, kako lahko prilagodimo odhode, gremo naprej skupaj s kombiji ali s svojimi avtomobili. Rada imam svobodo, da se lahko zapeljem, kamor in kadarkoli želim. Seveda sem ga zapeljala tudi na sneg, da se ve, h komu spada (smeh).

Kako pa vidite znamko Audi? Je pomembno, da ima podobne vrednote kot vi?

Vedno mi je dobro sodelovati z znamkami, ki so mi všeč, s katerimi se lahko povežem, potem je tudi sodelovanje nekako bolj naravno. Znamka Audi mi je bila od nekdaj všeč, predstavlja mi neko eleganco in hkrati športnost. Hitro sem se počutila domače z njo in jo z veseljem predstavljam. Moj Audi mi kot športnici daje neko samozavest, pomaga, da se dobro počutim.

Pomembna vrednota znamke Audi je napredek, prizadevanje za stalne izboljšave. Kako pomemben je napredek v smučanju in vam osebno?

Napredek je nujno potreben, ne samo v športu, na vseh področjih. Pomembno je, da iz dneva v dan rasteš, da odkrivaš področja, na katerih se lahko izboljšaš. To športniki doživljamo ves čas. Ko danes pogledam nazaj, to, kar je bilo pred petimi leti vrhunsko smučanje, danes ne bi bilo več dovolj za dober rezultat. Tako je v športu, v podjetništvu in pri znamkah. Skušamo izboljševati malenkosti, da je celota vedno boljša. Mislim, da je tako tudi pri znamki Audi, v tem vidim podobnost.

Napredek ni ravna pot, na njej so vzponi in padci. Vsem so všeč vzponi, ko ne gre vse po pričakovanjih, pa letijo tudi slabe besede, zlasti na družbenih omrežjih. Kako se soočate s tem?

V karieri sem imela veliko dobrih rezultatov in sezon, pa tudi slabših. Trenutno mi mogoče ne gre vse tako, kot sem si pred sezono zadala, ampak to, kar me vodi naprej, je ravno ta želja po napredku. Idealno bi bilo, da bi šlo vedno vse po načrtih, ampak napredek ni vedno tako hitro viden, kot bi si želel. Pridejo težka obdobja in tudi negativni komentarji, ampak se moraš naučiti rasti tudi takrat, sprejeti kritike, ki ti lahko pomagajo, z drugimi pa se čim manj obremenjevati. Mislim, da se vsak, ki nekaj resno počne, zaveda, da so v življenju vzponi in padci, da krivulja zaniha tudi navzdol, ampak takrat veš, da se bo obrnila tudi navzgor. Seveda si želim, da bi bilo več dobrih kot slabih, ampak tudi iz teh se poskušam naučiti čim več.

Se pa v slabih obdobjih niste nikoli skrivali. Vrata v svoje življenje, smučarsko in bolj zasebno, odpirate tudi na družbenih profilih, kjer vam sledi veliko navijačev. Vaše objave imajo zelo dober odziv in tudi mi vas z veseljem spremljamo, všeč nam je vaša iskrenost. Kaj je vaš recept za uspeh?

Nikoli nisem imela zadržkov, da cilje delim z drugimi in povem tudi, če nekaj ni bilo v redu. V prvi vrsti si razočaran sam in ljudje okoli tebe, šele potem javnost. Prizadevam si, da pokažem, da imamo tudi slabe dneve, da je konec koncev to del športa in življenja. Želim biti iskrena in ne skrivati, kako se počutim. Malenkosti seveda zadržiš zase, ampak če nisi dober, je prav, da to poveš, se iz tega nekaj naučiš in greš naprej. Mislim, da je pomembno, da se pokaže celota, da ljudje, ki nam sledijo, vidijo, kaj pride zraven z uspehom. Vsak ima neko svojo pot in dokler je motivacija prava, dokler vidiš, da lahko slediš svojim ciljem, se da vztrajati.

Mogoče sem do negativnih komentarjev zdaj malo bolj kritična, pa ne toliko zaradi same sebe, ampak se mi zdi, da si v zadnjem času marsikdo prehitro upa komentirati. Komentarje na svojih profilih vidim, ne berem jih pa pod članki, to so me že na začetku naučili starši. Tudi sama sem dojela, da ne želim dajati prevelikega pomena komentarjem ljudi, ki jih ne poznam. Okoli sebe imam dobre prijatelje, družino, njihovi komentarji, njihove spodbudne besede mi največ pomenijo. Tudi v trenutkih, ko ne gre najbolje, vidiš, kdo je res ob tebi in na koga lahko računaš.

Kako pa doživljate energijo navijačev v živo?

Navijači na splošno naredijo zelo prijetno vzdušje in mi dajo neko dodatno energijo. Ob navijanju navijačev večkrat pomislim, da sem na taki ravni, kot sem si vedno želela in zdaj že deset let živim svoje sanje. Veliko mi pomeni, da me v cilju pričakajo domači navijači, družina, prijatelji, da je tam nekdo, ki se veseli s tabo, ko gre vse po načrtih, pa tudi, ki te objame, kadar ne.

Vaši goreči navijači smo tudi pri znamki Audi in vam želimo uspešno sezono, čim več izpolnjenih pričakovanj in prijetnih voženj z vašim vozilom Audi.

Tudi vam najlepša hvala za podporo smučanju.

Porsche Slovenija je z blagovno znamko Audi Zlati sponzor alpskih smučarskih reprezentanc v sezoni 2024/25.