Zmaga na Tour de France, dve zlati in ena srebrna olimpijska medalja, to je le nekaj zadnjih dosežkov slovenskih športnikov. Ob teh uspehih je pogosto slišati začudenje, kako lahko majhen narod vzgoji toliko vrhunskih športnikov. Kje vi vidite razloge za to?

Slovenci smo zelo vztrajni. Ko se nečesa lotimo, k temu ambiciozno pristopimo in potem grizemo, to je dobra lastnost. Imamo tudi relativno visoko strokovno znanje, današnja tehnologija nam omogoča lažjo izmenjavo informacij. Potovanja so postala enostavna, naši trenerji, športniki potujejo po vsem svetu, kjer dobijo nova znanja, s katerimi potem oplemenitijo domača. Pomemben je tudi kapital, ki pomaga pri tem, da se športniki selijo v ekipe z vrhunskim znanjem, in jim omogoča boljše priprave. Razlogov je torej kar nekaj in ne glede na to, kako nas mediji včasih označujejo, vem iz osebnih izkušenj, da znamo, da smo iz pravega testa. Imamo veliko sposobnih, ustvarjalnih ljudi, ne nujno medijsko izpostavljenih. Za povprečnega Slovenca imam izjemno mrežo poslovnežev, športnikov, trenerjev, tudi ljudi iz kulture, letalstva, ustvarjalnih ljudi in to lahko rečem. Pomembna pa je seveda tudi samozavest. Če imaš ustrezno znanje, prave vrednote, kredibilnost, se lahko postaviš enakovredno drugim, precej večjim narodom.

Kot direktor Atletske zveze Slovenije med letoma 1997 in 2012 ste lahko aktivno prispevali k razvoju slovenske atletike. Na kaj ste najbolj ponosni, ko pogledate nazaj?

V Atletsko zvezo sem prišel na povabilo leta 1997, ker so želeli ekipo, ki bi zvezo modernizirala. Razmišljal sem, da bi moral z mesta, kjer sem sam svoj šef, dobro delam in dosegam uspehe, ampak na regionalni ravni, prestopiti na nacionalno raven, ki je mednarodno povezana. Zato bi moral spremeniti koncept. Na pogajanjih sem postavil nekaj pogojev. Eden je bil ta, da se morajo spoštovati mednarodni standardi. To pomeni, da se o športnikih, ki dosežejo kriterije za nastop na svetovnem prvenstvu ali olimpijskih igrah, evropskih prvenstvih potem ne razpravlja na način “ali so si to zaslužili”. Naloga zveze je le določiti transparente pogoje. Želel sem tudi, da vsak posameznik, ki dosega visok nivo, dobi pogodbo in da lahko izberem sodelavca, ki bo moja desna roka in vest.

Uspelo se nam je dogovoriti in začeli smo delati. Mednarodni standardi so postali osnova, pogodbe atletov so postale samoumevne, s čimer smo naredili temelj, ki je stabiliziral delovanje in talentom omogočil napredovanje. Sodelovali smo pri ustvarjanju pravil, kako nacionalne zveze pridejo do javnega denarja, in sistem je danes dovolj robusten, da omogoča stabilen pritok javnega denarja, ne glede na to, kdo vodi atletiko. Optimizirali smo ključne stvari pri organizaciji, takrat sem uvedel tudi standard ISO, sponzorske vložke smo povečali za petkrat. Zelo dobro smo se mednarodno pozicionirali, vzpostavili dobre delovne stike s kolegi po Evropi, ki jih lahko še danes pokličem. To so pomembni elementi, ki smo jih takrat vgradili, in na to sem ponosen.

Šport pa niso samo vrhunski rezultati. Kje vi vidite pomen športa za družbo?

Pomen športa je zelo širok. Nekatere pozitivne lastnosti za družbo so njemu lastne. Se pravi, da ne odnehaš, da sistematično delaš in brusiš svoje veščine do ravni mojstrstva, seveda skupaj z ekipo, trenerji, managerjem, fizioterapevtom, zdravnikom. Je pa treba vrhunski šport razlikovati od rekreacije. Vrhunski šport je industrija, show business, to je navduševanje ljudi. To je dano peščici posameznikov, tu gre za tekmovalni šport, za druge je šport predvsem rekreacija, lahko rečem tudi sodoben življenjski stil. Mislim pa, da smo rekreacijo zapeljali v neki ne najbolj pameten način delovanja. Ljudje v zrelih letih tekmujejo, imajo profesionalen pristop, tečejo maratone, vozijo kolesarske dirke na 100 km, ves čas spremljajo svoje rezultate in jih primerjajo z vrhunskimi športniki. To ni ravno rekreacija, to je resen obremenilni trening. Rekreacija ti povzroča prijetno utrujenost, omogoča funkcionalnost telesa in dolgoživost, mora biti usklajena z življenjskim slogom, ne da te izčrpava. Ne razumite me narobe, še vedno je to boljše, kot da se zasedimo. Ljudje smo narejeni za gibanje, ne za lenarjenje. Šport je pravi odgovor, ampak po pameti.

Se te spremembe opažajo tudi v športu mladih? Po nedavnem otroškem nogometnem turnirju v Mariboru ste komentirali: “Najprej človek, potem kolajna. Družba potrebuje vrednote sodelovanja, vključevanja, spoštovanja različnosti. Starši pa prepogosto vidijo olimpijske krogce, olimpijske kolajne, denar, slavo – vse to, kar je v športu sekundarnega pomena.” Večer je vašo izjavo uvrstil tudi v izbor za “bob dneva”.

To, da je človek pomembnejši od kolajne, sem rekel že, ko sem prišel na Atletsko zvezo Slovenije, in še vedno stojim za tem. Pomembno je, kakšne športnike vzgojimo, kakšne vrednote gojimo. Če dobiš medaljo, moraš biti vzor, vsi te gledajo. Vrednote pri mladih so ključ za njihov razvoj in orientacijo v družbi. Z otroki, mladimi delam že dolgo, nikoli nisem izgubil stika z njimi. Vidim, kako se lotevajo športa, da so v njem s srcem, z navdušenjem. To je treba negovati. Otroci so enako navdušeni, kot so bili pred 30 leti, spremenil pa se je pristop staršev in trenerjev. Ko je šport globalno dobil zamah pred 15, 20 leti, ko se je začelo vrteti veliko več denarja, se je spremenila percepcija. Trenerji vidijo možnost, da z bolj intenzivnim treningom prej pridejo do rezultata in do lokalne slave, starši so ugotovili, da so nogometaši lahko milijonarji in začel se je pritisk na otroke. Pa tudi pritisk staršev na trenerje, čeprav niso strokovnjaki. To otrokom gotovo ne koristi. Treba jim je pustiti čas in prostor, da se igrajo, možnost, da se razvijajo po naravni poti, ne siliti. Najbolje se bodo razvijali, če ustvarite pogoje, da bodo z veseljem prišli na trening. Vsak otrok sam pri sebi vidi, da napreduje, to mu daje notranje veselje. Mislite, da otrok ne razume, če obvlada neki tehnični element? On to doživlja kot zmago. Te vrednote je treba otrokom približati, to navdušenje nad lastnim napredkom. In pa to, da za uspehom stoji ekipa. Otroci to razumejo, imajo pa dober nos, ne smeš se pretvarjati.

Ravno take vrednote želite spodbujati s Plazma športnimi igrami, ki jih v Sloveniji vodite kot direktor. Lahko poveste kaj več o teh igrah?

Plazma športne igre mladih so se začele pred 28 leti na Hrvaškem, se kasneje razširile v BiH, Srbijo, zadnjih pet let pa so organizatorji iskali ekipo, ki bi jih pripeljala v Slovenijo. Ko mi je lani jeseni prijatelj predstavil projekt in me vprašal, ali bi šli v to, sem najprej pomislil, kaj mi je tega treba. To je namreč velik projekt, vse je bilo treba postaviti. Ampak itak sem vedel, da bom pristal (smeh). Po dogovoru z izvršnim direktorjem s Hrvaške smo začeli pogovore z ministrstvi, ključnimi institucijami, da smo vzpostavili formalni dialog, predstavili ambicije, hkrati smo sestavljali arhitekturo sistema, način delovanja. Tako delo nima urnika, s prijateljem sva bila noč in dan v avtu, se vozila na sestanke. Pogovarjali smo se z župani in potem vzpostavili še stike s šolami. Želeli smo namreč, da imamo partnerski odnos, saj gre za velike projekte. Mi v partnerskih krajih organiziramo aktivnosti za nekaj 100 otrok, tudi partnerji se morajo potruditi, da vse teče. Delamo tudi na razpršenosti, tako da so finalne tekme po različnih koncih Slovenije, tenis je bil v Žalcu, košarka v Postojni, odbojka na mivki v Žužemberku, nogomet v Ljubljani.

Devetega marca letos smo imeli prvi turnir v šahu in potem še druga tekmovanja. Finalno tekmovanje v Sloveniji je bilo 18. junija, ravno zdaj pa 152 otrok in 52 trenerjev peljemo v Split na finalno regijsko tekmovanje. Vse na naše stroške oziroma s sponzorskimi sredstvi in ostalimi donacijami. Osnovno pravilo namreč je, da otroci ne smejo plačevati, da so igre dostopne vsem enako. Vzpostavili smo dober sistem, ki vključuje tudi dobro mrežo z mediji, s sponzorji.

Nismo želeli, da bi bile te igre preveč podobne klasičnim šolskim tekmovanjem. Slovenija ima že zelo dobro postavljen šolski tekmovalni sistem, težje je bilo vstopiti na trg, ampak pokazalo se je, da je prostor za nas. Priložnost smo videli v tem, da drugače pristopimo, malo bolj sproščeno. Še vedno imamo pravila igre, ampak razmišljamo tudi o tem, kaj narediti, da obogatimo prostor. Pri igri med dvema ognjema smo na primer uvedli malo drugačno zgodbo. Igra je klasična, štejejo se točke, vendar pa otroci ne izpadajo, ostajajo v igri in tako je ves čas akcija. Tudi dogodki so dobro organizirani, drugačna atmosfera je, veliko se dogaja. Ko vidiš nasmejane otroke, ko ti učiteljice povedo, kaj tak dogodek prinaša njihovi šoli ali ko slišiš, da bi tudi drugi v svojem kraju želeli nekaj takega, veš, da delaš dobro.

Rekli ste, da je del tekmovanj povezan tudi z vsebinami trajnostnega razvoja. Zakaj ste se organizatorji odločili za to?

V času, ko se svet sooča z ekološkimi izzivi, želimo predstaviti primer, kako lahko šport prispeva k večji ozaveščenosti in spremembam. Prvo aktivnost smo izvedli v Pivki. Ko sem ravnateljici omenil projekt, me je kar takoj povabila na sestanek aktiva, ki je izrazil naklonjenost. Zanimivo je bilo, da je bil ta sestanek v manjši odročni šoli, do katere sem se vozil po precej slabih poteh, tudi makadamu – še dobro, da imam Audi A6 Avant (smeh). Je pa to krasna šola in tam sem bolje razumel, kaj sodelovanje na naših igrah pomeni za manjše šole. Skratka, tekmovanje v Pivki smo izvedli, sledili sta ji Ilirska Bistrica in Ljubljana, imamo pa že ideje za naprej. Razmišljamo, da bi ta del peljali ločeno, da bi nekatere šole vodili samo skozi ta program, in kaj bi še lahko spremenili, da približamo vsebino otrokom. Vem, da s tem ne rešujemo sveta, poskušamo pa nekaj malega narediti, dodati nekaj koristnega.

Kako poteka ta del tekmovanj?

Na dveh straneh igrišča so postavljeni pobarvani koši, da se ve, v katerega sodijo različni odpadki. Otroci potem vodijo žogo in na eni strani naključno dobijo odpadek, ki ga morajo prenesti v pravi koš na drugi strani. Program je prilagojen tudi starosti otrok, razdeljeno po triadah. Izobraževalni trajnostni del za prvo triado izvajamo tako, da otroke animiramo in jih sprašujemo, na primer, kako bi prihranili vodo, zmanjšali količino odpadkov.

Kako jih otroci sprejemajo?

Zelo so ustvarjalni, neverjetno, kakšne ideje imajo. So inovativni, včasih radikalni, pri razmišljanju nimajo nekega okvirja, predsodkov, povedo, kar mislijo. Vsak pride na oder in nekaj pove.

S področja trajnostnega razvoja je še en projekt, pri katerem sodelujete. To je Green Light World Flight, s katerim izvajate meritve pojavnosti črnega ogljika po vsem svetu, da bomo lahko bolj razumeli ta pojav.

K temu projektu me je povabil prijatelj Matevž Lenarčič, ko sva pred dvanajstimi leti sedela na kavi. Skupna so nama letala, tudi sam imam namreč licenco pilota. Predstavil mi je projekt in rekel, da bi jim prav prišel manager. In sem se pridružil. Zbranih nas je 15 posameznikov, Matevž leti, dr. Griša Močnik vodi znanstveni del, drugi smo za podporo. Naš partnerji so tudi Fakulteta za znanost o okolju (Univerza v Novi Gorici), Inštitut Jožefa Štefana, posamezne meritve pa delamo tudi z drugimi. Na Zelenortskih otokih smo merili skupaj z agencijo NASA, saj oni merijo višje, mi z ultralahkim letalom lahko letimo nižje, po zahtevnejših smereh. Sodelovali smo tudi z Evropsko vesoljsko agencijo ESA, nemškim centrom DLR (German Aerospace Center), francoskim CNRS (French National Centre for Scientific Research), grškim observatorijem NOA (National Observatory of Athens). Skratka pridobili smo veliko partnerjev in investitorjev. Je pa treba vedeti, da mi samo izvedemo meritve, na partnerjih je, da rezultate uporabijo za izboljšave.

Kaj so pokazale meritve?

Merili smo po vsem svetu, zanimive rezultate smo dobili na primer v Indiji. Indijci so bili prepričani, da so njihov ključni problem saje zaradi prometa, starih avtomobilov, pa se je pokazalo, da so to predvsem kurišča na odprtem.

Ste merili tudi v Sloveniji?

Smo, že pred desetletjem, tudi posebej v Ljubljani. Ko smo prešli od ogrevanja s klasičnim premogom na drugačne načine, se je kakovost zraka zelo spremenila. Mesto Ljubljana ima relativno dober zrak, samo na posameznih delih z več industrije, večjo gostoto prometa je slabše.

Zelo se strinjamo s tem. Tudi pri znamki Audi si prizadevamo za to, da ponudimo električne avtomobile brez izpustov, ki bodo kupce navdušili enako, kot jih navdušujejo vozila z notranjim zgorevanjem. Tako bodo prej izbrali bolj trajnosten način mobilnosti.

Avtomobilizem in letalstvo sta zdaj zelo na udaru, ampak v resnici nimata takega vpliva. Današnji avtomobili s sodobnejšo, prijaznejšo tehnologijo so bistveno manjši onesnaževalci od 30 let starih avtomobilov. Obe panogi sta tudi zelo regulirani, za vsak avto se točno ve, koliko onesnažuje, pri vseh izdelkih tega ni. Če na primer naredite primerjavo z ognjemetom ali kresom, vidite, da z enim kresom lahko onesnažite zrak za 100 avtov. Kot povsod je treba tudi zeleno preobrazbo peljati po pameti in brez green washinga.

Avto je pomemben v vašem življenju. Omenili ste, da ste bili v zadnjem letu zaradi številnih obveznosti zelo veliko na poti in da je bil Audi A6 vaš zanesljivi sopotnik. Ga imate že dolgo?

Pravzaprav imava s partnerico tri modele Audi A6, znamki Audi sem zvest že 20 let. Ko sem pred 12 leti kupil Audi A6 na bencinski pogon (V6), mi je bil "vau". Pomemben mi je dober design in njegova oblika mi je večno lepa, tako zunaj kot v notranjosti. Še danes je krasen avto, v njem se pelješ kot gospod. Ne damo ga od hiše, imam pa zdaj še Audi A6 Avant. Dolgo časa sem prisegal samo na limuzine, ampak zdaj se od karavana ne bi mogel več ločiti. Ko preizkusiš, kaj vse gre v prtljažnik in to brez težav, je navdušujoče. Vedno imam polne roke in me kar razbremeni, ker mi ni treba stiskati stvari.

Koliko kilometrov pa prevozite? Vozite sami?

Prevozim več kot 40.000 kilometrov na leto, nekaj zasebno s partnerico, z njenim ali mojim avtom, večinoma pa vozim službeno, sam ali s kolegi. Je pa to delovna vožnja, pisarna, ki se vozi. Ko se vozim s športnim direktorjem Plazma športnih iger mladih, prijateljem Matejem Pogačarjem, se ve, da bova delala na poti. Jaz vozim, on kot sopotnik odpira dokumente na računalniku, gleda po e-pošti, si zapisuje, ves čas se usklajujeva. Ko je treba koga poklicati, samo pritisnem na zaslon in se lahko pogovarjam, tehnologija prostoročnega klica je super. Pogosto na pomembna srečanja potujeva tudi s prijateljem, predsednikom Plazma športnih iger Tevžem Korentom, tudi vrhunskim atletskim trenerjem, z njegovim vozilom – zanimivo, tudi on ima A6 Avant – takrat sem jaz sopotnik in na poti dejansko delava. Tako delo zna biti naporno, zahteva dobro organizacijo, ampak s pravimi ljudmi se da.

Je lažje z asistenčnimi sistemi?

Ti so res pravo olajšanje. Z avtomatskim menjalnikom, tempomatom tebi kot vozniku ni treba veliko delati. Avto lahko z asistenčnim sistemom tudi parkira sam, uravnava številne funkcije. Vožnja je tako bistveno manj stresna. Nisem dirkaški tip – všeč so mi hitri avti, ni mi pa to ključno – pomembno mi je, da se varno in udobno vozim, da vmes opravim kak klic ali pa samo poslušam glasbo, uživam in si naberem energijo.

In pripeljete kamorkoli …

To je res pomembno. Vozil sem po hribovitih cestah, po odročnih predelih, kjer tudi telefonskega signala ni. Tako sredi ničesar si res odvisen od avta in dobro vozilo gotovo pomaga, da nisi ves čas napet. Prednost je pa tudi to, da lahko po naporni vožnji svež izstopiš iz avta, da nisi v stresu in ne potrebuješ 20 minut, da prideš k sebi. Če sem veliko po sestankih po različnih delih Slovenije, to občutim.

Kaj vam je poleg varnosti, udobja še pomembno pri avtomobilu?

Pomembno mi je tudi to, da vem, da imam nekoga, ki mi pomaga, če je treba. Zgodilo se mi je na primer, da mi je moj A6 Avant pokazal, da nekaj ni v redu s tlakom v pnevmatikah. Ustavil sem, ko sem lahko to storil varno, in poklical asistenco Audi, s katero sem se odpeljal do vulkanizerja. Ta je ugotovil, da je majhen kos železa, ki je verjetno padel s tovornjaka na cestišče, razrezal pnevmatiko. Če me pomočnik v avtu ne bi opozoril in bi nadaljeval vožnjo, bi poškodoval platišče in kdo ve, kaj bi še lahko bilo. Nisem bil vesel dogodka, sem pa spoznal vrednost take pomoči. Tako varnostnega sistema, ki me je opozoril, da nekaj ni v redu, kot asistence. Za to sem pripravljen plačati nekaj več. Če si veliko v avtu, se to hitro povrne.

Se vam zdi, da tehnologija omogoča, da smo boljši vozniki?

Ne samo omogoča, tudi uči te. Nisem šofer Formule 1, nimam te ambicije. Ko vozim, opazim, da avto popravlja moje napake oziroma neoptimizirane poteze, ki jih imamo vsi. Z avtomatiko se drugače vključujem v promet, bolj sproščeno. Če zamočim, me popravi. Ko pritisnete na zavoro, pametni asistenčni sistemi to zaznajo in popravijo pot, če je treba, naredijo tako, da je varno za vas. Zadnjič sem pripeljal iz garaže v dežju in po mokri klančini opazil, da so se "prižgali" asistenčni sistemi. Rekel sem si "'vau', boljši je od mene, on sam počne, kar je treba".

Glede na to, da vaši projekti na tak ali drugačen način podpirajo trajnostne vsebine, ali vam je to pomembno tudi pri znamkah? Opazite trajnostna prizadevanja znamke Audi?

Znamki Audi že dolgo sledim in tako sem opazil tudi trajnostne vsebine. Pa nisem človek, ki takoj skoči, bom raziskal globlje. Prepričal sem se, da Audi v resnici dela na trajnostnih izboljšavah. To so inovacije, visoka tehnologija, za to so potrebni ogromni vložki, znanje, ljudje in tudi pogum. Vedno je namreč neki odstotek tveganja, tudi v vrhunskem športu je podobno – v določenem trenutku se moraš odločiti sprejeti izziv, čeprav ne veš, kakšen bo na koncu rezultat.

Navdušil me je pilotski projekt MaterialLoop, s katerim želite zapreti “tehnološko zanko” in materiale bolje izkoristiti. Ostalo mi je v spominu, da predelava stekla steklenic ni problem, pri reciklaži avtomobilskega stekla pa je zelo pomembno, da reciklirano steklo ostane enako vrhunsko kot prvotno. Všeč mi je tudi lokalna zgodba Uporabimo uporabljeno, ki združuje okolje, naše morje in ponovno uporabo odsluženih materialov v torbah. Vidim torej, da trajnostnost pri znamki Audi ni nekaj, kar je samo napisano, ampak je dejansko narejeno.

Veseli nas, da ste prepoznali, da si prizadevamo vzdrževati vrhunskost v vseh izdelkih, tudi iz recikliranih materialov.

Zanima me vrh, odličnost. To ne pomeni, da ves čas tako živim, me pa taki izzivi zanimajo. To je tek na dolge proge, pri čemer nisi nikoli na koncu. Gledal sem tudi vaše konceptualne rešitve. Zanimivo mi je, da ste trajnostne elemente in tehnologijo združili v neko fuzijo, ki je tudi na pogled všečna. Nisem umetnik, mi je pa všeč, če vidim, da je nekaj res dobro narejeno. To so detajli, ki vrhunsko ločijo od zelo dobrega.