Z odprtjem svoje galerije ste v dunajsko umetniško sceno vnesli svež veter. Ali tudi cvetoče panoge, kot je vaša, vsake toliko časa potrebujejo popestritev?
Nathalie Halgand: Da, vsekakor. To je celotni sceni dalo nov, pomemben zagon. Dunaj je vznemirljivo mesto za umetnost, predvsem za sodobno umetnost. Tu je veliko institucij in projektnih prostorov z nekaj zares drznimi pobudami in sijajnimi razstavami. Odprtje mojega razstavnega prostora je sprožilo tudi prepotreben dialog med mlajšimi in starejšimi galeristi, ki so nas zelo lepo sprejeli. Do njihovih dosežkov čutimo veliko spoštovanje, saj je vodenje galerije resnično zahteven poklic.
Kaj ga dela tako zahtevnega?
Veliko je težkega in zamudnega dela. Gre za službo, kjer morate biti vsak dan na voljo 24 ur. Vodenje galerije je tudi zelo drag poklic. Preden se novi umetniki uveljavijo in se ustvari povpraševanje po njihovem delu, minejo tri ali štiri, včasih celo deset let. Zagotovo se to ne zgodi kar čez noč. V Avstriji zbirateljska kultura ni tako močna kot v Nemčiji, Veliki Britaniji ali Franciji, kar dodatno otežuje naš posel. Avstrijski galeristi moramo veliko potovati in se predstavljati na mednarodnih dogodkih. Na umetniških sejmih je konkurenca zelo intenzivna. Če se za določenega umetnika zanima veliko razstavljalcev, moraš biti zelo iznajdljiv in odločen, da izstopaš med kolegi.
Kako točno poteka vaše delo, ali galerije pristopijo k umetnikom, ali ravno obratno?
Nenapisano pravilo pravi, da mora prvi korak narediti galerija. Umetniki se temu izogibajo in iz lastnih izkušenj vem, da se to navadno ne obnese najbolje. Pogosto mi pošiljajo portfelje, ki se sploh ne ujemajo z individualnim značajem moje galerije, kar daje vtis, da oseba ni opravila raziskave. To težko razumem, zato raje prisluhnem priporočilom drugih umetnikov ali kuratorjev. Ti so običajno zelo kritični, umetnika pohvalijo samo takrat, ko so zares navdušeni nad njegovim delom, zato se na njihova priporočila lahko zanesem.
Kako pomemben je človeški dejavnik pri izbiri umetnika?
Meni se zdi zelo pomemben. Prepričati me mora ne le umetnost, temveč tudi oseba, ki stoji za njo. Zgoditi se mora prava kemija, sicer ne moreš razviti potrebnega zaupanja. V naši panogi ni formalnih pogodb, v večini primerov morajo zadoščati neformalni dogovori.
Pojdimo od ljudi k tehnologiji. Je digitalna revolucija vplivala na galerijsko dejavnost?
Da, močno je vplivala. Očiten primer tega je vzpon Instagrama. V Avstriji se je uveljavil nekoliko kasneje kot v ZDA, zdaj pa ga mnoge galerije uporabljajo kot marketinško orodje, s katerim svoje prostore, razstave in umetnike približajo potencialnim obiskovalcem. Rezultati so dobri, vsaj na digitalni ravni, kjer število sledilcev narašča. Ljudje internet in družabna omrežja uporabljajo za iskanje informacij o umetnikih in njihovih delih, večino nakupov pa še vedno opravijo osebno v galerijah, čeprav se je tudi spletna prodaja v zadnjih letih nekoliko povečala.
Število sledilcev na družbenih omrežjih torej narašča. Kaj pa število ljudi, ki galerijo dejansko obiščejo?
Število obiskovalcev na žalost upada. Mislim pa, da to ni posledica interneta ali družbenih omrežij, po mojem mnenju gre bolj za prenasičenost ponudbe. Poleg razstav in cele palete najrazličnejših dogodkov se skoraj vsak teden nekje na svetu odvija umetniški sejem. Ti so zelo priljubljeni, kar pomeni, da so vsi ljudje na sejmih, v galerije pa skoraj nihče več ne pride. Na ta izziv so se galeristi odzvali z izvirnimi idejami. Denimo, kolega iz Züricha prostor najema skupaj s še dvema lastnikoma galerij. Delijo si pripravnika in shrambo, razstavljena dela pa zamenjajo vsaka dva tedna. Zaradi delitve dela imajo dovolj časa za potovanja, obiskovanje sejmov ter pridobivanje novih umetnikov in potencialnih kupcev.
Se mora potemtakem spremeniti način delovanja v panogi?
Da, pozivi k temu so vedno glasnejši. Čedalje več galerij se sprašuje, ali je tolikšna količina umetniških sejmov res dobra rešitev. Pritožbe o prenasičenosti so postale nekaj povsem običajnega. Mnogi lastniki bi se raje posvečali svojim projektom in galerijam, namesto da morajo nenehno potovati sem in tja.
