Kot hipnotizirani, v muzeju, kjer sta hrana in pijača prepovedani, preživijo več ur. Projekcija cvetočega travnika, sredi katerega nepremično stoji mati, ki nad otrokom drži cvetlico, s katere odpada listje. Pa črke, ki padajo na tla proti otroku, ki jih lovi, a jih ta ne doseže, ker tik nad njim zbledijo. Oblak svetlečih metuljev, ki obkroža obiskovalce muzeja, ti pa jih poskušajo uloviti, pobožati, se jih dotakniti.

Učinki in celotna izkušnja so osupljivi, vse skupaj pa prekaša okvirje običajnega obiska muzeja, zato se na koncu vprašamo, kako sploh kategorizirati tako izkušnjo? Kot mešanico obiska rock koncerta, Disney Worlda, planetarija in kina IMAX? “Umetnost je znova prišla do točke obrata,” pravi Kato. “Sprva smo imeli kredo in jamske poslikave. Potem vodoodporne materiale. In nazadnje fotografijo, ki se je že oddaljila od okvirjev tradicionalne vizije umetnosti. Tehnologija osvobaja umetnost. Ne omejuje je na materiale in okvirje, tradicionalne galerije pa zamenjuje neskončnost sveta.” Odvetnik v Katu nato hitro doda: “Toda, brez finančne podpore in trdnega jedra te ekipe je tudi taka umetnost ogrožena.”

Kolektiv teamLab je zavezan anonimnosti

‘Tovarniški’ način produciranja umetniških del ni nekaj, kar se pojavlja šele v zadnjem času. Tudi Michelangelo je imel kup pomočnikov, ki so delali zanj, medtem ko je Andy Warhol nekaterim umetninam namenil le svoj podpis. Današnji zvezdniki sledijo njihovemu načinu dela. Za Jeffa Koonsa, Damiena Hirsta, Jadžoija Kusamo in Takahašija Murakamija sta medijsko pojavljanje in marketing ravno tako pomembna kot ustvarjanje – če ne celo bolj. Zato je bilo samoumevno, da je bil Murakami eden od prvih obiskovalcev muzeja. Še več, njegova galerija Kaikai Kiki je muzeju prodala nekaj slik po smešno nizki ceni 5.000 dolarjev, ki pa so danes vredne vsaj 20-krat toliko. V nasprotju z Murakamijem so avtorji umetniških del v muzeju anonimni. Bo ta skrivnostnost magnet za potencialne kupce del? Čas bo pokazal.

Japonci so znani po tem, da jim dobre manire pomenijo ogromno. Smeti raje odnesejo domov, kot da bi jih brezskrbno odvrgli neznano kam, pred metroji stojijo poravnani v vrsto, najdeno denarnico pa nemudoma odnesejo na najbližjo policijsko postajo. Skrb do okolja in do bližnjega je močno zapisana v družbo. Ravno zato so digitalna cvetlična polja najbolj varna na Odaibi. Pa bo v prihodnje tudi tako?

Z večanjem priljubljenosti je obstoj tako zasnovanega projekta zagotovo vprašljiv. A ravno to, da sedemtisočglava množica vsak dan v temi tava po svetlobnem labirintu, je na neki način kolektivni preizkus človeškega zavedanja sebe v okolju. In če jih omejimo in jim dovolimo ogled umetnin iz neke določene perspektive? Potem brezmejni muzej teamLab ne bo nič drugačen od Disney Worlda. Odvetnik Kato ne vidi težav: “Danes vsak od nas lahko spremeni svet in lažje je kot kdaj prej. Toda to pomeni tudi, da je lažje vplivati na koga drugega. To je naša usoda in ne moremo je spremeniti. Zato, čemu skrb?”