DKW P 15 z leseno karoserijo, prevlečeno z umetnim usnjem, je leta 1929 prečkal ciljno črto na rallyju v Monte Carlu – presenetljiv dosežek, saj je bila zaradi snežnih zametov izhodiščna točka v Königsbergu dosegljiva le s prečkanjem ledu zaliva 'Haff'.
Ove Rasmussen, sin ustanovitelja podjetja, je na dirki pri Eibseeju februarja 1931 vozil prvi avtomobil DKW s pogonom na sprednji kolesi. Po zaslugi pogona na sprednji kolesi je bil avto hitrejši celo od najmočnejših tekmecev, Bugattija in Amilcarja, toda senzacionalna predstava se je na žalost prehitro zaključila z zdrsom v kup snega.
Sledilo je na tisoče uspešnih dirkalnih podvigov: avtomobili DKW so bili prisotni tako na dirkah z dvotaktnimi motorji in pogonom na sprednji kolesi kot na dirkah s štirivaljnimi motorji s polnilno črpalko in pogonom na zadnji kolesi, na dirkališčih Avus in Nürburgring, na rallyju International Alpine, dogodku Liege-Rim-Liege, hribovitih dirkah po vsej Evropi, na dirki po vzhodni Prusiji, tridnevni dirki Harz Run in na terenski dirki v Brandenburgu. Na dva tisoč kilometrov dolgem nemškem rallyju leta 1934 je podjetje DKW domov odneslo 60 odstotkov vseh zlatih medalj.
V rokah sposobnih voznikov je bil DKW 3=6 Sonderklasse iz leta 1953 nepremagljiv. Vozniki Walter Schlüter, Gustav Menz in Heinz Meier so podjetju DKW prinesli prva tri mesta na evropskem prvenstvu v rallyju leta 1954, Heinz Meier pa je osvojil tudi naslov prvaka v nemškem rallyju. Naslov je uspešno ubranil tudi leta 1955.
Leta 1956 je DKW 3=6 Coupé s posebno plastično karoserijo postavil kar pet novih svetovnih hitrostnih rekordov na dirkališču Monza v Italiji, DKW pa je za tem v omejeni seriji ponudil različico modela 3=6 Monza. Od leta 1956 se je Auto Union vse bolj osredotočal na tovarniško podporo zasebnim tekmovalcem z avtomobili DKW. Od leta 1958 je vsako leto potekala dirka 'Pokal Auto Union DKW'. Z modeli DKW 3=6, Auto Union 1000, DKW Junior, in DKW F 12 je DKW postajal vse bolj uspešen v Evropi in tudi na drugih celinah. 900 in 1000 kubična dvotaktna dirkalna motorja sta postajala vse močnejša in dosegla skoraj 100 konjskih moči.
Med letoma 1954 in 1964 so vozniki DKW osvojili več kot 100 naslovov prvaka, 150 skupnih zmag, 35 ekipnih nagrad in 2500 razrednih zmag. Toda ko se je pri podjetju Auto Union končalo obdobje dvotaktnih motorjev, se je tovarna jeseni leta 1964 umaknila iz avtomobilskega športa.
DKW je v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja blestel z neštetimi naslovi prvaka, zmagami na Velikih nagradah, uspehih na šestdnevnih dirkah, terenskih dogodkih in rekordnih vožnjah. Arthur Geiss, Walfried Winkler, Ewald Kluge, Toni Bauhofer, H. P. Müller, Siegfried Wünsche, in bodoči voznik Auto Uniona Bernd Rosemeyer so nanizali številne uspehe. Vrhunec te dobe dirkanja je bila zmaga Ewalda Klugeja, dvakratnega evropskega prvaka (1937/1938), na angleški dirki Tourist Trophy, ki se je leta 1938 odvila na otoku Man. Dirkalni motocikel DKW ULD 250 z motorjem z rotacijskim ventilom je bil prvi zmagovalni motocikel v 30-letni zgodovini dirke 'TT', ki ni bil izdelan v Veliki Britaniji. V razdejani povojni Nemčiji je DKW v letih 1948 in 1949 osvojil naslov nemškega prvaka v razredih 125 in 250 ccm, nekdanji tovarniški voznik Siegfried Wünsche pa je leta 1949 postal prvak v razredu 350 ccm.
Leta 1951 je podjetje Auto Union v Ingolstadtu ponovno vzpostavilo oddelek za motociklistične dirke. Po prepovedi visokotlačnih dvotaktnih motorjev so morali v zelo kratkem času razviti atmosfersko polnjene motorje. V tekmovalni sezoni 1952 je DKW presenetil z novim izumom: trivaljnim 350-kubičnim motorjem, ki je nudil 38 konjskih moči pri 12.500 vrtljajih na minuto. Zaradi značilnega zvoka si je prislužil vzdevek 'pojoča žaga'. Kluge in Wünsche sta bila na dirkališču Eilenriede v Hannovru leta 1952 z novim trivaljnim DKW nepremagljiva in sta ciljno črto prečkala na prvem in drugem mestu. Najbolj izjemen voznik leta 1953 je bil Siegfried Wünsche, ki je v Ingolstadt prinesel naslov nemškega prvaka v razredu do 350 kubičnih centimetrov.
Leta 1955 je nadobudni voznik August Hobl osvojil tretje mesto v finalni seriji svetovnega prvenstva in postal nemški prvak v razredu 350 ccm. Naslednje leto je Hobl dosežek še izboljšal in na svetovnem prvenstvu postal viceprvak. V nemškem prvenstvu je osvojil dva naslova: tako v razredu do 350 kubičnih centimetrov kot v razredu do 125 kubičnih centimetrov.
Kljub vsem tem dosežkom pa odločitev, da se znamka umakne iz cestnega dirkanja, ni bila nepričakovana. Tudi športni uspehi namreč niso mogli več zaustaviti propada motociklistične industrije v Zahodni Nemčiji. Ob uradnem koncu sodelovanja v motociklističnih dirkah jeseni leta 1956 je podjetje DKW držalo nepremagljiv rekord: od leta 1925 dalje je osvojilo kar 38 nemških prvenstev.
