Tehnologija lahko pomaga ljudem in jim zagotovi podporo v številnih situacijah. To zdaj velja tudi za ustvarjalne procese.

Edina težava pri ustvarjalnih procesih nastopi, ko je ustvarjalnosti premalo. V tem primeru tehnološka orodja zagotovo ne morejo pomagati. Pravzaprav lahko zadeve le še poslabšajo, saj umetniki posledično vlagajo čedalje manj energije za spodbujanje lastne kreativnosti.

Svoje sete predvajate brez kakršnekoli tehnološke podpore.

Nikoli nisem uporabljala didžejskih programov. To bi bilo popolnoma v nasprotju z mojimi predstavami o tem, kaj je srž našega poklica. Na vprašanje, ali naj bi didžeji uporabljali vinilne plošče ali zgoščenke, imam zelo jasen odgovor – oboje. Izbira formata neposredno vpliva na to, kako bom vrtela glasbo. Format izbiram tudi na podlagi tega, kako hitro lahko sprejemam odločitve med nastopom. Poleg tega vpliva na to, kaj bom predvajala kot naslednje, in tako je, seveda, izbira povezana s tehničnim procesom miksanja glasbe. Ne nazadnje pa tem, kako dojemam in ponotranjim glasbo.

Kakšna je prihodnost glasbe? Kako se bo spremenil način poslušanja glasbe?

Kako bo slišati glasba, je vedno odvisno od skladatelja ter tega, kako, za koga in kje jo nameravajo izvajati. Mislim, da ljudje danes glasbo poslušajo drugače, kot so jo pred 30 leti. David Byrne je nekoč dejal: “Glasba je ustvarjena za prostor, kjer se posluša.” S tem se lahko le strinjam. Pred 20 leti je bila glasba namenjena majhnim klubom, kjer sta bila zvok in ozvočenje slaba. Danes tehno glasbo ustvarjamo za festivale z 20 tisoč in več poslušalci, ki lahko uživajo v prvovrstnem zvoku iz prenosnih sistemov PA za javno ozvočenje. Enako bi lahko rekla za poslušanje in dojemanje glasbe. Študije kažejo, da imajo – v primerjavi s stanjem pred desetimi ali 20 leti – zaradi tehnološkega napredka ljudje rahlo spremenjeno strukturo možganov. Mislim, da ti ‘novi’ možgani glasbo dojemajo drugače in da se bo glasba prilagodila tem novim razmeram.

Menda ste v mladosti odkrili svojo najljubšo glasbo na radiu, glasbenem mediju stare šole.

Ja, to drži. Tehno in elektronsko glasbo sem odkrila v neki didžejski oddaji na radiu. Še danes obožujem radio. Leta 2016 sem bila gostiteljica lastne oddaje na britanskem radiu BBC Radio 1. Radio je odličen alternativni medij za predvajanje glasbe, ker ne vidiš svojega občinstva. To spremeni način projiciranja umetnikove energije. Lahko povem zgodbo in občutek ob tem je prav meditativen – ko zaslišim svoj glas v slušalkah in si predstavljam, s kom se pogovarjam v tistem trenutku. Kadar me radijske postaje povabijo, da nastopim v živo prek radijskih valov, se z veseljem odzovem; DJ-sete sem že odigrala v živo.

Življenje didžejske zvezdnice gotovo vključuje veliko potovanj in letanja sem ter tja od enega mesta do drugega. Se vam zdi takšno življenje dolgoročno utrujajoče?

Ne, ne zdi se mi. Rada potujem, kar je bilo pravzaprav najpomembnejše v mojem življenju, še preden sem začela glasbeno kariero. Potovati pomeni odkrivati nekaj novega. Opazovati vsako novo podrobnost in spremembo. Potovanje je zame še vedno nekaj čudovitega. Vsakič znova sem osupla nad tem, da lahko v le nekaj urah preletim polovico sveta in pristanem v popolnoma drugačni kulturi. V novem časovnem pasu, z novim tujim jezikom ter povsem drugačno mentaliteto in pogledom na življenje. Tu pa je še senzacionalna misel – biti del tega sveta in čutenje, da je vse med seboj povezano. Številne možnosti potovanja pogosto dojemam kot privilegij, saj vsi tega ne morejo početi. Včasih postanem zelo čustvena, ko pomislim, v kako lepem svetu živimo. Kadar potujem podnevi, si vedno ogledam pokrajino, skozi katero me nese pot. Všeč mi je, ko ves čas spremljam in poskušam prepoznati, kje sem v določenem trenutku. Še se spomnim, ko sem se nekoč vračala iz Japonske prek Sibirije in zagledala široko reko, ki se je bleščala v soncu. Ko sem pogledala na zemljevid, sem vedela, gre za Leno. Več kot štiri tisoč kilometrov dolga vodna pot, ki se vije vse do Arktike. Ko sem jo zagledala iz letala, sem bila navdušena kot majhen otrok.