Nazadnje smo se pogovarjali pred dobrim letom, pred predstavitvijo projekta Uporabimo uporabljeno. V okviru tega projekta so iz odsluženih oglasnih transparentov v ateljeju vrhunskega oblikovalca čevljev Maria Herzoga, še enega partnerja projekta Uporabimo uporabljeno, nastale vrhunske potovalne torbe. Prispevki od njihove prodaje so namenjeni Zavodu YouSea za projekt Morske oaze v Piranskem zalivu. Kako je v tem času napredoval vaš projekt?
V tem času smo naredili veliko. Našo strukturo smo pred nekaj tedni uspešno postavili v vodo in zdaj se pravzaprav naše pravo delo šele začenja. Do zdaj lahko rečem, da je potekalo vse po načrtih, malo se nam je časovno sicer zavleklo. Najprej zaradi velikih poplav lansko poletje, ko je bila naša potapljaška ekipa, ki že vrsto let vzdržuje različne elektrarne, polno zasedena. Po poplavah je bilo namreč ogromno dela s čiščenjem voda. Potem smo se odločili, da raje malo počakamo, ker je pomembno, da ima taka struktura takrat, ko se začne razcvet življenja, čiste površine. Če bi jo postavljali sredi zime, bi se na površini lahko nabral mulj, preden bi sploh prišlo življenje, saj je ob visokih vodah tudi v naše morje prineslo več mulja kot običajno. Želeli smo, da bi organizmi našli lepo, čisto površino, kamor se bodo lahko pritrdili.
Tudi v morju so opazni letni časi?
Seveda, tudi v morju imamo glede na nihanja temperature določena obdobja, ko je življenje bujnejše in vse poteka hitreje, ter obdobja mirovanja. Večina organizmov v morju je hladnokrvnih, njihova presnova in procesi se prilagajajo zunanjim temperaturam: ko je toplo, gre hitreje, ko je hladno, počasneje.
Kako zahtevna je bila izgradnja strukture za Morsko oazo Piran?
Moram priznati, da je bilo zelo zahtevno, ker je za nas prvi tak model, z naslednjimi bi bilo verjetno lažje. Že načrtovanje je bilo kompleksno. Poskrbeti je bilo treba za različne vidike, od gradbenih, da bo struktura dovolj obstojna, pri čemer smo sodelovali s statiki, arhitekti in drugimi strokovnjaki, pa vse do bioloških: kakšne betone uporabiti, kako zložiti kamenje, da bo struktura privlačna za življenje. Veliko je naredil že oče, pa tudi z bratom in drugimi soustanovitelji zavoda smo veliko razmišljali o tem, nekaj stvari tudi spremenili in nekoliko razširili namembnost.
Veliko je bilo miselnega dela, pa tudi fizičnega, saj je bilo vse narejeno ročno. Izziv je bil tudi prevoz strukture iz Marine Portorož, ki nam je odstopila prostor za njeno izdelavo, do roba morja, saj je nerodna zaradi oblike in teže, in tudi po morju do lokacije postavitve na morsko dno. Čeprav se bratovo podjetje vrsto let ukvarja z zahtevnimi podvodnimi deli, je bilo zaradi relativno nizke vode v Marini za vleko strukture na lokacijo postavitve potrebne precej iznajdljivosti. Če bi se zgodilo, da bi se struktura ustavila v mulju, bi jo zelo težko ponovno dvignili. Ampak vse se je dobro izšlo in zdaj struktura uspešno stoji na lokaciji. Moram pa povedati, da brez naših podpornikov, med katerimi je tudi znamka Audi, ne bi prišli tako daleč, zato sem res hvaležna za sodelovanje.
Betonsko konstrukcijo za Morsko oazo Piran ste namestili sredi marca. Ste od takrat že opazili nove prebivalce?
Nekaj tednov še ni dovolj, morali bomo počakati še nekaj časa. Odločili smo se, da bomo monitoring delali samo enkrat mesečno, da čim manj motimo. Želimo jo pustiti samo, da se je živali navadijo. Čeprav nam je težko, radi bi šli večkrat pogledat (smeh). Malo nam pomaga, da je trenutno slaba vidljivost, malo manj nas mami. V tem času se nam je pridružila tudi magistrska študentka študija varstva narave, ki bo za magistrsko nalogo opazovala sosledje naselitev – kdo se bo prvi naselil, kdo naslednji – in opisovala njihove značilnosti, seveda tudi z vidika trajnostne pridelave hrane. Zelo smo je veseli, saj se mi zdi, da je tako resno znanstveno delo dobra osnova za naprej. Veseli smo tudi njenega mentorja, strokovnjaka s področja biodiverzitete z Morske biološke postaje Piran. On bo dodatno zunanje kritično oko, ki ti lahko pove, kaj je dobro, pa tudi kaj ne, to je za nas velika dodana vrednost. Mi smo namreč vsi navdušeni, kritičen pogled od zunaj pa bo poskrbel, da nas ne zanese.
Ali niti od daleč niste pogledali podvodne strukture?
Toliko, da smo se prepričali, da je vse v redu. Vendarle je treba preveriti, ali struktura lepo stoji, saj nas je zaradi muljne podlage malo skrbelo, ker bi se zaradi teže lahko pogreznila. Nismo pa še raziskovali. Morate tudi vedeti, da na začetku sprememb še ne bomo videli s prostim očesom, to bodo mikroskopska bitja, ki jih bomo lahko opazovali v odvzetih vzorcih. Sicer pa se bodo najprej naselile določene alge, kmalu potem ličinke, potem bodo gotovo prišle pogledat številne ribe, ker jih bo ta novost v morju vse zelo zanimala. Takoj še ne bodo živele tam, se bodo pa tam zadrževale. Ko bo vse obraščeno, si bodo pa tudi one našle svoja skrivališča. Potem se bo hitro vse razbohotilo. To lahko napovemo, saj to opazujemo na potopljenih strukturah v bližnji ribogojnici – na sidrnih sistemih, vrveh, betonskih blokih, na vsem, kar ima trdo podlago in je pod vodo. Okoli naše oaze nameravamo namestiti še vrvi s klapavicami, ker bi radi ustvarili neko motnjo, da se bo čim več dogajalo in postalo še bolj zanimivo za organizme. Vse skupaj bo za številne kot mali zabaviščni park.
Zelo si želimo, da bi lahko kupili podvodno kamero, s katero bi lahko ves čas spremljali, kdo prihaja vsaj na obisk. Ko pridemo mi, se namreč živali razbežijo, ko ni nikogar, pa marsikaj opaziš. Ni pa to tako preprosto. Treba je zagotoviti stalen vir energije za napajanje, kamera mora biti vzdržljiva, ne da imaš ves čas težave z njo, ker ne dela, kar je v morju pogosto. Celoten tak sistem za snemanje ni poceni. Kot majhen zavod smo bili sicer zelo uspešni pri pridobivanju sredstev, jih pa porabljamo zelo namensko in bomo verjetno projektno iskali financiranje samo za ta namen.
Tak neposredni prenos bi bil zanimiv tudi za izobraževanje, kajne?
Šole so že pokazale interes. Pred kratkim so nam ravnateljice na nekem našem dogodku rekle, da bi bilo super, če bi se s šolo lahko priklopili in opazovali. Spomnim se podobnega projekta prekmurske šole, ki je namestila kamero na gnezdo para štorkelj, privabili so veliko gledalcev. Spodbudili so učence, zanimanje pa se je razširilo tudi izven šol. Javnosti bi bilo gotovo zanimivo videti tuno, delfina, ko bosta priplavala mimo, pa tudi manjše in večje ribice. Veliko jih bo – ne ves čas, treba bo spremljati – bodo pa gotovo, to vemo iz izkušenj.
So se načrti Zavoda YouSea z morsko oazo kaj spremenili, razširili?
V resnici ne, naš namen ves čas ostaja enak, in sicer, da želimo na taki strukturi raziskovati njene učinke, ti pa lahko doprinesejo veliko. Morda bodo naše ugotovitve lahko osnova tudi za to, da spodbudimo spremembo zakonodaje ali da pripravimo priporočila. Lahko bi se na primer od nekoga, ki bi v morje napeljal kanalizacijo, zahtevalo, da ob izlivu naredi tako strukturo, ki bo služila za regeneracijo. Ali za priporočilo ribogojnicam, da v bližini postavijo podobno strukturo za dodatno filtracijo in prečiščevanje morja. Ali za dodaten trajnostni način pridelovanja določenih novih vrst morske hrane. Vse od začetka je seveda naš fokus tudi raziskovanje, kakšen vpliv ima taka struktura na ponor CO2.
Se je pa res v tem času razvil projekt, na katerega v začetku nismo toliko računali, to so Modre šole. Veliko namreč vlagamo tudi v izobraževanje, komunikacijo z javnostjo, saj je po našem mnenju zelo pomembno, da ljudje spoznajo, kdo živi pri nas. Ko ta bitja spoznaš, ti mogoče postanejo všeč in ko jih imaš rad, jih želiš zaščititi. Če niti ne veš, kdo vse živi pri nas, je težko pričakovati, da razmišljaš o njihovi zaščiti.
Imamo pa še veliko idej, ki bi jih radi uresničili. V slovenskem morju bi na primer identificirali lokacije, ki so zanimive za potapljanje na vdih, in jih pomagali razviti v inovativen neinvazivni turistični izdelek. Torej, kje je varno za potapljanje, kje lahko kaj vidiš, katere živali in druge organizme lahko tam srečaš. To je lep šport, vsak si ga lahko privošči, saj potrebuješ le masko in dihalko ter po želji še plavuti, med plavanjem pa marsikaj vidiš in odkriješ. Tudi svetovno prvakinjo v potapljanju na vdih imamo pri nas. V hrvaški Istri imajo podoben projekt in mislim, da bi ga lahko naredili tudi pri nas in ga še nadgradili. To bi bilo dobro za državo, naši destinaciji bi tako dali vrednost. Druga ideja je čiščenje podvodnih travnikov. S takšnim projektom bi ozaveščali tudi o njihovem pomenu. Imamo jih malo, skoraj povsod po svetu se izgubljajo in zato jih marsikje že poizkušajo zaščititi. Zanimajo nas torej trajnostni projekti, ki nas bogatijo in pri katerih lahko vključimo živali in rastline našega morja.
Kakšne učinke na okolje bo imela Morska oaza?
Vedeti morate, da je naša oaza majhna. Če bi bilo takih struktur več, na primer dvajset, bi že lahko govorili o nekoliko širšem, vendar še vedno lokalnem vplivu, v našem morju. Je pa zelo pomembna kot pilotski projekt, ker se bomo lahko na njegovi osnovi učili in razvijali nove ideje in seveda, če ga pogledamo širše, ne samo v smislu neposrednih učinkov na morje. Pogosto rečem, da je naša Morska oaza neke vrste kapljica v morje, ampak z vsemi spremljevalnimi dejavnostmi, kot so Modre šole in tudi dejavnosti podpornikov, kot je Audi v Sloveniji, postane velik val. Ali več valov, saj se zavedanje o pomenu morja in njegovi zaščiti širi naprej, to je smisel naše oaze.
Mislim, da je potencial v resnici velik, tako tudi naša želja. Kako uspešni bomo v prihodnosti, bo povezano z rezultati. Da ti bodo, lahko opazimo že v ribogojnici, saj vidimo, da ima daleč naokoli največjo pestrost življenja, pa ni namenjena temu. Oaza bo pa namenjena tudi temu, da bo privabljala čim večje število različnih vrst, saj je narejena v taki obliki in iz materialov, primernih za življenje. Želimo privabiti vrste, ki so primerne za pridelavo hrane v morju, kot je na primer ostriga, pa tudi številne druge vrste, ki živijo v našem morju in zdaj nimajo kje biti. S tem, ko bodo v oazi našle svoj dom, bomo prispevali k ohranjanju biotske raznovrstnosti – ne širjenju, ne želimo privabiti tujerodnih vrst, čeprav se bodo kljub temu tudi one naselile vanjo – ohranjanju pa vsekakor. Ribe, ki živijo blizu, bodo gotovo prišle. Ugorji si bodo v kleti naredili luknje in si naredili dom, škarpene se bodo tu zadrževale, gotovo bodo lignji tu odlagali svoja jajčeca, ker drugje nimajo veliko takih primernih struktur. Radi bi, da bi naša oaza postala destinacija, ki bi jo obiskovali znanstveniki, strokovnjaki, ki raziskujejo pridelavo hrane na bolj trajnosten način v morju, pa tisti, ki jih zanima vpliv na biodiverziteto, in seveda vsi drugi obiskovalci, šole, turisti.
Bodo lahko potapljači tudi plavali po strukturi?
Praviloma ne, ker je v bistvu narejena tako, da veliki plenilci ne morejo priti do določenih delov. Distančniki so v takih razmakih, da tuna ali delfin ne moreta notri, ker bi preplašila življenje v zatočišču. Njim bi bilo to super, kot samopostrežni zajtrk ali kosilo (smeh). Dolgoročno bodo pa tudi oni imeli kaj od Morske oaze, ker bodo živali prišle ven in bo tudi za njih več hrane. Primarno pa je to gojišče in zatočišče.
Kot varna hiša?
Tako je. Sicer imamo v našem morju v zadnjih letih zelo hudega plenilca, skakavko ali strelko, ki je malo manjša in bi lahko prišla bližje. To so zelo agilne, agresivne ribe in videli bomo, kako bodo te prihajale. Kadar pridejo tune ali delfini, med sidrišči opazimo ribice, kadar so v bližini skakavke, pa ni nikjer drugih, niti malih, niti velikih rib, ker se vse skrivajo pred njimi. Mogoče bomo z njimi imeli izziv, se bomo pa prilagodili, navajeni smo, da se v morju okoliščine spreminjajo. Razmišljamo že o tem, da bomo mogoče postavili ograje ali neko oviro, če bi se izkazalo, da bodo preveč napadale, ker imajo to področje ustja delte Dragonje zelo rade.
Omenili ste velik pomen vaših podpornikov. Se vam zdi, da imamo močne znamke odgovornost prispevati k ozaveščenosti o pomenu trajnostnega razvoja?
Mislim, da imajo odgovornost, saj lahko veliko naredijo. Ljudje sledijo znamkam, predvsem tistim, ki jih cenijo. Slišijo in upoštevajo njihova sporočila. S tem, ko podprejo majhen projekt, kot je naš, lahko naredijo zelo veliko. Morda je taka odločitev marketinško manj privlačna od podpore znanih športnikov, ampak za naravo in družbo pa veliko pomeni. Seveda veliko pomeni tudi nam v zavodu, ne samo finančno, prek znamk se širi tudi ozaveščenost. In tudi okolica nas drugače sprejema, če ve, da so z nami močne znamke. Trudimo pa se, da veliko dajemo tudi nazaj. Tudi mi čutimo odgovornost do naših podpornikov in želimo s svojim delom pokazati rezultate, ki nekaj pomenijo. V tem trenutku so mogoče videti majhni, ampak projekt, kot si ga zamišljamo, bo večji. Razumemo, da moramo našim podpornikom nekaj vrniti za zaupanje, ki nam ga naklonijo, morda tudi zato, ker vsi ustanovitelji zavoda izhajamo iz gospodarstva.
Se vam zdi pomembno, da vaši podporniki tudi sami podpirajo trajnostni razvoj? Za znamko Audi lahko povemo, da se trajnostna strategija uvaja na vseh ravneh, pri razvoju izdelkov, proizvodnji vozil, pa tudi s podporo okoljskih projektov, ki prinašajo pozitiven vpliv na okolje. Znamka Audi je namreč že leta 2009 kot prva v avtomobilski industriji ustanovila neprofitno Okoljsko fundacijo Audi, s katero podpira inovativne trajnostne projekte.
Po pravici povedano se nam je že samo po sebi zdelo imenitno, da bi sodelovali z znamko Audi, to, da že vrsto let podpira okoljske projekte, pa še toliko bolj. Tudi ideja projekta Uporabimo uporabljeno, da se ničesar ne zavrže, nam je zelo lepa in domača. Vsi v zavodu razmišljamo na enak način in smo se s tem zelo lahko identificirali. Z veseljem smo tudi opazovali, kako imenitne izdelke je Mario Herzog oblikoval iz odsluženega materiala.
Zelo podpiramo to, da pri znamki Audi razvijate trajnostne inovacije, ki so namenjene temu, da bi bili izdelki bolj prijazni do okolja, saj nam je všeč, da se naši partnerji ravnajo po najnovejših smernicah in iščejo rešitve, kako bi bili najbolj trajnostni.
Kako sicer vidite znamko Audi?
Zame je bila Audi vedno znamka z visoko vrednostjo, znamka, ki pomeni zanesljivost, znamka prestiža. Vsi v zavodu smo ljubitelji znamke, do nje imamo veliko spoštovanje in smo zelo ponosni, da lahko sodelujemo z njo pri tako lepem projektu, kot je Uporabimo uporabljeno.
Ali kot potrošnica pri izboru izdelkov gledate tudi na to, kakšen vpliv na okolje imajo?
Ves čas. Že prej se mi je zdelo, da veliko razmišljam o tem, odkar delamo z zavodom, pa še toliko bolj. To sicer ni v duhu množičnega potrošništva, ampak raje izberem kakovostno stvar, ki jo imam dlje časa, nečesa, česar ne potrebujem, pa raje ne kupim.
Ste vedeli, da so modeli Q4 e-tron, katerega različico Sportback ste preizkusili v teh dneh, proizvedeni z ničelnim ogljičnim odtisom? Seveda tudi njihova uporaba, saj so električni, omogočajo vožnjo brez izpustov.
Električna vozila se mi zdijo super, ker so tiha in praktična, zlasti v mestu. Do sedaj jih nisem vozila veliko, se mi pa zdijo koristna zlasti za krajše razdalje in v mestih, tudi zaradi onesnaženega zraka. Ko smo bili na Kitajskem, mi je bilo kar neverjetno, ko smo opazovali neskončno število skuterjev na cesti in ni bilo hrupa, ni bilo smoga. Za urbano okolje je električno vozilo vsekakor prednost. Je pa Audi Q4 SB e-tron tudi krasen avto, zelo lep.
Tega, da je poizveden z ničelnim ogljičnim odtisom, sicer nisem vedela, sem pa vesela, da posvečate pozornost temu, da ima proizvodnja čim manj škodljivih vplivov na okolje. Ob tem lahko povem, da bo pozitiven učinek naše Morske oaze tudi negativen ogljični odtis. Organizmi z lupinicami iz kalcijevega karbonata, ostrige, klapavice in drugi, namreč v lupine vgrajujejo CO2 in ta vezava je skoraj nepovratna. Ta ponor CO2 bomo raziskovali, to je tudi eden od osnovnih namenov naše oaze. Radi bi ugotovili, ali morska oaza lahko pomeni nek moder način odstranjevanja CO2, ki bi prinašal modre odpustke drugim. CO2 se sicer veže tudi v alge, morsko travo, ampak to so kratkotrajni ponori, oziroma temu niti ne moremo reči ponor, bolj zalogovnik, tam ostane relativno kratek čas. Ko rastline odmrejo, se sprosti nazaj v morje in ozračje. Pri školjkah in drugih lupinarjih pa tudi, ko organizem odmre, CO2 ostane vezan v lupini skoraj nepovratno. Iz tega so naše Alpe.
Bi lahko z nami delili vaše vtise vožnje z modelom Audi Q4 Sportback e-tron?
Nisem ga vozila prav veliko, pa vendarle lahko rečem, da je vožnja z njim udobna, enostavna in predvsem ne utrujajoča. Morda tudi zato, ker se pri nekoliko večji hitrosti malo hitreje prazni baterija, zato te že samo vozilo nekako usmeri k umirjeni in sproščujoči vožnji, med katero se prav odpočiješ. Zdi se mi, da je ergonomija zelo dobra, saj sem z lahkoto našla svoj optimalni položaj za volanom. Lahko bi izpostavila tudi, da deluje zelo moderno in digitalno, a se na drugačno izkušnjo zelo hitro privadiš, saj je večina stvari poenostavljenih in prijaznih uporabniku. Tudi preglednost nad prometom je odlična, tudi zaradi velikih ogledal, in čeprav je nekoliko večji od vozila, ki sam ga navajena, je občutek pri parkiranju zelo natančen, saj zlahka in dobro veš, kje je začetek in konec vozila, ker sediš nekoliko višje. Presenetil me je doseg – z enim polnjenjem sem brez težav peljala iz Lucije v Umag, od tam v Ljubljano in nazaj v Portorož. To mi je pomembno, saj pomeni, da lahko opravim večino svojih dnevnih opravkov in baterijo napolnim šele zvečer. Veliko uporabno vrednost zame pa ima tudi velik prtljažnik.
Ali so sicer avtomobili pomembni v vašem življenju?
Že ko sem bila majhna, sem imela pri postelji fotografijo avta, sicer ni bil Audi, bil je Porsche 911. Tako da so mi bili že od nekdaj všeč avtomobili, tudi starodobniki. Zdaj na avto gledam bolj kot na orodje, ki me pripelje z enega konca na drugega.
Kaj se vam zdi pomembno pri avtomobilih?
Najpomembneje mi je, da je varen, ker sem imela zdaj že kar dolgo časa nazaj precej hudo prometno nesrečo. Tako da gledam na to, da je avto trden, “žilav”, in vseeno malo večji. Modeli Audi zelo dobro izpolnjujejo ta merila.
Veliko prevozite?
Zdaj mogoče malo manj, ker je veliko dela in mi ne uspe. Tudi promet je postal bolj zahteven, veliko je čakanja v zastojih, tako da ni tistega pravega užitka. Sem pa v obdobju, ko sem živela v Ljubljani, zelo veliko prevozila. Vsak dan sem vozila na obalo in nazaj. Sicer po službenih poteh, na Dunaj, v Milano, Ljubljano, še vedno veliko vozim.
Kje bolj uživate v vožnji, po morju ali po cestah?
Rekla bi, da mi je bolj v užitek vožnja po morju. Ker je veter, ker diši, ker lahko greš hitro. Uživam že samo zaradi morja, ker ga imam tako rada. Uživam pa tudi v vožnji po kopnem, zlasti z dobrim avtom na lepi cesti. Včasih zgolj to, da si sam in se nekam odpelješ, prinaša sprostitev.
