Da ste postali deskarka na snegu, je bilo za vas kar nekako naravno. Oba starša sta deskala že v času vašega otroštva, ko to pri nas še ni bil zelo prepoznaven šport, danes je oče tudi trener kitajske deskarske reprezentance. Nam lahko zaupate več o svojih začetkih?
S starši smo pozimi že od mojega zgodnjega otroštva vsak konec tedna hodili smučat. Ko sem bila stara pet let, pa sta starša smuči zamenjala za deski. Takrat je bilo na slovenskih smučiščih le malo deskarjev, saj se je šport šele razvijal. Ker pa se mi je zdelo deskanje veliko bolj zabavno kot smučanje, sem staršema rekla, da me na smučišče ne spravita več, dokler tudi jaz ne dobim svoje deske (smeh).
Deskanje na snegu je v bistvu precej mlada športna disciplina – na olimpijskih igrah je deskanje na snegu debitiralo leta 1998 na Japonskem. Vi ste vstopili precej zgodaj in ste iz prvih vrst doživljali napredek tega športa. Kakšne so bile vaše izkušnje?
Res je. Začetki niso bili enostavni, saj je bilo težko dobiti opremo. Z leti pa se je situacija precej izboljševala. Deskarska industrija se je razvijala, deskanje pa je pridobivalo množičnost. Zagotovo je bilo prelomno tudi leto 1998, ko je deskanje na snegu postalo olimpijski šport. To mu je dalo težo, dvignilo popularnost, pa tudi vse več deskarjev se je podalo v tekmovalni šport.
Deskanje na snegu se je začelo v ZDA, tudi danes je tam bolj razvito kot na stari celini. Zakaj mislite, da je tako? So tam boljši pogoji za deskanje?
Ravno zaradi razvoja. Vsi začetki deskanja segajo v ZDA. Leta 1982 so v zvezni državi Vermont organizirali državno prvenstvo v deskanju na snegu in prvič dovolili uporabo smučišča tudi deskarjem. V Evropi se je vse dogajalo z zamikom. Seveda so bile določene razlike tudi v zastopanosti alpskega sloga in prostega sloga, ki je priljubljen predvsem med mlajšo generacijo. Gotovo so pogoji za deskanje v ZDA tudi danes boljši, zlasti kar zadeva prosti slog. Je pa res, da so evropska smučišča želela slediti trendom, tako da so na vseh večjih smučiščih deskarjem na voljo snežni parki in tudi pogoji pri nas so vedno boljši.
Kako pa je v Sloveniji?
Trendi se spreminjajo. Nekaj časa je zanimanje za deskanje na snegu upadalo, zdaj pa se mi zdi, da ponovno pridobiva priljubljenost.
Gotovo bo k priljubljenosti prispevala tudi vaša zadnja bronasta olimpijska medalja.
Resnično upam, da bo tako, saj je deskanje na snegu res lep šport, poln užitkov. V zadnjem času sem se veliko srečevala tudi z otroki, ki so kazali izjemno zanimanje za deskanje na snegu. Če sem s svojim uspehom za deskanje navdušila še kakšnega mladega, pa tudi manj mladega nadobudneža, bi mi res veliko pomenilo.
Boste k deskanju spodbujali tudi sina? Pri 19 mesecih je že prvič stal na deski in je pri tem kar užival, kot smo lahko opazili na vašem Instagram profilu. Pri kateri starosti lahko malčki začnejo?
Nisem mama, ki bi otroka v karkoli silila. Bi pa sinu rada omogočila, da poskusi čim več različnih stvari in to ne le na področju športa. Ampak na koncu se bo odločil in izbral sam. Najbolj pomembno mi je, da v aktivnostih uživa in čim več časa preživi na svežem zraku. Šport mu želim privzgojiti, saj mu bo to v življenju zagotovo pomagalo.
Malčki so si različni, starši gotovo znamo oceniti, kdaj je pravi čas, da jih postavimo na desko ali smuči. V našem primeru je pri 19 mesecih to pomenilo pol ure snežne zabave. Za zabavno in aktivno preživljanje časa pa ni nikoli prezgodaj.
Na svetovni ravni tekmujete že od leta 2004, doživljali ste vzpone in padce. Preden ste se umaknili zaradi materinstva leta 2020, ste zboleli zaradi izgorelosti, o čemer ste odkrito govorili. Kaj je bil razlog? Je to pogosto v vrhunskem športu?
Meja med običajno utrujenostjo in kronično izčrpanostjo je v športu resnično tanka. Športniki si tudi pogosto zatiskamo oči in ne želimo videti določenih stvari. Vedno sem želela dati od sebe 110 % in sem trening izpustila zelo redko, večkrat sem trenirala bolna. V različnih obdobjih sem ob treningih še študirala, delala in organizirala praktično cel proces treningov in tekmovanj. Seveda pa sem ob vsem tem pozabljala na počitek, spanec, prehrano, oziroma mi je za to preprosto zmanjkovalo časa. Imela sem določene cilje, ki sem jih želela doseči, nalagala pa sem si preveč bremen. Dan je bil enostavno prekratek za vse obveznosti in stvari so mi začele uhajati iz rok. Nekaj časa so se zadeve le kopičile, utrujenost na utrujenost, potem pa so se začele različne zdravstvene težave.
Ko ste se po porodu vrnili, ste se hitro vrnili v vrhunsko formo. V slovensko olimpijsko reprezentanco ste se uvrstili zadnji hip in potem vse presenetili z odličnim tretjim mestom. Čemu pripisujete uspeh? Menite, da je k temu prispevalo tudi materinstvo? Ste bili manj obremenjeni z rezultati?
Ko si enkrat tako dolgo v športu, je to način življenja. Tega se ne da kar presekati. V obdobju nosečnosti praktično nisem trenirala, sem se pa vseeno veliko gibala. Po porodu sem začela postopoma, predvsem zato, ker se mi je med nosečnostjo telo preoblikovalo. Izgubila sem mišično maso in posledično se je pokazal davek, ki ga je pustil šport. Boleti so me začela kolena in hrbet, zato sem se odločila, da telo natreniram do te mere, da bodo težave izginile. To je bil tudi čas zame, gibanje me napolni z energijo. Trenirala sem praktično celo življenje in mišice imajo spomin. V času, ko sem prekinila športno kariero, sem se uspela spočiti in napolniti z močmi in presenečena sem bila, kako hitro sem se, ko sem začela trenirati, spet vrnila v formo.
To, da sem postala mama, me je zagotovo izpopolnilo. Vedno sem si želela ustvariti družino in to je moj življenjski dosežek. Zato mi je bilo po vrnitvi v šport veliko lažje. Bila sem bolj sproščena in umirjena. Sin me je naučil potrpežljivosti in prilagajanja. Vsak dan me opomni, kaj je v življenju zares pomembno.
Rekla bi, da je ta uspeh skupek vsega. V Pekingu sem bila izjemno sproščena, uživala sem in že na treningih mi je uspevalo praktično vse, kar sem si zamislila. Na tekmi se je vključil avtopilot. Sprogramiran je bil z dvajsetimi leti treningov, neštetih ponovitev, skratka vseh izkušenj, ki sem jih pridobila v celotni športni karieri.
Vsem ste se vtisnili v spomin tudi zaradi svojega iskrenega veselja ob medalji. Ali uspehe vedno tako močno doživljate?
Sem zelo čustvena oseba in čustva tudi pokažem. A tako močno, kot sem doživela uspeh v Pekingu, zagotovo ne doživljam vsakega uspeha. Olimpijske medalje tudi ne osvojiš vsak dan. Želela sem si je od otroštva in v njej je dvajset let treningov, truda, vzponov, padcev, smeha, solz, zmag in porazov. Poleg tega me je doma čakal leto dni star sin in prav on je razlog, da je bil izbruh čustev ob vsem tem še toliko večji. Lepo je, da sem se ljudem v spomin vtisnila tudi zaradi iskrenega veselja in res sem vesela, da sem pokazala svoja čustva, ki jih v športu velikokrat skrivamo.
Se vam je še katera tekma posebej vtisnila v spomin?
Moja prva tekma, na kateri sem nastopila kot otrok. Čudoviti spomini.
Se že pripravljate na naslednjo sezono? Kakšna so vaša pričakovanja?
Da, priprave so v teku. Predvsem želim ohraniti sproščenost, ki sem jo ujela po lanski vrnitvi na bele strmine.
Vsi radi spremljamo uspehe športnikov, manj pa vidimo, koliko truda, odrekanj, treningov je potrebnih za to. Nam lahko predstavite svoj tipični dan? Kje in kako trenirate?
Izven zimske sezone večino časa preživim v telovadnici oziroma v fitnes centru. Treniram enkrat do dvakrat dnevno, odvisno od obdobja. Pozimi je zgodba podobna. V jutranjih urah, navadno že, preden se smučišče uradno odpre, treniram na snegu, popoldan pa sledi še trening telesne priprave. Je pa vse skupaj precej bolj naporno zaradi potovanj, saj smo ves čas nekje na poti. Sploh pozimi je tempo res intenziven.
Kaj je vaša motivacija? Ambasadorka znamke Audi, vrhunska deskarka prostega sloga Anna Gasser pravi, da jo žene notranja želja po nenehnem izpopolnjevanju. Da ne želi obstati na mestu, ampak ves čas napredovati, pa ne z vidika rezultatov, ampak je najpomembnejše, da presega samo sebe. Tudi vi čutite tako?
Točno tako, vsakodnevno premikanje meja svojih zmogljivosti – fizičnih in mentalnih. Predvsem na slednje velikokrat pozabljamo, saj se ljudje navadno bolj posvetimo stvarem, ki so vidne navzven. Pozabljamo, da največja moč prihaja od znotraj.
Omenili ste, da vrhunski šport s sabo prinaša tudi veliko potovanj, verjetno je veliko teh po cesti z avtomobilom.
Res je. V svoji dolgoletni športni karieri sem ogromno časa preživela na cesti. Najprej kot sopotnica, kasneje kot voznica. Treninge in tekmovanja imamo po celi Evropi, tako da se nabere res veliko kilometrov.
Večinoma na treninge torej vozite kar sami?
V večini primerov sama. Ker imam individualno ekipo, se treningom prilagajamo sproti, poleg tega pa sem zaradi družine rada mobilna v vsakem trenutku.
Kakšna voznica pa ste? Ste tekmovalni tudi na cesti?
Zase bi rekla, da sem dinamična voznica (smeh). Tekmovalnost imam v sebi, prav tako imam rada adrenalin. Je pa res, da sem se tudi kot voznica precej spremenila in umirila. Odkar sem mama, je tudi moja vožnja drugačna, pa ne le, ko je v avtu otrok, tudi sicer.
Kako pomemben je torej avtomobil v vašem življenju?
Ravno zaradi količine časa, ki ga preživim na cesti, in kilometrov, ki jih premagujem, mi avtomobil pomeni veliko več kot le prevozno sredstvo.
Kakšne lastnosti pa iščete pri avtomobilu?
Predvsem varnost, udobje in zanesljivost.
Glede na to, da morate velikokrat potovati po zasneženih cestah, kako pomemben vam je štirikolesni pogon?
Izjemno pomemben. To je tudi eden izmed razlogov za zamenjavo avtomobila. Pozimi sem pogosto izpostavljena ekstremnim vremenskim pogojem in visokogorskim cestam, tako da sem v preteklosti večkrat natikala snežne verige. Veselim se, da se bo sedaj to spremenilo.
Pri našem partnerju, podjetju A2S iz Celja, ki bo skrbelo tudi za brezhibnost vašega vozila, ste ravno prevzeli svoj novi Audi Q5. Kakšna so vaša pričakovanja? Kam se boste najprej odpeljali?
Največja razlika s prejšnjim modelom Audi A4 je zagotovo velikost avtomobila in štirikolesni pogon, od katerega veliko pričakujem. Iskali smo prostoren avtomobil, ki bi zadostil družinskim potrebam, poleg tega pa bo v njem dovolj prostora, da bom lahko vanj spravila vso svojo športno opremo. Najprej bom na testno vožnjo odpeljala družino, v začetku meseca oktobra pa se že odpravljam na ledeniški trening, kjer bom lahko preizkusila, kako se obnese vožnja po snegu.
Glede na to, da ste že prej imeli vozilo Audi, znamko že dobro poznate. Kaj najbolj cenite pri njej?
Kakovost. Največ mi pomeni zaupanje v avtomobil. Doslej me Audi ni nikoli pustil na cedilu in ravno to najbolj cenim. Veliko časa preživim na cesti, zato potrebujem zanesljiv avtomobil. Poleg tega sta mi v oči padli še tehnološka in estetska dovršenost avtomobila.
