Anna, sloviš po skokih, ki so tako srhljivi, da bi jih lahko označili kar za kaskaderske točke. Kako pripravljaš nove trike?

Veliko stvari pri deskanju na snegu je odvisnih od uma. Pred pričetkom vsak trik v mislih izvedem vsaj stokrat. Z nekaterimi triki se dejansko ukvarjam že štiri leta, a jih še nisem izvedla na snegu.

Če povemo drugače, te trike si predstavljaš v mislih?

Da. Čeprav jih pravzaprav bolj čutim. Preden sem na primer poskušala izvesti svoj prvi double cork (dvojni obrat), sem fizično že večkrat izvedla prvi del trika in dobila občutek zanj. Nato sem si vizualizirala celoten niz in si poskušala predstavljati, kakšen je občutek, ko se drugič obrneš na glavo. Izvedbo trika sem si ogledala neštetokrat. Preštudirala sem ga iz vseh zornih kotov, tako da se mi je takrat, ko sem ga dejansko izvedla, zdel nekaj povsem normalnega. Sploh se mi ni zdelo, da sem ga izvedla prvič.

Zdi se, da je pogum, s katerim izvajaš salte 20 metrov nad tlemi, zate nekaj povsem naravnega. Kako ti to uspeva?

Že kot otrok sem bila precej razposajena, v zraku sem se vedno počutila zelo dobro, pri desetih sem skakala z desetmetrske skakalne deske in podobno. Pri deskanju na snegu je bilo podobno. Kar hitro sem se začela dolgočasiti z manjšimi triki. Želela sem več – večje skoke, večji napredek. Občutek, ko uspeš izvesti nekaj novega in neverjetnega, je fantastičen. Nikoli se ne naveličam teh dveh ali treh sekund v zraku, ki sem jih deležna po odrivu

Kaj pravzaprav doživljaš med izvajanjem skoka?

Zdi se, kot da se svet za trenutek ustavi. Po odrivu ne slišim ali vidim več ničesar. Popolnoma uživam v danem trenutku. Tega občutka skorajda ni mogoče opisati – kot bi bila v predoru, iz katerega pridem šele, ko pristanem. Gre za nekaj posebnega, zato te tudi nekoliko zasvoji.

Kako pomembna je zate intuicija?

Precej sledim svoji intuiciji – ko izvajam določen skok in na večini tekmovanj. V bistvu sem nenadno odločitev na osnovi intuicije sprejela celo na olimpijskih igrah. Par trenutkov pred zadnjim skokom sem se odločila za nekaj povsem drugega, kot je bilo načrtovano. Sledenje intuiciji večinoma predstavlja pravilno odločitev. Če se temu poskušam upirati, navadno sledijo poškodbe.

Komentator na enem od tvojih dogodkov je enkrat rekel: "Ona ne vidi, kaj tam dejansko je, ona vidi, kaj bi tam lahko bilo." Se ti to zdi smiselno?

Kako zelo prijazno od njega. Jaz pravzaprav ne spadam med posebej dobre tekmovalke, saj grem vedno do konca. Taktično to ni vedno najboljša poteza. A preprosto nisem zadovoljna, če se pri svoji vožnji preveč držim nazaj. Moje uvrstitve na tekmovanjih so zato vedno negotove: pogosto lahko posežem po prvih treh mestih ali pa pristanem na repu, saj želim vedno znova doseči nekaj posebnega.

Katere zmage ti največ pomenijo?

To je tekmovanje na samem začetku moje kariere, na katerem sem osvojila svojo prvo denarno nagrado. Vedeti morate, da sem s tem športom začela brez trenerja in zveze, ki bi mi stala ob strani. Bila sem povsem sama in pod izjemnim finančnim pritiskom. Vsi so mi govorili, da sem prestara, da bi lahko uspela, zato bi bilo najbolje, da na deskanje pozabim in grem raje študirat. Zmaga na tem dogodku in denarna nagrada ne bi mogli priti ob bolj primernem času. Sporočilo, ki sem ga prejela, je bilo jasno in glasno: "Zmorem. Ne bom odnehala." Če dobro pomislim, sploh nisem zmagala – bila sem tretja. Toda stala sem na stopničkah z najboljšima tekmovalkama na svetu.

Tekmuješ v disciplini slopestyle, ki predstavlja nekakšen poligon z ovirami, in v disciplini big air, pri kateri skoke izvajaš v prostem slogu. Kje občutiš več adrenalina? Ti je katera od disciplin ljubša?

Odvisno. V snežnem parku sem bolj živčna, saj je treba tam dolgo in zapleteno progo odpeljati brez napake. Po drugi strani pa pri velikih skokih pogosteje poskušaš izvesti zahtevne trike, kar prav tako poskrbi za svojevrstno razburjenje. Ne zato, ker gre za tekmovanje, ampak zato, ker želim prikazati nekaj, česar morda nisem izvedla še nikoli prej. Skoki mi omogočajo, da se osredotočim na zgolj eno stvar, kar mi je ljubše. Zmage v snežnem parku pa se še posebej razveselim zato, ker v tej disciplini nisem tako uspešna kot pri skokih.

Dosegla si že ogromno uspehov. Kako dan za dnem ohranjaš svojo motivacijo?

Zame je najpomembnejše nenehno izpopolnjevanje. Ne želim obstati, želim napredovati. Dan je zame dober, ko dosežem nekaj novega.

Kot športnica torej še nisi dosegla vrhunca svoje kariere?

Ne. In mislim, da si ne smeš dovoliti razmišljati na tak način. Če bi čutila, da sem dosegla mejo svojih zmožnosti, bi verjetno prenehala – vsaj s tekmovanji na profesionalni ravni. Ne razmišljam veliko o tem, kdaj se bo to zgodilo. To bi me samo omejevalo.

Toda verjetno si razmišljala, kaj bi želela početi, ko deskanje na snegu ne bo več tvoj primarni poklic?

Želim si samo, da ko pride ta čas, najdem nekaj, kar me bo navduševalo v enaki meri, kot me zdaj navdušuje deskanje na snegu. Enkrat v prihodnost bi rada postala mama … takšen je vsaj načrt. Kar pa zadeva poklicno življenje, si sebe predstavljam v kreativnem okolju, nekaj v zvezi s filmom ali fotografijo. Toda raje za fotoaparatom, kot pred njim.

Si prva ženska, ki ji je uspelo izvesti številne vrtoglave skoke. Ali ob tem čutiš drugačno obliko vznemirjenja v primerjavi s tekmovanji?

Če sem iskrena, najboljši trenutek v moji dosedanji karieri ni bila olimpijska medalja, ampak uspešno izveden triple cork (trojni obrat). Preprosto zato, ker ga ni izvedel še nihče. Ljudje v ZDA so zatem prihajali k meni in me spraševali: "Ali nisi ti prva ženska, ki je izvedla triple cork?" – čeprav sem ob približno istem času osvojila tudi zlato olimpijsko medaljo. Doseganje pomembnih mejnikov in zagotavljanje novega zagona v športu sta zame pomembnejša od kakršnega koli naslova.

Kdaj dosežeš meje svoje zmogljivosti?

Ko naletim na zadeve, na katere nimam vpliva, na primer poškodbe – to te dejansko zaustavi. Zame osebno je to verjetno najtežji del tega poklica. Ne morem kar sedeti ob strani in čakati, opazovati druge, ki delajo to, kar imam najraje. Glede tega se moram še veliko naučiti.

Že od samega otroštva, ko sem želela splezati na najvišje drevo, sem vedno rada preizkušala meje svoje zmogljivosti. In pri deskanju na snegu ni bilo nič drugače. Gnala sem se v premagovanje lastnih meja – včasih sem prehitro šla predaleč. In potem se zgodi nekaj, kar te zaustavi. Meje so pogosto samo v naših glavah. Nam prekrižajo pot, ko želimo nekaj doseči. Zato o njih ni dobro preveč premišljevati.

Ali v primerjavi z drugimi ljudmi od sebe zahtevaš več?

Mislim, da si vsi športniki, ki tekmujemo na olimpijski ravni, postavljamo izjemno visoke zahteve. Drugače ne bi prišli tako daleč. Verjetno pa nimamo vsi enake motivacije. Zame, na primer, prva mesta niso tako pomembna. Zame je najpomembnejše, da presegam samo sebe.

"Zgodba o napredku: Anna Gasser"