Tehnološki laboratorij Ars Electronica Futurelab v Linzu je hkrati studio in laboratorij, ki na konstruktivne načine združuje tehnologijo, družbo in umetnost. Po vsej Evropi ga cenijo tako ustvarjalci kot tudi menedžerji, podjetja pa tu iščejo nasvete in vpoglede v razmišljanja o tem, kaj prinaša prihodnost.

Gospod Lindinger, že več kot 20 let raziskujete družbene posledice novih tehnologij. Kako bi vi opredelili izraz ‘robot’?

Obstaja neverjetno veliko različnih opredelitev robota. Vključujejo vse od zgodovinske podobe stroja, ki za človeka opravlja bolj ali manj suženjska dela, pa do ponarodelih predstav o humanoidnih robotih, ustvarjenih po videzu človeka. Nemški industrijski standard robota opredeljuje kot stroj ali napravo z določeno mero avtomatizacije, ki lahko dvigne bremena določene teže; gre torej za izjemno tehnično opredelitev. Ravno nasprotno pa japonska različica opisuje robota, ki je, če povzamem, stroj ali naprava z določeno mero avtomatizacije, ki izboljšuje kakovost človeškega življenja. Mislim, da ta dva primera nazorno kažeta, kako se lahko različne definicije osredotočajo na različne vidike robotov. Osebno mi je bližje japonsko razmišljanje.

Nemška inženirska natančnost nasproti japonskemu zaupanju v tehnologijo. Bi rekli, da ta dva zelo različna vidika kažeta, v kolikšni meri so različne družbe pravzaprav naklonjene tehnološkemu napredku?

V japonski kulturi je še vedno močno prisotno prepričanje, ki izvira iz šintoizma, da imajo lahko predmeti svojo dušo. To seveda vpliva na odnos, ki ga imajo ljudje do strojev, zlasti ko gre za robote. V tem kontekstu velja omeniti zgodovinski dejavnik, ki je prav tako zelo zanimiv. Ko so v sedemdesetih letih preteklega stoletja predstavili industrijske robote, sta Evropa in ZDA vložili veliko truda v razprave o tem, kaj bo novost prinesla delavcem, katerih službe naj bi prevzeli stroji. Na koncu so roboti res prispeli in ljudje so izgubili službe. Tako se je rodil strah pred robotom, ki ljudem krade zaposlitev. Na Japonskem so se podjetja dogovorila, da bodo za vsakega robota uvedla posebne ukrepe za razvoj spretnosti in ustvarila nova delovna mesta za vsakega delavca, ki ga bo zamenjal stroj. Nič presenetljivega torej ni, da imajo japonski delavci veliko bolj pozitiven odnos do robotskih kolegov. Japonci so se v svoji kulturni zgodovini posvetili ustvarjanju podobe človeku prijaznega robota – naj spomnim na Astro Boyja, slovitega androida s človeškimi čustvi, ki ga dobro poznajo ljubitelji mange in animeja. Po drugi strani so se zahodne kulture našle v distopičnem svetu Terminatorja, kjer si inteligentni roboti poskušajo podrediti človeštvo.

Je torej Hollywood vplival na zahodnjaško dojemanje robotov? S filmi, kot sta na primer Terminator in Jaz, robot?

Da, filmska industrija je vplivala na našo predstavo o robotih, vendar mislim, da vse skupaj ni tako slabo, kot se sliši. Večplastna podoba novih tehnologij, ki ni povsem naivna in opozarja tudi na morebitne nevarnosti, nam je pravzaprav lahko v pomoč. Razprava o težavah in tveganjih v robotiki ni vedno najbolj premišljena.

Kaj mislite s tem? Terminator se zelo verjetno ne bo pojavil v naši stvarnosti, razen če bo sem dejansko prišel iz prihodnosti.

Že vse od leta 1927, ko je v kina prišel Langov Metropolis, so filmi prikazovali podobe humanoidnih robotov. A ta podoba je varljiva. Roboti se bodo, in tako je tudi prav, pojavljali v različnih oblikah, ki jim bodo omogočale, da opravijo svoje naloge. Pomislite na robotske roke, ki jih danes uporabljajo v industriji, pa tudi na povsem preproste robotske sesalnike ali kosilnice. A celo v teh primerih obstajajo določene težnje po antropomorfizaciji robotov, se pravi po tem, da bi jim dali človeške lastnosti, kar pa ni vedno pametno. Neko ameriško podjetje je na primer izdelalo robotsko kosilnico, ki je bila preprosta in ljubka, oglaševali pa so jo kot novega družinskega člana. Pri uporabi te naprave se je pripetilo kar nekaj nesreč, saj o tem, kakšno škodo utegne povzročiti, ni razmišljal skoraj nihče. Nujno je, da dobro premislimo, kako bomo oblikovali in razvijali robote za prihodnje potrebe, da bodo lahko uspešno in varno sodelovali z ljudmi.

V vsakdanjem življenju ne srečujemo prav veliko robotov. Se to utegne kmalu spremeniti?

Naša obsedenost s humanoidnimi roboti pomeni, da robotov, ki se čedalje bolj vključujejo v naša življenja, sprva sploh ne opazimo. Lahko bi rekli, da delujejo pod krinko.

Bi rekli, da je tudi samovozeče vozilo pravzaprav robot?

Bi. Vozila, opremljena z umetno inteligenco, ki bodo kmalu vijugala sem in tja po cestah brez voznika, vsekakor so roboti, vsaj jaz tako gledam nanje.

Nekega dne, ko se bodo pametni roboti avtonomno premikali med ljudmi, bodo morale družbe sprejeti nova pravila – morda na podoben način, kot je o znamenitih treh zakonih robotike razmišljal in pisal Isaac Asimov v svojem znanstvenofantastičnem romanu Jaz, robot?

Asimov je te tri zakone zastavil že daljnega leta 1942. Zakoni narekujejo, da robot ne sme škodovati človeku ali dovoliti, da bi se človeku pripetila nesreča, slediti mora navodilom, ki mu jih naloži človek (razen če so v nasprotju s prvim zakonom), tretji zakon pa veleva, da mora ščititi lasten obstoj (razen če je to v nasprotju s prvima dvema zakonoma). Ta pristop je relevanten še danes, in čeprav izhaja iz znanstvenofantastične proze, pristno bogati tudi povsem stvaren diskurz. Pravna ureditev statusa naprednih robotov je že nekaj časa predmet iskrivih debat v evropskem parlamentu, najbolj pereče vprašanje pa je seveda, komu pripisati odgovornosti za dejanja umetne inteligence. In tudi tam, v besedilih uradnih statutov, lahko zasledite Asimove zakone robotike.

Pri Futurelabu ste skovali izraz ‘robotstvo’ (robotiny). Kaj to pravzaprav pomeni?

Robotstvo naj bi izražalo podobno kot ‘človečnost’, torej naj bi raziskovalo naravo robotskega obstoja. Gre za premišljeno, namensko provokacijo. Če želite razumeti naravo robota, se morate najprej zavedati lastne človečnosti in jo znati tudi opredeliti. Ko to storite, lahko primerjate eno z drugim. Ampak ne gre le za provokacijo ali filozofska stališča. Celoten projekt osmišljajo rezultati. Temelji na vprašanju, kakšna vrsta sodelovanja človeka in robota je najboljša. Inženirji so se dolgo oklepali zaletavega mnenja, da bi morali avtomatizirati vse, kar se avtomatizirati da. Ko smo začeli sodelovati z industrijskimi podjetji in proučevati načine, kako se človečnost in robotstvo odzivata druga na drugo in katera izmed njiju lahko določene naloge določenega postopka najbolje opravi, so bili celo inženirji presenečeni nad možnostmi, ki so jih ponudili rezultati. Če si ljudje in roboti porazdelijo naloge in opravila znotraj poteka dela, postopki postanejo učinkovitejši, kakovost izdelkov se izboljša, ekonomski uspeh raste.

Ars Electronica se s svojim interdisciplinarnim pristopom do tehnoloških vprašanj, ki se jih loti skozi prizmo umetnosti in ustvarjalnosti, zdi zelo napredna in kaže vzporednice s pristopi, kakršnim smo priča v Silicijevi dolini.

Danes si podjetja ne morejo privoščiti, da bi spala na lovorikah – gojiti morajo inovativnost in ustvarjalnost svojih zaposlenih. Prek umetnosti lahko premaknemo človekov pogled na določeno temo. V našem laboratoriju se pogovarjamo o kreativnih nesoglasjih, ki odpirajo nova stališča. Kreativnost je družbeni proces: večje ko je število različnih stališč in disciplin, ki vzajemno delujejo in medsebojno vplivajo, privlačnejši in inovativnejši so rezultati. Pri našem pristopu je pomembno, da neko zamisel vedno prevedemo v stvarnost – sestavimo na primer prototip. Šele ko zamisel proučimo s praktičnega vidika, v praksi, se začnejo odpirati vprašanja, kakršnih teorija nikoli ne bi niti predvidela. Hkrati pa je za nas povsem drugotnega pomena, ali rezultat svojega dela dojemamo kot tehnični prototip ali umetniško delo. V nasprotju z oblikovalskim razmišljanjem, ki velja za osnovni način dela v Silicijevi dolini, svojo metodo imenujemo umetniško razmišljanje. Naj vam razliko med njima opišem takole: pri oblikovalskem načinu razmišljanja se lahko proizvajalec letal odloči, da bo izdelal povsem nov model. Ne glede na to, kako odprte glave je in kako ustvarjalno se loti projekta – njegov cilj bo določen izdelek. Pri umetniškem razmišljanju se postavimo v kožo bratov Wright in poskušamo iznajti letalno napravo. Naše ‘letalo’ je lahko na koncu videti kot nekaj popolnoma nepričakovanega.