Del vznemirljive kolesarske karavane je tudi Mateja Kos, ki v Bahrain Victorious skrbi za odnose z javnostmi in nam je odstrla pogled v ozadje kolesarskega športa. V njenem zelo dinamičnem urniku smo jo za pogovor ujeli v logističnem centru tima v Mengšu, ko se je že pripravljala, da se s timskim vozilom Audi A6 odpelje na novo dirko v Osijek.

Slovenski kolesarji so v vrhu svetovne lestvice, osvojili so olimpijske kolajne, kolajne s svetovnih prvenstev, etapne in skupne zmage na največjih svetovnih tritedenskih in klasičnih dirkah … Mateja, vi ste del te zgodbe. Zaupajte nam, kako se vam je odprla pot v svet svetovne kolesarske karavane?

V ta svet sem vstopila leta 2016 po zaslugi prijatelja iz šolskih dni, Milana Eržena, ki ga je bahrajnski šejk Nasser bin Hamad Al Khalifa zadolžil, da pripravi poslovni načrt za ustanovitev kolesarskega tima WorldTour. Milan me je povabil k sodelovanju, saj delujem na področju marketinga in odnosov z javnostmi že več kot 20 let in je potreboval ljudi iz tega področja.

Čeprav je tim Bahrain Victorious iz Bahrajna, je zgodba pravzaprav zelo slovenska. Kot ste omenili, ima pomembno vlogo vse od začetka Slovenec, tu je timski logistični center, za tim med drugim vozi Matej Mohorič … Nam lahko poveste več o tem?

Tim Bahrain Victorius je nastal pod pokroviteljstvom šejka Nasser bin Hamad Al Khalifa v sodelovanju z Milanom Erženom, ki je projekt predlagal, predstavil in tudi zasnoval. Danes je Milan Team Principal in odloča o vsem, kar se v timu dogaja. Že od same ideje smo v projekt vključeni številni Slovenci. Med njimi so trenutno športni direktor, zdravnik, štirje mehaniki, dva administratorja, šofer kamiona, vodja kuhinje, pet maserjev in jaz v marketing timu. V timu imamo letos tri slovenske kolesarje. Seveda se število vsako leto nekoliko spreminja, a glede na to, da je v celotnem timu 28 kolesarjev in okoli 60 drugih posameznikov, je delež Slovencev kar velik. Logistični center imamo že dve leti v Mengšu, pred tem je bil v Bergamu v Italiji.

Kakšna je vaša vloga?

Sem del šestčlanskega marketinškega tima, ki je odgovoren za pokrivanje vseh dirk – te se dogajajo 230 dni na leto. Vsakodnevno skrbimo za to, da mediji s celega sveta dobijo intervjuje in fotografije z našimi kolesarji, skrbimo tudi za celoten videz tima, od designa do celotne podobe in označevanja tima. Odgovorni smo za ves foto in video material, ki se uporablja na naših družbenih omrežjih in v medijih, za vse aktivnosti, povezane s timskimi sponzorji. Naša naloga je tudi organizacija tiskovnih konferenc, predstavitev tima, dogodkov za sponzorje, organiziramo oglede dirk in posameznih etap za goste, upravljamo skupnost naših navijačev na družbenih omrežjih. Delamo vse dni v letu, tudi takrat, ko nismo prisotni na dirkah. Delo v kolesarstvu se nikoli ne konča. V času, ko ni dirk, od konca oktobra do začetka januarja, se že pripravljamo na novo sezono in snujemo ideje, vsebine, marketinške materiale za novo sezono.

Kakšen pa je vaš tipičen dan na eni od največjih tritedenskih dirk na svetu?

Dan na dirkah poteka vedno enako, pa naj bo to Dirka po Sloveniji ali Tour de France. Razlika je le v pritisku, nervozi, številu medijev in gledalcev. Večer pred dirko dobimo načrt, v katerem je natančno navedeno, kdo kaj dela, kdaj in kje. Vsak posameznik dobi nalogo in vozilo, s katerim bo preživel dan na dirki. Mehaniki pripravijo kolesa, maserji pa pripravijo hrano za tako imenovane ukrepne postaje za dan dirke, operejo drese za kolesarje. Priprave potekajo pozno v noč, tako da velikokrat ni časa niti za večerjo.

Zgodaj zjutraj se priprave nadaljujejo: mehaniki kolesa pripravijo za prevoz na strehi vozil na dirki, maserji razporedijo hrano za kolesarje in osebje. Del osebja se s kamioni že pred in takoj po zajtrku kolesarjev odpelje na novo lokacijo in jo pripravi za tim. Dva športna direktorja in dva mehanika se odpeljeta na začetek dirke z voziloma Audi A6, ki vozita tudi na dirki. Vsi kolesarji, zdravnik in trener se na štart dirke odpeljejo v avtobusu, kjer je vedno zabavno in dinamično vzdušje z izbrano glasbo. V dodatnem vozilu, največkrat Audi Q3 ali multivan, se vozim jaz. Po dirki skupaj z maserjem skrbim za to, da gre kolesar na podij, da opravi intervju in doping kontrolo. Na vsaki etapi gre zmagovalec namreč vedno na doping kontrolo.

Na štartu imajo kolesarji sestanek s športnim direktorjem, ki predstavi traso in opozori na posebnosti. Fantje dobijo natančna navodila, se oblečejo v drese in gredo na predstavitev, kjer se mora vsak kolesar na dirki podpisati na tako imenovani »Signature«. Moja naloga je, da jih spremljam, fotografiram in snemam ter posnetke sproti pošiljam na strežnik, s katerega jih sodelavka pobira za objave na družbenih medijih. Zagotovim, da so kolesarji na predstavitvi na voljo za intervjuje novinarjem, ki so to prehodno najavili. Tu je že množica navijačev, ki jih je navadno treba prijazno odganjati, da lahko kolesar čimprej pride nazaj v avtobus, kjer ima še zadnje priprave.

Vse to si mi, ki tekme spremljamo samo na TV, kar težko predstavljamo. Opazimo zmage kolesarjev, ne pa vsega, kar je zadaj. Kako pomembna je ekipa v kolesarstvu?

Kolesarstvo je ekipni šport in brez dobrega zaledja celotne ekipe žal noben kolesar ne more uspeti. Za kolesarji na najvišjem svetovnem nivoju so najboljši tretmaji, natančno načrtovani in izvedeni procesi. Potreben je vrhunski servis celotnega osebja, tu so nutricionisti, kuharji, fizioterapevti, osteopati, maserji, mehaniki, športni direktorji, trenerji, vodstvo in tudi mi, ki srbimo za zunanjo podobo, eksterno in interno komunikacijo. Kapetan mora imeti za seboj na dirki vrhunski tim, dobro pripravljene timske kolege, pomagače, ki verjamejo vase in drug v drugega. Vsi morajo delati kot eden in s točno določeno nalogo – vsi za enega, eden za vse. Le tako je možen dober rezultat in le tako določen kolesar zmaga. A ta zmaga je vedno zmaga vseh in fantje to vedo.

Od največjih komentatorskih imen na Eurosportu lahko slišimo prave hvalospeve o tem, kakšne kolesarske heroje producira tako majhna država, kot je Slovenija, ki je v tem trenutku pravzaprav svetovna kolesarska velesila. Med drugim tudi o tem, kakšen vzor predstavljajo mladim slovenskim športnicam in športnikom. Presenetljivo je, da osvajajo tudi srca zagrizenih tekmecev, ne le zaradi svojega talenta, ampak tudi srčnosti. Kako vi doživljate to evforijo in kakšen vpliv ima po vašem mnenju to na mlade v Sloveniji?

Kar se trenutno dogaja v svetu kolesarstva in to, da naši slovenski fantje krojijo sam svetovni vrh, je naravnost fantastično. Vsekakor pa to ni naključje, je plod dolgoletnega dela strategov v slovenskem kolesarstvu, ki so vzgojili današnje rodove. V tem športu ni rezultatov na kratek rok, tako kot v večini drugih ne. Slovenski kolesarji s svojimi uspehi seveda pišejo pravljico, ki daje mladim športnikom in športnicam veter v hrbet, zagon, da bodo tudi oni nekega dne postali uspešni športniki. Imeti take vzornike je privilegij in vsi moramo biti hvaležni za to. Naš skupni uspeh bo, če čim več mladih stopi na to športno pot. So pa ti fantje, ki krojijo sam vrh svetovnega kolesarstva, dostopni, prijazni, ljudski in preprosti. Mislim, da je to največ, kar lahko dajo mladim in hkrati pokažejo svetu, kakšni smo Slovenci. Zato nas vse kolesarske velesile precej bolj cenijo in prepoznajo. Tujci iz ostalih timov so mnogo bolj spoštljivi do nas in v zadnjem času v športnem svetu pomenimo veliko več.

Skrb za odnose z javnostmi v profesionalni kolesarski ekipi pa ni vse, kar počnete. Ste tudi mama najstnice, podjetnica, športnica, pilotka. Zdi se, da ima vaš dan več kot 24 ur. Kako vam uspeva?

Veliko ljudi me sprašuje, kako to zmorem. Moj odgovor je, da ne znam drugače, od nekdaj je bilo tako. Moje delo predstavnice za odnose z javnostmi pomeni, da sem veliko odsotna, saj dirke trajajo od januarja vse do konca oktobra, pa tudi ko jih ni, izvajamo številne druge naloge. Fizično sem odsotna okoli 80 dni na leto, ostale dni sem večinoma v svoji pisarni. Sem lastnica in vodja marketinške in PR agencije Medimat, kjer nas je zaposlenih šest in skrbimo za številne naročnike. Imam izvrstne sodelavce, ki so samostojni in odgovorni, zato moja odsotnost ne vpliva na poslovno odličnost. Danes se da veliko opraviti tudi na daljavo.

Moje življenje, moj navdih in motivacija pa je vsekakor moja 13-letna hči Tia Tonia, ki vse z zanimanjem spremlja, me podpira in živi z menoj na vsakem koraku, čeprav najini koraki niso vedno eden ob drugem. Sva pa zelo povezani in ko sva skupaj, vse počneva z veliko smeha in dobre volje. Že sedaj imava enake interese, tako da tudi ona že sede za volan družinskega letala in mislim, da bova kaj kmalu skupaj odleteli v daljave. Neizmerno uživava tudi na potovanjih, v raznih športih, pa tudi ob ležanju na kavču in gledanju filmov. Ob vseh interesih, ki jih imam – rada tudi berem, obožujem kulinarične izlete, se družim s prijatelji, spremljam športna tekmovanja tako v živo kot prek zaslonov, potujem v različne kraje, kjer živi in dela moj partner Neven Spahija, košarkarski trener … – pogosto rečem, da imam vse na svetu, le časa nimam, da bi počela prav vse, kar rada počnem. Rada imam življenje, vedno nove ideje, rada imam ljudi, hitro živim, hitro vozim in kot bi rekli, diham s polnimi pljuči. Ne predstavljam si dneva, ko ne bi šla nikamor in se ne bi zgodilo nič.

Ali to, da ste tudi sama športnica, kaj pomaga pri tem? Kateri športi vas spremljajo poleg kolesarjenja?

Živeti s športom, se ga udeleževati in biti del njega, vsekakor pomaga pri mojem načinu življenja. Potrebuješ veliko energije, ki jo je moč dobiti le, če se ukvarjaš s športom. Ne predstavljam si življenja brez športa. Že kot majhna sem vedno trenirala najmanj dva športa hkrati. Celo življenje me spremlja smučanje, ki sem ga trenirala kot najstnica v SD Rog, ravno tako košarka, ki sem jo igrala za novomeški Labod. V zadnjem času pa si najraje vzamem čas za golf. To je šport, ki me vedno znova navduši, že zaradi same igre, ki ni nikoli dovolj dobra, da bi bila zadovoljna in vedno hočem boljše, pa tudi zaradi prečudovite narave, ki nas obdaja in pomirja. Tudi kolesarim zelo rada, a žal premalo in premalokrat, in tečem. Pred velikimi odločitvami se zatečem k teku in po nekaj kilometrih je odgovor na dlani.

Za trenutek se ustaviva še pri vaši pilotski licenci. Pilotke so pri nas prava redkost. Od kje ljubezen do letenja in kaj vam pomeni?

Z letenjem sem povezana celo življenje. Moj oče Slavko Kos je pilot inštruktor in vse od otroštva, ko so se moji vrstniki igrali na ulici, sem jaz veliko dni preživela na lokalnem letališču in se vozila po zraku z različnimi letalnimi sredstvi. Naključje je hotelo, da sem med študijem delala kot stevardesa in tudi takrat sem bila več nad oblaki kot na tleh. Pred nekaj leti sva se z očetom odločila, da se tudi sama preizkusim za krmilom družinskega letala. Takoj sem vzljubila občutek svobode v zraku in zelo rada letim.

Enako uživate tudi v vožnji avtomobila? Vemo, da je vožnja letala in avtomobila neprimerljiva, pa vendarle, ali znanje upravljanja letala koristi tudi na cesti?

Tako vozniki kot piloti smo odgovorni ljudje, za vožnjo kateregakoli prevoznega sredstva je treba imeti trezno glavo. Izjemno uživam v vožnji avtomobila, poskušam biti vedno popolnoma osredotočena na volan in še bolj na vozila okoli sebe. V zraku je nekoliko drugače – stoodstotno moraš biti skoncentriran in prepričan vase, da si primeren za letenje tisti dan. V letalo ne smeš nikoli iti utrujen, neprespan, nervozen ali obremenjen. Ne vem, če bi lahko rekla, da sem dobra voznica, ker sem tudi pilotka ali obratno, mi gredo pa vsa krmila dobro od rok (smeh). Poskusila sem že vse od traktorja, motorja, skuterja, čolna, avtodoma in kombija. Le še kamion in avtobus mi manjkata v voznem portfelju. A tudi tega se ne bi ustrašila. Enostavno imam občutek za vožnjo.

Omenili ste, da ima vaš tim vozila znamke Audi. Ali na dirkah tudi vi poprimete za volan spremljevalnega vozila ali se raje vozite?

V našem timu zadnji dve leti vozimo Audi A6 in Audi Q3. Imamo 16 osebnih vozil, ostalo so kombiji in tovorna vozila. Sama primem za volan do štarta dirke in kasneje od cilja do hotela, včasih tudi med dirko, vendar ne po trasi. Na sami dirki imajo dovoljenje za vožnjo le licencirani športni direktorji. Med dirko pa sem lahko, če želim, na sovoznikovem sedežu. Ta vožnja je nekaj posebnega, meni je zelo všeč. Z veseljem bi tudi jaz poprijela za volan, a žal to ni dovoljeno. To je vožnja, ki je pogosto izjemno adrenalinska, še posebej na gorskih etapah.

Vaš življenjski slog bi vsekakor lahko opisali kot zelo dinamičen. Ste taka tudi kot voznica?

Tudi kot voznica sem dinamična, hitra, ampak izjemno previdna. Moji znanci uživajo v vožnji z mano. Vedno vozim jaz, saj vsi vedo, da bomo tako prišli hitro in varno na cilj. Odkar vozim, še nisem slišala, da se kdo ne bi počutil varno in prijetno na vožnji z menoj.

Kako sicer v timu doživljate znamko Audi? Katere lastnosti naših vozil vam najbolj ustrezajo?

V našem timu smo zelo zadovoljni z znamko Audi. Z osebnimi vozili v povprečju na leto prevozimo približno milijon kilometrov, od tega jih eno vozilo prevozi približno 50.000 samo na dirkah. Tam je najbolj pomembno, da ima avto vrhunski zavorni sistem, dobre pospeške, da je stabilen in zmogljiv, saj ceste niso vedno gladke in lepe. Če pomislite samo na dirki Paris Roubaix ali Strade Bianche, kjer je treba prevoziti 220 km po makadamski cesti s polno močjo in močnim zaviranjem, potem veste, da moramo imeti resnično zmogljive avtomobile. Ob tem nam je pomembno tudi, da so udobni, saj moramo na cilju vedno stopiti iz avta spočiti in sproščeni, kolikor je le mogoče. Naš delovni dan na dirki traja 16 ur, od trenutka, ko zjutraj zapustimo hotelsko sobo do trenutka, ko povečerjamo.

Audi ima vse navedene lastnosti. Zato je to ena najbolj primernih znamk za šport in za našo vrsto tekmovanj. Ob tem ima tudi ogromno prostora, saj imamo v avtomobilu vedno dodatna kolesa in ogromen hladilnik s pijačo v prtljažnem prostoru. Teža vozila med dirko je nadpovprečna.

Kaj pa je vam osebno pomembno pri avtomobilih? Vam je kateri še posebej všeč? Kaj bo moral imeti vaš naslednji avtomobil?

Rada imam velike avtomobile. Zaradi svojega življenjskega sloga se vedno vozim s polnim prtljažnikom športnih rekvizitov in prtljage. Všeč so mi športno oblikovana vozila, ker sem športni tip, seveda pa so mi všeč hitri in zmogljivi avtomobili. Obožujem avtomobile, v katerih se počutim varno, še posebej v zimskih razmerah. Ker rada vozim dinamično, od vozila pričakujem, da ima dobro lego na cesti, da ima dober oprijem, pospeške pri prehitevanju. Na dolgih vožnjah uporabljam aktivni tempomat in zelo pomembno mi je vrhunsko ozvočenje. Pri znamki Audi so mi zelo všeč vsa vozila z začetnico Q. Z veseljem bi vozila novega Q4 e-tron (smeh).

Glede na to, da ste ves čas na poti, kako pomembna vam je trajnostna mobilnost?

Trajnostna mobilnost je nujna in edina možna prihodnost. Sama svojih potreb po mobilnosti ne morem zmanjšati, ker mi moj način življenja trenutno tega ne dovoljuje. Bom pa poskrbela zato, da bo moje naslednje vozilo energetsko varčno in učinkovito.

Imate morda kak poseben spomin, povezan z znamko Audi in dirkami?

Lansko leto po Veliki nagradi Španije, ko smo po mesecu dni prispeli na cilj v Madrid in je končno prišel čas, da odletimo domov, mi je športni direktor Gorazd Štangelj sporočil, da bo treba odpovedati moj let, ker manjka šoferjev, ki bi odpeljali naša vozila domov v logistični center v Mengeš. Bilo je 18.45 v nedeljo, 8. 11. – za nas ni nenavadno, da pogledamo na uro – in navigacija mi je pokazala, da je do Mengša 2.150 km. Z velikim navdušenjem pred novim izzivom sem sedla v Audi A6, nastavila sedež, vklopila navigacijo in glasbo ter se podala na pot, ki mi je ostala v čudovitem spominu. Prevozila sem pol Španije, prenočila v Barceloni, kasneje v Monaku, na avtocesti preživela ure, opazovala jutranje meglice, ljudi v mestnih središčih. Kljub takrat precej depresivnem vzdušju zaradi pandemije, sem se v vozilu počutila svobodno, zdravo in varno, popolnoma sama v relativno praznem svetu, saj takrat na cestah ni bilo vozil.

Uživam med vožnjo. Kadar vozim sama po Evropi, vedno pazim, da ne vozim ponoči, ampak le od svita do mraka. Poslušam glasbo, vedno lokalne radijske postaje, tako se učim jezikov in gledam pokrajino. V Španiji in Franciji si upam voziti nekoliko nad dovoljeno hitrostjo, v Italiji pa sem zelo pozorna na radarje. Niso mi všeč tamkajšnji vozniki, ki se prilepijo na zadek vozila in zato mi je Audi A6 še posebej všeč, ker se z lahkoto odlepim od motečih voznikov. Rada imam nemške šoferje, ki te opazijo že precej prej od ostalih in se vozijo z varnostno razdaljo, ki meni veliko pomeni in jo vedno premerim že stotine metrov vnaprej. Ko pa enkrat prečkam italijansko slovensko mejo, se že po prvem kilometru počutim doma. Potem se mi zdi, kot da avtomobil vozi sam.