Pravkar ste se vrnili iz Berlina, kjer ste bili na snemanju zvoka za svoj novi film, kot članica žirije pa ste poleti sodelovali pri izbiri prejemnikov prestižnih nagrad Red Dot za dosežke na področju oblikovanja. Kako je biti del žirije, ki ima tako odgovorno nalogo in kako poteka ocenjevanje?

Članica različnih žirij sem bila že na kar nekaj festivalih, z Red Dot pa sodelujem že tretje leto, organizatorji se namreč trudijo dlje ohranjati približno enako sestavo žirije. Pri ocenjevanju smo razdeljeni po segmentih, področje naše skupine so oblikovanje zvoka, video in animacija, kjer se seveda počutim najbolj doma. V primeru nagrad Red Dot gre za veliko število krajših del, saj so to seveda namenski filmi. Žiriranje pa je vedno odgovorno delo, ki zahteva tehten premislek, saj nagrada lahko odloča o nadaljnji poti ustvarjalca.

Se vam zdi, da je v družbi spet pomembna vloga pripovedovalcev zgodb? Kakšne téme zanimajo vas?

Pripovedovalci zgodb so že od nekdaj med nami, spreminja se samo način in dostopnost pripovedovanja. Po drugi strani pa smo s tem že tako zasičeni, da je dobre zgodbe treba znati tudi poiskati. Mene zanimajo navadni ljudje, prizemljen preprost vsakdanjik. Z leti me vedno bolj zanimajo družbenokritične teme, o katerih se težko govori, rada pa sem tudi razumljena. Vsebino se trudim predstaviti na vsem razumljiv način. V svojih delih se izogibam iskanju odgovorov in rešitev, še posebej pa žuganju s prstom. Zajeti želim občutke, ki so vezani na temo filma in spodbuditi gledalce, da sami razmišljajo o njej in sami iščejo rešitve. Poiskati želim pot do njihovih čustev. Najprej sem jih iskala v svojih prvih, takrat še ljubezenskih filmih, zdaj pa z malce težjimi temami.

Za izrazno formo ste izbrali stop-motion animacijo, ki je precej zahteven medij.

Kot grafična oblikovalka sem ves čas sedela za mizo in gledala v ekran, kar me ni ravno osrečevalo. Med študijem v Nemčiji sem se po naključju udeležila delavnice za animacijo lutk in ugotovila, da me pravzaprav veseli delo z rokami. Na tem področju sem se našla in se mu popolnoma posvetila. Na ljubljanski akademiji, ki sem jo obiskovala, smo veliko risali, slikali in modelirali. Kar naenkrat sem med nadaljnjim študijem v Kölnu lahko vse te združila v eno celovito formo. Lutke so zanimive, saj so mrtev objekt, v katerega s premikanjem vliješ zgodbo in jim s tem daš življenje. Z njimi lahko prikažemo vrsto emocij in zgodbe povemo na drugačen način kot z igranim filmom.

Filme ustvarjate pod okriljem lastne produkcije Finta Studio. Delate z domačimi ekipami, ali si sodelavce izbirate od vsepovsod?

Trenutno končujemo film, na katerem smo večino dela opravili v Sloveniji, sicer pa gre za slovensko-nemško-francosko koprodukcijo. Nedavno je z nami na filmu sodelovala animatorka iz Francije, ki je bila pozitivno presenečena nad nasmejanim delovnim vzdušjem v našem studiu. Ob povratku v Slovenijo sem se odločila za samostojno produkcijsko pot, s sodelavko Tino Smrekar sva skupaj ustanovili Finta Studio. Kot neuveljavljena producentska hiša smo imeli težjo pot, a mi nikoli ni bilo žal. Veliko mi pomeni kreativna svoboda in to, da se lahko sama odločam o projektih. Animacija je namreč zelo specifična in marsikateri producent bi izgubil živce med dolgotrajnim piljenjem detajlov. Žalosti pa me, da kljub vedno večjim mednarodnim uspehom sodelavcem vedno težje priskrbimo primerne honorarje. To je zelo boleče. Velikokrat se sprašujem o smislu tega, kar počnem. Sploh zdaj, ko zaradi koronavirusa ni festivalov, kjer bi lahko predstavili svoje delo.

Nočna ptica je vaš film, ki ste ga ustvarili po zelo uspešnem Bolesu.

Med svojimi animacijami sem najbolj ponosna ravno na Nočno ptico. Sprejet je bil drugače kot Boles, peljal me je na festivale, kot je na primer Sundance, po številu nagrad in festivalov pa je imel Boles večjo razsežnost. Z Nočno ptico sem osvojila tudi Grand Prix na Animafestu v Zagrebu, ki je drugi najstarejši festival animacije na svetu, meni pa še posebej veliko pomeni, saj so se v zagrebški šoli animacije rojevale risanke mojega otroštva.

Zelo odmevna je bila tudi kratka animacija za serijo Orange is the new Black. Kako je prišlo do sodelovanja in kako je potekalo delo?

Naročnik je bil Netflix Azija, ki si je želel novo sezono serije napovedati z animiranim napovednikom. Na video platformi Vimeo so opazili Bolesa in mi ponudili sodelovanje. Ker smo morali za 4 minute animacije narediti 23 različnih lutk na 22 scenografijah v pičlih dveh mesecih, sem za material izbrala filc, ker je zelo dostopen in se ga da hitro oblikovati. Če navadno s projekti tečem maraton, je bil to šprint.

Kot članica Ameriške filmske akademije izbirate tudi nominirance in prejemnike prestižnih filmskih nagrad oskar. Nam lahko izdate, kako poteka glasovanje? So med dobitniki nagrad kdaj tudi vaši favoriti?

Ameriška filmska akademija si zadnja leta prizadeva, da bi glasovalno telo za oskarje malce bolj obarvala z neodvisnimi ustvarjalci in da bi v svoje vrste vključila več žensk. Članica akademije sem tretje leto, povabili so me na predlog stroke. V prvem krogu izbora ocenjujem le kratke in celovečerne animirane filme, v drugem krogu pa imam tudi pravico do glasovanja za nagrado za najboljši film, zato poleg animiranih gledam tudi vse ostale filme, igrane in dokumentarne. Materiala je ogromno. Kljub temu, da so se v ospredje prebili tudi neodvisni in tuji filmi, so oskarji še vedno predvsem hollywoodski peskovnik, kjer na koncu prevlada promocija. Poznam primer stop-motion animiranega filma, ki je prišel do nominacije, promocija pa je zato stala šestkrat toliko, kolikor je stala sama produkcija filma, ki je bila sama po sebi visoka. Kljub temu mu ni uspelo zmagati. Moji favoriti torej morda pridejo do nominacij, saj zanje glasujemo strokovnjaki, v drugem krogu, kjer glasujemo vsi, pa prevladajo drugi interesi. Vseeno pa ima sodelovanje v akademiji določene prednosti, predvsem to, da se z njim uveljaviš kot strokovnjak na svojem področju.