Smučanje v zadnjih letih spremljate v malo drugačni vlogi kot takrat, ko ste tekmovali, ste pa ostali v tesnem stiku s smučarsko karavano. Kaj točno počnete za alpsko smučarsko reprezentanco? Ali uživate tudi pri tem delu?
Del mojih nalog za alpsko panogo Smučarske zveze Slovenije je skrb za družbene medije, za Facebook in Instagram, na katerih skušam tekoče pokrivati vse dogajanje. Poleg rezultatov poskušam takrat, kadar sem prisoten na tekmah, pokazati tudi dogajanje v zakulisju, montiram posnetke in podobno. Skrbim tudi za komunikacijo s sponzorji, za marketinške aktivacije, snemanja, od letos pa še za spremljevalce. To pomeni, da se dogovarjam z opremljevalci, naročam opremo za tekmovalce, trenerje, ekipo, za logistiko opreme. Del mojih nalog so tudi odnosi z mediji, na tekmah poskrbim, da so posnete vse izjave po tekmah, ki jih je treba potem še dostaviti do medijskih hiš. Danes je namreč na tekmah manj snemalnih ekip in novinarjev, saj vse televizije, ne samo slovenske, krčijo proračune, zato za izjave poskrbimo v Smučarski zvezi.
Kar veliko obveznosti.
Res je. Marsikdo si misli, da je moje delo enostavno, da "zjutraj malo smučam, malo posnamem in to je to". Daleč od tega. Vstajam tako zgodaj kot tekmovalci, od pol šestih zjutraj sem z njimi ves čas na terenu, potem me čaka še delo za računalnikom, klici, vsa logistika po sobah. Je pa tudi res, da zelo, zelo uživam pri tem delu, saj ga dobro poznam že od prej. V pisarni ne bi bil tako zadovoljen.
Ali vas kdaj zagrabi, da bi se ponovno zapeljali po tekmovalni progi?
Če vidim zelo dobro progo, me res za trenutek zasrbi. Ampak me potem kar hitro mine, ko vidim, kako so proge pripravljene – konfiguracijsko so mi všeč, so pa zdaj zelo ledene. Moje telo vendarle ni več staro 20 let, imam kar nekaj operacij za sabo (smeh).
Kot nekdanji tekmovalec pa dobro poznate pritiske, s katerimi se srečujejo smučarji. Ali v vas mogoče vidijo tudi mentorja?
To bi morali vprašati tekmovalce, sam zase težko rečem. Vidim pa, da slišijo moje besede in jim nekaj pomenijo. Za svetovni pokal sem tekmoval 12 let in imam nekaj izkušenj. Mislim, da bi bilo moje delo težje opravljati nekomu, ki sam ni tekmoval. Čutim, kdaj lahko zmotim tekmovalce, ne želim jih motiti takrat, ko so osredotočeni na tekmovanje. Tudi vsakega posebej že dobro poznam, vem, kdaj koga kaj moti, poznam njegov ritual. So se pa v novih generacijah zelo spremenile nekatere okoliščine, zlasti pojav družbenih medijev. Danes se noben tekmovalec, nobena medijska zvezda ne more skriti pred občinstvom, saj je vse pod kamerami. To se pozna tudi na tekmovalcih. Med njimi je več depresije, nanje se nakopiči veliko pritiska javnosti, poleg tega da si tudi sami naložijo veliko prtljago, in marsikdo se pod tem pritiskom zlomi. Bolj kruto je, kot je bilo včasih.
Sami ste tekmovali na prelomu tisočletja, ko je imela Slovenija zelo močni in tudi številčni ekipi. Spomnimo se vražjih Slovenk, Špele Pretnar, Katje Koren, Urške Hrovat, Alenke Dovžan, Nataše Bokal, Mojce Suhadolc, enako tudi moške ekipe, ki je redno segala po najvišjih mestih. Je bil odnos do smučanja v družbi, delo s talenti takrat kaj drugače kot danes? Je bila velika ekipa prednost ali slabost?
To se je drastično spremenilo. Ekipe so dosti manjše, vse je postalo zelo individualizirano. Včasih mi je žal za današnje tekmovalce, Žan je na primer s svojo ekipo sam po 280, 300 dni na leto. V moji generaciji nas je bilo 11 fantov in smo gnali eden drugega. Že na samem treningu smo lahko imeli svetovni pokal, saj smo si bili tudi po rezultatih blizu. Ne bom pozabil tekme v Schladmingu januarja 2001, zadnje tekme pred svetovnim prvenstvom v St. Antonu, ko nas je bilo na koncu osem v finalu, štirje pa med prvih deset. Takrat niti Avstrijci niso imeli tako močne ekipe, to je bilo res nekaj neverjetnega. Težko opišem, ampak to nas je delalo močne, samozavestne, in vedeli smo, da če se eden prebije v ospredje, lahko uspe komurkoli od nas. Med nami je bila zdrava konkurenca in kadar je komu uspelo doseči dober rezultat, smo se vsi veselili z njim. Družili smo se tudi izven smučanja, skupaj smo igrali košarko, nogomet, hokej na rolerjih, kar je vse dodaten trening. Bili smo kot velika družina. Danes tega skoraj ne vidim več. Po tekmah gre velikokrat vsak v svojo sobo, na telefon ali računalnik, tudi v tistih reprezentancah, ki še imajo številčnejše ekipe, kot so avstrijska, švicarska, norveška. Čeprav se tudi pri njih pritožujejo, da imajo tekmovalcev vedno manj.
Zakaj je tako, so razlog višji stroški?
Razlogov je več, finance so gotovo eden od teh. Smučanje postaja drago, poleg tega so zime vedno slabše. Slovenski klubski tekmovalci danes skoraj ne morejo več trenirati doma, mogoče v Kranjski Gori, pa še tam ne veliko dni. Danes so treningi v tujini postali že kar nujni, posledično so stroški skočili v nebo, zato se vedno manj družin odloča za to, da otroke usmeri v smučanje. Manj smučarjev v klubih pomeni tudi manj tekmovalcev v svetovnem pokalu. Pa to ni problem samo v Sloveniji. Vidim, da je drugje podobno, tudi Avstrijci tožijo, da imajo vedno manj tekmovalcev v svojih šolah.
Menite, da je danes mlade tudi težje pritegniti v smučanje ali kar v šport na splošno?
Dobro vprašanje, malo se navezuje na to, kar sem že omenjal, da je danes okoli nas veliko motilcev. Otroci čez dan dobijo 10-, 50-krat več informacij, kot smo jih mi v mladih letih. Zmotijo jih telefoni, tablice, druge naprave, ki jih je v nekem trenutku lažje spremljati. V moji generaciji smo otroci po šoli šli na igrišče. Tekmovalci smo vmes opravili še trening, šli nazaj na igrišče in bili tam do teme. To pomeni, da smo se pol dneva ali več ukvarjali s športom. Pomanjkanje športnih aktivnosti se zelo pozna na kakovosti športa in na splošno na koordinaciji. Če delamo primerjave izpred 30 let, vidimo, da so generacije gibalno nazadovale. Problem ni samo smučanje, pozna se pri vseh športih. Se pa v Sloveniji pozna tudi to, da smučanje ni več številka ena. V veliko športih imamo vsaj enega tekmovalca, ki je prav v vrhu. Zato se pozornost javnosti in medijev razdeli med različne discipline, pa tudi sponzorjev, ki so sposobni in pripravljeni podpirati zveze in klube. Tako da sem res vesel, da je Porsche Slovenija z znamko Audi v letošnji sezoni podprl alpske smučarske reprezentance.
To je res velika škoda, saj šport mladim prinaša veliko pozitivnega.
Super je, da se otrok ukvarja s športom, katerimkoli. V mislih imam rekreativni šport, če vidiš, da je otrok res talent, potem pa naj se usmeri v tekmovalni šport. Vesel sem, da se moji otroci ukvarjajo s športom, saj je meni osebno šport dal največjo šolo za življenje, nobena druga šola mi ni dala toliko. Šport te nauči odgovornosti, na mednarodnih tekmovanjih tujih jezikov, predvsem pa to, da se znaš po padcu pobrati. To vedno ponavljam. V življenju sem bil visoko in nizko, imel sem 12 operacij in po vsaki sem se moral pobrati na noge, nikoli nisem pomislil, da bi odnehal. Če tega ne bi izkusil, bi mi bilo po zaključku športne kariere dosti težje.
Bi rekli, da vas je šport naučil tudi samostojnosti? Brali smo, da ste pri štirih letih sami vozili po smučišču. Lahko poveste več o tem?
To je dragocen spomin (smeh). Z družino smo veliko smučali na Kaninu, oba starša sta bila strastna smučarja in sta me pri štirih letih pustila, da sem smučal sam. Okoli vratu sem imel piščalko in sem zapiskal, če nisem mogel dobro odviti in so se ljudje umaknili. Nisem se bal niti sedežnice, čeprav nisem bil dovolj visok, da bi sam splezal na sedež. Zato sem vedno prosil kakega močnejšega gospoda v vrsti za sabo, da mi je pomagal na sedežnico (smeh). Tako me je nekoč žena gospoda, ki sem ga prosil za pomoč, vzela kar za svojega in cel dan skrbela zame. To se mi je vtisnilo v spomin, imel sem tudi njeno fotografijo in pred sedmimi leti sem pomislil, da bi jo poskušal najti. Fotografijo sem delil na Facebooku in odziv me je res presenetil. 400.000 ljudi je videlo objavo, tudi sin te gospe. Čez dva dni, ko sem v nabiralniku zagledal njeno sporočilo, me je kar streslo od vznemirjenja in po skoraj 40 letih sva se dogovorila za ponovno srečanje. To je lepa zgodba, ki sem jo opisal na svojem blogu.
Nekoliko kasneje, pri sedmih letih, ste se sami vozili tudi na trening na mariborsko Pohorje.
V Slovenski Bistrici v smučarskem klubu niso imeli profesionalnega trenerja, zato sem hodil trenirat v Maribor. Najprej 25 kilometrov z vso smučarsko opremo, smučmi in nahrbtnikom do Maribora in potem še z lokalnim avtobusom do Pohorja. Tudi od tam imam anekdoto (smeh). V Mariboru me je tako enkrat ustavila gospa, ker je mislila, da sem pobegnil od doma, in poklicala policijo. Na srečo so potem s starši hitro razčistili in sem šel lahko na trening (smeh).
Kako se je vaše življenje po zaključku smučarske kariere spremenilo? Je bil prehod težak? So vas v reprezentanci pripravljali na to, da boste nekoč morali početi kaj drugega?
Priznam, da sem imel leto in pol kar probleme. Nisem vedel, kaj bi počel v življenju. Morate vedeti, da sem imel prej vse načrtovano. Če sem bil doma, sem imel najprej dopoldanski trening, potem kosilo in počitek, po njem spet popoldanski trening, pozimi sem imel dopoldan trening na snegu, popoldan še kondicijskega. Potem si kar naenkrat vržen v vodo in se moraš znajti drugače. Če ne bi imel izkušenj iz športa, ravno tega, da sem se znal pobrati po padcih, ne vem, kako bi prejadral to obdobje. Imel sem dovolj privarčevanega in ves čas iskal možnosti, kako bi se preživljal po športni karieri. S prijateljem sva odprla podjetje za team building za podjetja in k sodelovanju pritegnila psihologa Mateja Lunežnika, ki je še danes priznan, zlasti pri delu s športniki. Kriza leta 2008 je naše poslovanje močno prizadela, saj so podjetja krčila proračune za ta namen. Potem sem začel delati pri Juretu Koširju, ki je bil uvoznik za Rossignol, delal sem za trgovino Forma, še kasneje pri uvozniku za oblačila Peak, ki jih nosijo tudi naši olimpijci. Delal sem tudi pri organizaciji dogodkov, kot vodjo projekta so me povabili k Ledeni fantaziji (drsališču na Kongresnem trgu v Ljubljani), za agencijo Extreme sem sodeloval pri dogodkih Goni Pony, odbojka na Ljubljanici in podobnih. Ko me je poklicala Špela Pretnar, ali bi delal za Smučarsko zvezo Slovenije, sem takoj sprejel. Lepo se je vrniti v smučarsko karavano.
Pri sedanjem delu vam zelo pomagajo tudi izkušnje na družbenih omrežjih, kjer ste zelo prisotni z osebno znamko.
Vedno so me privlačile različne aplikacije, orodja za urejanje fotografij, videa, montiranje filmčkov. Sem čisti samouk, sem se pa toliko naučil, da mi je to znanje uspelo dobro vplesti v svoje delo, in mislim, da sem šel v pravo smer. V današnjih časih moramo biti tako ali drugače prisotni na družbenih omrežjih.
Imate pa še eno veliko strast, to so motorji. Od kod izvira?
To imam po očetu, od njega sem podedoval ljubezen do vonja po bencinu, do hitrosti (smeh). Bil je rally voznik in vedno sem se rad z njim hitro vozil. Pri petih letih sem dobil tudi prvi motor in sosedom v Slovenski Bistrici šel kar na živce (smeh). Očetovo stališče je bilo, da je bolje, da se doma naučim voziti motor in postanem vešč v tem, kot da bi si ga izposodil in hotel v petih minutah pokazati vse, kar sem znal (in česar nisem). Bil sem tudi že blizu tega, da bi dirkal s karti, vendar je smučanje prevladalo. Je bil pa to tudi dober trening za smučanje. Ko sem tekmoval, sem sicer želel narediti licenco tudi za motodirke, vendar mi je takratni smučarski trener to prepovedal (smeh). Po tragični nesreči očeta sem kasneje motor zamenjal za gorsko kolo, me pa ta želja dirkati tudi na kolesih, z motorji, še bolj z avti, od vedno drži. Ta žilica ne umre.
Ste očeta tudi spremljali pri dirkanju?
Res sem bil velikokrat z njim na treningu. S čelado sem sedel zadaj, se z rokami držal za ojačitveni drog na vrhu in sva drvela (smeh).
Omenili ste, da so vam motodirke pomagale pri smučanju. Na kakšen način?
Zaradi učenja pravilnega reagiranja, hitrostne bariere. Ta je pri smučanju pomembna, zato smučarji v tehničnih disciplinah velikokrat trenirajo hitrostne discipline, kot sta smuk in superveleslalom. Da se navadijo iti čez svojo hitrostno bariero in se pri tehničnih disciplinah pri večjih hitrostih počutijo bolj udobno. Sam sem bil od malega navajen hitrosti, nikoli me ni bilo strah in sem lahko reagiral pravi čas. Poleg tega so linije na dirkališču zelo podobne linijam na veleslalomu, superveleslalomu, naučiš se dobro odpeljati zavoje.
Pred kratkim ste se v takem premagovanju zavojev z avtom lahko preizkusili na progi Audi Driving Experience na svetovnem smučarskem prvenstvu v Saalbachu. Kako je bilo?
Najprej bi se rad zahvalil znamki Audi za to krasno izkušnjo, neizmerno sem užival. Če sem odkrit, sem kar odšteval dni do te izkušnje, počutil sem se kot majhen otrok, ko dobi sladoled (smeh). Že to, da sediš v takem močnem avtomobilu, kot je Audi RS 3, je posebno doživetje.
Pomembna izkušnja pa je tudi to, da se naučiš, kako nadzorovati vozilo na tako zahtevnih podlagah, kot je sneg, kajne?
Vsekakor. Čeprav sem veliko poznal že od prej, je super, ko ti inštruktor pokaže, kako kaj v avtomobilu deluje, ogromno se naučiš o tem, kako drsi, kako ga pravilno upravljati v določenih situacijah. Bil sem tudi v šoli varne vožnje z motorjem na Vranskem, pa tudi na Švedskem v Åreju, kjer ima Audi podobno izkušnjo na površini zaledenelega jezera. Zdi se mi, da bi vsak voznik moral doživeti tako izkušnjo na kontroliranem poligonu. Tudi kot trening je super, saj več ko treniraš, boljši mojster si. Mislim, da si s tako izkušnjo potem tudi na cesti varnejši voznik. Naučiš se pravilno odreagirati, zlasti če ti avto zdrsne.
Ste tudi driftali?
Seveda, v bistvu smo ves čas driftali (smeh).
Vas je model Audi RS 3, s katerim ste vozili, s čim presenetil?
Ne morem reči, da me je presenetil, ker ta avto dobro poznam, pravzaprav poznam kar nekaj športnih avtomobilov znamke Audi, tudi vozil sem jih. Audi RS6, na primer, ki je moj sanjski avto. Čeprav vozim enoprostorca, odkar imam družino, moje srce od nekdaj bije za Audi in še vedno imam željo, da bi imel vozilo te znamke. Ko bosta otroka odrasla, si ga morda kupim za dušo. Vozila Audi so mi od nekdaj všeč, tudi oblikovno, vse je tam, kjer mora biti, v notranjosti in na zunanjosti, brez kiča.
Kakšne lastnosti morajo imeti reprezentančna vozila?
Najpomembnejša je zmogljivost. Pozimi mora imeti tudi prave pnevmatike, biti mora dovolj prostoren in udoben. Prav pride tudi, da ima asistenčne sisteme, dobro multimedijsko opremo, da se lahko telefoni povežejo, saj je na naših vožnjah ogromno telefonskih klicev.
Kaj pa pogon quattro, vam je že kdaj prav prišel?
Uf, pogon quattro bi pa jaz imel v vsakem vozilu, v reprezentančnem ali svojem, če bi le bilo možno (smeh). Boljšega od pogona quattro ni za zimske razmere.
*Porsche Slovenija je z blagovno znamko Audi Zlati sponzor alpskih smučarskih reprezentanc v sezoni 2024/25.
