Pravila so se do zdaj že večkrat spremenila, z vsakimi novimi se razmerja moči malce premešajo. Smo pa letos s pogonskim sklopom, ki daje električnemu pogonu večjo težjo, v razmerju približno 50-50, dobili popolnoma novo Formulo 1®. Treba je vedeti, da gre tudi Formula 1® v korak s časom – z električnim pogonom, gorivi z boljšim ogljičnim odtisom. Vsaka taka sprememba je namenjena tudi temu, da bi bilo na stezi več prehitevanj, več akcije. Pri novih pravilih ne gre več samo za čisto vožnjo in upravljanje, ampak je zdaj toliko kompleksnih stvari, da mora biti voznik zelo prilagodljiv. Prve dirke so pokazale, kdo je nova pravila najbolj razumel in jih unovčil. Po enomesečnem odmoru, med katerem so se ekipe vrnile v tovarne za posodobitve, bo zdaj zanimivo spremljati, kako se bo sezona odvijala naprej.
Tako je. Električni pogonski sklop se polni pri zaviranju in v počasnejših ovinkih, shranjeno energijo pa dirkač uporabi, ko jo potrebuje, denimo pri prehitevanjih. Vozniki morajo znati to obvladovati. Polnjenje baterije in sistemi so sicer v določenih okvirjih prednastavljeni, ampak kot dirkač moraš v vsakem krogu zelo dobro preceniti, kdaj in kako boš prehiteval, kdaj boš uporabil to energijo.
Da, ali pa bolj prilagodljivi. Vsaka pravila so na začetku naletela na pritožbe, kasneje pa se moštva prilagodijo. Danes je to res kompleksen šport in dirkači morajo imeti poleg dirkaških sposobnosti tudi izjemno koncentracijo za uro in pol vožnje. Tudi fizična pripravljenost je ključnega pomena.
Točno to. Pokazalo se je, kako pomembno je, da moštvo razume delovanje baterije in celotnega sistema, ki pa je v Formuli 1® zelo kompleksen. To je ena tehnološko najbolj naprednih panog. Ob tem, da so morali inženirji kompleksen nov motor umestiti v sam dirkalnik, ki ima prav tako nove specifikacije. Zdaj so malo ožji, tudi krajši, imajo aktivno aerodinamiko, ki je prej niso imeli oziroma so imeli samo DRS-sistem za odpiranje zadnjega krilca. Tega so lahko odprli v točno določenem trenutku, ko so bili tik za dirkačem – to je bilo običajno na ravninah in takrat smo lahko pričakovali prehitevanja. Zdaj z aktivno aerodinamiko z zapiranjem in odpiranjem sprednjega in zadnjega krilca se spremeni tudi vožnja. Dirkalnik ima naenkrat manj zračnega upora na ravninah, v zavojih pa večji oprijem. V povezavi s pogonskim sklopom so dirkalniki zdaj … (razmislek) malo 'bolj nervozni', kot lahko vidimo v ovinkih, in prav to odloča o zmagovalcu. Po drugi strani ima velik vpliv nastavitev teh sistemov in kako se uporablja baterija. Skratka, to je res kompleksen sistem. Ekipe imajo toliko podatkov, toliko prediktivnih izračunov, ki se spreminjajo iz sekunde v sekundo. Za komandnim pultom danes sedijo tako analitiki, programerji, ki prav tako odločajo dirko.
Tudi pravila določajo tako. Testiranje so zelo omejili, tako da praktično moštva s samim dirkalnikom naredijo zelo malo kilometrov, preden pridejo na pravo dirko.
Bi pa rada dodala še to, da smo lahko zelo ponosni, da imamo Slovenca pri tako pomembnem projektu. Formula 1® je visokotehnološki šport in tudi zato tako zanimiv. Ni prvič, da Slovenci sodelujemo v najvišjem razredu motošporta, je pa to potrditev, da imamo dobre strokovnjake.
Vsako obdobje je po svoje zanimivo. Sama sem jo začela spremljati v obdobju Ayrtona Senne, kasneje Michaela Schumacherja. Ko je dominiral Schumacher, sem tudi sodelovala pri pripravi prispevkov za TV-prenose. Veliko smo hodili po terenih Formule 1®, zato imam na tisto obdobje res lepe spomine. Se je pa od takrat zelo spremenila. Mogoče so bili dirkači nekako bolj dostopni v boksih, bolj sproščeno je bilo. Danes pa, ko se veliko dela na popularizaciji, globalizaciji, pa tudi zaradi družbenih medijev, imajo dirkači zelo natančen urnik, postala je strog posel. Je pa seveda tudi zdaj zanimivo in prinaša vznemirljive dogodke.
Kot sem omenila, so svoje naredila družbena omrežja. Mladi imajo danes boljši vpogled, boljši dostop do dirkačev, do dogajanja v ozadju, zato F1® raste priljubljenost. O priljubljenosti govori tudi dejstvo, da so danes praktično vse dirke F1® razprodane. V Avstrijo, na Madžarsko po preteklih izkušnjah pride tudi ogromno slovenskih navijačev, kar dokazuje, da smo tehnični ljudje, da nas zanima tehnika.
Formula 1® je namreč od nekdaj visokotehnološki šport. Ljudje se radi vozimo v dobrih, hitrih, lepih avtomobilih in mogoče se nekako poistovetimo z vozniki. Ko gledamo dirkalnike za F1®, vidimo tudi njihove zmogljivosti. Predstavljamo si, kakšne dirkaške sposobnosti so potrebne, da upravljaš tak dirkalnik. Mislim, da je mogoče to najbolj vznemirljivo. Osebno mi je F1® všeč tudi zato, ker kljub temu da ima zagrizene, strastne navijače, lahko na istih tribunah sedijo navijači različnih ekip. Nihče se ne prepira, nobenih izgredov ni, v F1® je tako zdravo navijaštvo.
Zagotovo, televizija je eden najpomembnejših medijev za motošport. Formula 1® ima sicer svojo televizijo, ampak zagotovo je pomembno, da jo lahko v Sloveniji spremljamo tudi na Kanalu A, že zaradi samega jezika. Bolj jo znamo približati gledalcem.
Res je, po petnajstih letih sem se ponovno pridružila ekipi. Rada sem se vrnila, saj je bila tudi televizija od nekdaj moja ljubezen. Mogoče lahko kot voznica s podobnimi izkušnjami nekatere trenutke na stezi bolj razumem, imam ta dirkaški pogled. Ko na primer pride do prehitevanj ali morda obnašanje dirkalnika, ko gre za nove pnevmatike. Razumem, da se dirkalnik pri različnih trdotah pnevmatik drugače obnaša. Nekatere trdote potrebujejo malo več časa, da pridejo na delovno temperaturo. Poleg same vožnje sem pozorna tudi na podatke, na analitične stvari. Na začetku letošnje sezone so me posebej zanimali podatki o bateriji – kako je nastavljena, komu jo prej zmanjka, kdo prej pridobi energijo. To so kazalniki, kako dobro so ekipe nastavile svoje dirkalnike, kje imajo prednost. Navdušujoče so mi tudi aerodinamične rešitve. Ko se začneš poglabljati v krilca, kako so sestavljena, kako vplivajo na dirkalnik, vidiš, da se karbonska vlakna prilagajajo zračnemu uporu, da so še bolj učinkovita. To so res impresivne lastnosti, ki jih razvijajo snovalci Formule 1®.
F1® je šport z zelo zgoščenim dogajanjem, tudi pred in po dirki, kar sem lahko videla, ko sem se jih udeleževala še kot novinarka. Ko se v nedeljo dirka konča, se že začne pospravljanje, nalaganje na kamione. To je res hitenje, da so po treh dneh cele ekipe že na naslednjem prizorišču in se začnejo priprave na naslednjo dirko. Biti del te karavane je v bistvu težka služba s hitrim tempom. Na televiziji se nam zdi vse fino, sproščeni ljudje v boksih, ampak v ozadju je veliko logistike in za to dela zelo veliko ljudi.
Potrebna je maksimalna koncentracija, ni tako enostavno. Ko nekdo posluša, se mu morda ne zdi tako. V pravem trenutku moraš povedati stvari, ki se dogajajo hkrati, morda nekatere stvari gledalcem razložiti. Zanimivo je tudi, ko se zgodi nesreča in za 10 ali 15 minut dirka zastane. Kot komentator moraš imeti pripravljene neke zgodbe, neke zanimive informacije, ki jih boš povedal v tistem času.
Gotovo na takih lahko bolj vem, kje bo voznik zaviral, kako bo obvozil ovinek. Če nekdo naredi napako, točno vem, da bo v naslednjem ovinku čas malo slabši, in podobno.
Meni najljubša je Mugello, kjer se sicer ne vozi Formula 1®, ampak takoj za njo je Monza. Zanimiva, zelo hitra steza, vedno sem se rada vračala tja.
.jpg)
To me velikokrat vprašajo in vedno povem, da mi je s kartingom še vedno najbolj zabavna, vznemirljiva vožnja. Še vedno najraje sedem v karting.
Je pa bilo kar nekaj žensk testnih voznic, na primer moja sovoznica iz Ferrari Challenge María de Villota. Kasneje so naredili tudi kategorije posebej za ženske, vedno več jih je danes za komandnimi pulti, kjer sodelujejo kot strateginje, analitičarke, programerske inženirke. Naj omenim še Sophie Kumpen, mamo Maxa Verstappna, ki je bila tudi sama zelo dobra voznica. Tudi midve sva dirkali skupaj in bili veliki prijateljici. Spremljala sem jo še, ko je bila noseča z Maxom, v motošportu je vse zelo povezano (smeh).
Drži. Mogoče je tudi zato za ženske težje. Ko si enkrat mama, se težko še giblješ v dirkaškem svetu. Enostavno se moraš odločiti za eno vlogo in običajno se odločimo za materinstvo.
Na fotografiji Nina Jerančič (levo) in Sophie Kumpen (desno).
Sem. Zelo mi je všeč in mislim, da je imel kar veliko gledalcev. Pravzaprav je družina tudi sodelovala pri filmu, tudi vsi šotori, karti so bile del našega moštva. Največji del je prispeval brat Domen, njemu gre tudi zasluga, da so bile vožnje, dialogi bolj realistični. To je izziv. Ko sem pokrivala dirke kot novinarka, je bil na njih veliko prisoten Sylvester Stallone, ki je želel narediti film v Formuli 1®, ampak Ecclestona scenarij takrat ni prepričal, tako da so ga potem spremenili, da se je dogajal na dirkah IndyCar.
Na fotografiji Nina Jerančič z bratom Domnom.
Mislim, da me mlada dekleta danes ne poznajo toliko, da bi jim bila vzor, ko sem prekinila kariero v motošportu, so pa me kdaj prosile za nasvet. Vsaki razložim, da mora biti v tem športu res velika podpora družine. Zelo malo je pristnih talentov, da bi lahko iz nič prišli do najboljših igralcev. Motošport zahteva veliko financ, tukaj je organizacija, izobraževanje, šola, če nimaš podpore družine, je težko. Pri meni je bilo zagotovo drugače, ker je oče razumel procese in me je vedno vzgajal tako, da smo počasi napredovali. Šele po petih letih dirkanja sem dobila svoj nov kart. Če sem želela nove gume, da bom hitrejša, je vedno rekel, "počasi, imaš čas". Tudi ob odstopih, ko sem bila potrta, me je tolažil, da so to izkušnje in vsaka prinese nekaj dobrega. Naučil me je, da je pomembno le to, da napredujem in postopoma gradim kariero.
Dirkali smo na stezi v Papenburgu in z ekipo dosegli najhitrejši rezultat. Prvič sem nastopala na ovalni stezi, zame je bila to zanimiva izkušnja. Začela sem voziti ponoči in res sem uživala v vožnji ob sončnem vzhodu, prehodu svetlobe. Dobro sem lahko unovčila svoje dirkaške izkušnje in naredila dobre povprečne kroge. Na koncu je naša ekipa zmagala in mislim, da še vedno držimo rekord največje povprečne hitrosti v 24-ih urah dirkanja, z nekaj nad 221 km na uro.
Veliko sem trenirala v kartingu, tudi kasneje, ko sem tekmovala v drugih disciplinah, z namenom, da sem bila dobro fizično pripravljena. Vzporedno sem trenirala tudi smučanje. To je bil moj drugi šport in tudi ti treningi so mi pomagali pri kondiciji. Fizična priprava je ključnega pomena.
(Smeh.) Špela se je peljala z mano na predstavitveni vožnji in ko sva odvozili en krog, mi je rekla, da sem čisto nora. Ne vem, težko mi je komentirati. Dirkanje je v meni raslo od malega in hitrost, sile zaviranja mi ne predstavljajo takega izziva. Zelo težko bi se postavila na vrh skakalnice, strah bi me bilo že samo odpreti oči, ampak ko dihaš s hitrostjo pri dirkanju, je to nekaj povsem normalnega. Čeprav dirkalnik dosega velike hitrosti, veš, kakšne zmogljivosti ima in vedno si misliš, da gre lahko še hitreje. V dirkalniku sem se vedno počutila tudi izjemno varno, nisem razmišljala o tem, da bi se mi kaj zgodilo. Ko voziš, si popolnoma osredotočen samo na vožnjo. Veliko ljudi mi je reklo, da čeprav na splošno delujem zelo miren človek, sem za volanom popolnoma drugačna.
Zdaj se že dolgo nisem. Rada spremljam, grem tudi na kakšno dirko, že kar nekaj časa pa nisem sedela v dirkalniku.
V dirkaškem športu si navajen zmogljivih avtomobilov in se zavedaš, da lahko dirkaš samo na stezi. Tam točno veš, kaj pričakovati, veš, da so tam izkušeni dirkači, zato ti tudi vožnja na centimetre ne predstavlja nekega problema. Voziti v prometu je pa nekaj povsem drugačnega. Veliko bolj moram biti pozorna, bolj me je strah nepredvidljivih voznikov. Tudi moj oče je v prometu zelo umirjen voznik in me je od malega učil umirjene vožnje po cestah in da tam nismo dirkači. Takoj, ko sem naredila izpit, mi je rekel: "Ti si predstavnica motošporta in tega ti ni treba dokazovati na cesti. Pokazati moraš, da cesta ni dirkališče." Tudi zato sem zelo navijala za neko stezo, kjer se lahko izživiš. Mladi vidijo dobre avtomobile, željni so adrenalina hitre vožnje in taka dirkališča bi gotovo pripomogla k temu, da sprostijo energijo v varnem okolju, ne pa na cesti.
Taki dogodki so zelo dobrodošli, vozniki potrebujejo več takih izkušenj. Dobro je tudi za avtomobilske znamke, saj tako ne prodajajo samo avtomobila, ampak tudi podporni program, celotno doživetje. To je pomembno, da se lahko ljubitelji še bolj poistovetijo z znamko.
Zdaj so v ospredju potrebe družine, zato je najbolj pomembna velikost, prostornost, potem udobnost. Seveda pa mora imeti avto tudi dovolj moči. Ne zato, da bi dirkala po cesti, ampak preprosto zato, da lažje obvladuješ situacije, kot je prehitevanje in podobno.
Sem še iz analognih časov in vedno raje pogledam starejša vozila. Danes so avtomobili cela platforma. Ko sedeš v avto, so pred tabo računalniki, veliko je programske opreme, funkcij. Podobno je pri telefonu, je pa vprašanje, koliko funkcij ljudje zares uporabljajo. Bolj me pritegnejo dobro ohranjeni starodobniki. Moj oče je sam naredil Lotus Seven, to je izredno lep angleški starodobnik, odprt avto, ki ima podobne vozne lastnosti kot karting. Če moram izbrati najljubšega, bi rekla, da je ta.
