Kaj vas je pritegnilo v poklic pediatrinje? Ste vedno čutili, da želite delati z otroki?

Že kot majhna deklica sem se igrala z lutkami in jih zdravila, pa tudi kasneje v osnovni šoli in gimnaziji se moje zanimanje za medicino ni spremenilo. V tretjem letniku sem sicer za trenutek pomislila, da bi študirala matematiko, ampak sem se hitro vrnila k svojemu prvotnemu cilju. Po gimnaziji smo v mojem času imeli sprejemne izpite, 14 dni obvezne prakse, da smo od blizu spoznali delo v ambulanti – sama sem bila pri šolskem zdravniku – in razgovor pri profesorju na medicinski fakulteti. Vse to je še utrdilo mojo željo, tako da sem se potem vpisala na medicinsko fakulteto v Ljubljani.

Kako dolgo zdaj delate kot pediatrinja?

V otroški ambulanti sem začela delati leta 1990, dve leti kasneje opravljati še specializacijo in od leta 1996, po opravljenem specialističnem izpitu, ves čas delam z otroki, kar mi je v izjemno veselje. Od leta 2001 imam tudi svojo ambulanto s koncesijo. Zgradila sem si svoje prostore, ki si jih delim še s hčerjo, psihologinjo, ki opravlja psihoterapijo, tako da imamo kar družinsko zdravstveno dejavnost.

Ali ste v tem času opazili kakšne spremembe v zdravju otrok, morda zaradi sodobnega načina življenja?

Zdravje otrok se v zadnjem času res kar precej spreminja. Rekla bi, da so otroci preveč za računalniki ali drugimi zasloni in premalo v naravi. Premalo telesne dejavnosti vpliva na zmanjšanje kognitivnih sposobnosti, slabše socialne veščine, manj je discipline, vztrajnosti in timskega dela. Tudi v čakalnicah opažamo, da že majhni otroci sedijo s svojimi telefoni. V ambulanti ali ko se pogovarjamo z učitelji, pa tudi na naših pediatričnih srečanjih opažamo, da so otroci vedno manj spretni, pomanjkanje gibanja vpliva na njihovo postavo, vedno več je prekomerno hranjenih otrok – v starosti od 6. do 15. leta je takih 25 odstotkov. Premalo se gibajo, preveč časa posvečajo elektronskim napravam, imajo premalo socialnih stikov in žal se to otrokom pozna. Težave imajo pri koncentraciji, pri spanju.

Pogovarjanje z vrstniki po družbenih omrežjih se ne more primerjati s stiki v živo.

Nikakor ne. Včasih me prav moti, ko sedim z možem v restavraciji in opažam za sosednjimi mizami, da se mladi med seboj pogovarjajo po telefonih namesto med seboj. To ni dobro.

Se vam zdi, da se tudi pandemija pozna na dolgoročnem zdravju otrok?

Pandemija je prinesla nove izzive in spremembe načina življenja mnogih ljudi po svetu, o tem smo se veliko pogovarjali v naši pediatrični sekciji. Zelo me žalosti, da je po covidu zelo padlo zaupanje v cepljenje in se je posledično poslabšala precepljenost. To ni dobro, sama sem vnukinjo, ki jo imam zelo rada, poleg obveznega cepljenja še dodatno cepila za meningokoka in klopni meningoencefalitis. Sicer je pandemija prizadela ljudi vseh starosti, bi pa rekla, da so še posebej trpeli otroci in mladostniki. V tem obdobju so zelo pomembni socialni stiki, zato se jim je poznala socialna izolacija, pogrešali so svoje vrstnike. Najbolj prizadeti so bili otroci s pridruženimi boleznimi, saj je bil nekaj časa otežen tudi dostop do zdravstvene službe. Večje težave so imeli otroci s slabimi odnosi v družini, s slabšimi socialnimi razmerami – doma niso imeli računalnikov in so na začetku težko sledili učnim obveznostim. Otrokom se je poznalo tudi pomanjkanje gibanja, ki ima negativne posledice na zdravje otrok, kot sem omenila. Učitelji športne vzgoje ugotavljajo, da otroci dosegajo vse slabše rezultate na motoričnih preizkusih. Ko so se otroci ponovno vrnili v šolo, so imeli težave tudi navaditi se nazaj šolskega ritma.

Določen ritem so vseeno imeli tudi v tistem času.

Drži, a vseeno ni bilo enako. Šolska rutina je pomembna, zlasti za otroke z duševnimi težavami. Ena izmed študij je pokazala, da se je celo pri štirih petinah odrazilo poslabšanje duševnega zdravja po pandemiji, tudi zato, ker ni bilo več te rutine.

Kaj je sicer najpomembneje za zdravje otrok?

Definicija zdravja je telesno in duševno blagostanje. Da otroci to dosežejo in lepo napredujejo, potrebujejo gibanje na svežem zraku, redno in zdravo prehrano z dovolj sadja, zelenjave in s čim manj sladkorja, slanih prigrizkov, dovolj tekočine, druženje z vrstniki. Dobro je, da se otrok dnevno giba 60 minut in ne le s prsti po tipkovnici.

Se to, kako zdravi smo kot otroci, pozna tudi v odrasli dobi?

Vsekakor, to je dobra naložba za stara leta.

Delo zdravnice, zlasti na področju pediatrije, je tudi čustveno intenziven poklic. Kaj vam je pri vašem delu najlepše in kaj najtežje?

Pediatri imamo pravzaprav pred seboj dva pacienta, starša in otroka, tako da imamo v bistvu dvojno delo. Z večino staršev se dobro razumem in največ mi pomeni, ker zadnje čase opažam, da se že veliko mojih nekdanjih malih pacientov vrača s svojimi otroki, to je res dober občutek. Danes so tudi starši drugačni, včasih pridejo že kar s svojo diagnozo in nekaterim kdaj v šali rečem, da se tudi doktor Google kdaj zmoti (smeh). Seveda ni nikoli tako, da bi bil vsak vsakomur všeč, z nekaterimi ne moreš najti pravega osebnega stika. Otroci kot pacienti, njihova iskrenost, po drugi strani dajejo neko posebno zadovoljstvo. Najtežje v našem poklicu pa je, ko se srečuješ z otroki s hudimi boleznimi. Na pediatrični kliniki v Ljubljani so v zadnjih letih ustanovili tako imenovan paliativni tim, na katerem se sestajamo pediatri, ki zdravimo otroke s težkimi boleznimi. Moram reči, da imam po takih srečanjih vedno cmok v grlu in dostikrat solzne oči. Če je bolan majhen otrok, je dosti huje kot starejša oseba.

Taki občutki ne minejo z leti?

Ne. Kvečjemu obratno, še težje je.

Kako skrbite zase in za svoje dobro počutje?

Veliko mi pomeni družina. Imam moža, hčer, sina, vnukinjo, zeta, s katerimi imamo redna družinska druženja. Šele zdaj razumem, da ti vnuki vzbudijo res posebna čustva. Enkrat tedensko tako z velikim veseljem poskrbim za vnukinjo, grem ponjo v vrtec, jo odpeljem domov in sledi aktivno popoldne v njeni družbi. Zelo rada urejam tudi vrt, skrbim za rože in zelenjavo v visoki gredi. Rada hodim v gledališče, včlanjena sem v skupino, ki jo imenujemo 'Hribčkolazci'. S člani hodimo po hribih, kolesarimo, praznujemo rojstne dneve. Ko je zelo stresno ali po dolgem delavniku se rada odpeljem z avtom do Selnice in še malo naprej po dolini ob Dravi, da se sprostim. Potem pridem boljše volje do domačih.

Terapevtska vožnja torej?

(Smeh.) Tako je, lahko bi tako rekli.

Radi vozite?

Zelo. Vožnja me res sprošča.

Kje najraje vozite?

Kot sem omenila, zelo rada vozim po Dravski dolini, ob morju, pa tudi vsakodnevne vožnje v službi mi niso odveč. Z družino radi tudi potujemo in sprejemljive razdalje po Evropi opravimo z avtomobilom, tudi do prijateljev v Berlinu na primer se kar odpeljemo.

Kateri model pa vozite?

Audi Q3 Sportback. Pravzaprav je to že moj tretji Audi, vozim jih že od leta 2002. Zelo sem zadovoljna z njim, pa tudi s servisom na Šentiljski.

Kaj vas je prepričalo pri njem?

Zelo mi je bila všeč oblika. Zdaj v zrelih letih sem želela malo višji avto. Prej sem imela dve vozili Audi A4 Avant, tudi z njima sem bila zelo zadovoljna, a mi je zdajšnji Q3 Sportback bolj pisan na dušo. Prvič sem si ga tudi sama prilagodila in izbrala dodatno opremo.

Kako ste si ga prilagodili?

Izbrala sem dobre zvočnike, sedeže z gretjem in oblazinjenjem Alcantara, barvo avtomobila. Take detajle sem izbirala, tehnične podrobnosti sem pa prepustila možu.

Mogoče veste, ali je bil med tehničnimi zahtevami tudi pogon quattro?

To pa vsekakor. Da grem lahko brez skrbi na smučanje (smeh).

Kako se počutite za njegovim volanom?

Zelo dobro. Rada imam udobne, varne avtomobile, kar moj Audi Q3 Sportback je. Posebej bi izpostavila še udobne sedeže. Ledveni del hrbtenice ima zelo dober oprijem, to je mogoče lastnost, ki jo kot zdravnica bolj opazim.

To velja za vozniški sedež ali tudi za druge?

Za vse. Zadaj se sicer redko vozim, ampak zdaj, ko imam vnukinjo, sem imela priložnost preizkusiti tudi zadnje sedeže, kadar vozi mož.

Se vam sicer zdi, da proizvajalci pri razvoju avtomobilov dovolj pozornosti posvečamo potnikom na zadnjih sedežih, kar so najpogosteje ravno otroci?

Mislim, da je v mojem avtu tudi za sopotnike zadaj zelo lepo poskrbljeno. Otroci se tam počutijo udobno, pri roki imajo vse, kar potrebujejo, zagotavljajo pa tudi varno vožnjo. Ker pogosto vozim vnukinjo, imam tudi v svojem avtu kar ves čas nameščen otroški sedež.

Na kaj morajo biti pozorni starši, da zagotovijo varnost in udobje otrok pri vožnji, poleg kakovostnega otroškega sedeža seveda?

Vsekakor mora biti otrok pravilno pripet. Dobro je, da vožnje za otroke niso predolge. Da torej starši poskrbijo za počitke na poti, da se ustavijo med daljšo vožnjo, otroke povabijo ven iz avta, da pretegnejo noge. Prav tako je dobro, da ne vozijo sunkovito, torej da ne zavirajo in pospešujejo premočno. Otrok naj med vožnjo ne jé, saj obstaja nevarnost aspiracije. Pomembno je tudi, da ima dovolj tekočine, in temperatura v vozilu. Poleti naj poskrbijo, da ni prevroče in če se da, da takrat potujejo ponoči. Mislim, da je mnogo lažje, če otrok drema v avtu, tudi daljše potovanje, ko gredo na morje, tako hitreje mine.

Se otroci na splošno radi vozijo?

To je pa zelo različno, nekateri otroci se zelo radi vozijo. Ko so bili moji otroci majhni, smo jih radi vozili tudi zato, ker so v avtu nehali jokati. To, da otroci v avtu nehajo jokati, mi omeni dosti staršev, saj enakomerni tresljaji delujejo pomirjujoče. So pa tudi otroci, ki samo pridejo v avto in jokajo, tako da so zelo različni. A mislim, da je vseeno več takih, ki jim je vožnja všeč.

Pri vašem delu je zelo pomembno zaupanje, ki ga imajo starši v zdravnike. Je tudi vam pomembno zaupanje svojemu vozilu?

Pomembno mi je, da vem, da me avto ne bo pustil na cedilu, saj se velikokrat vozim sama, zdaj, ko vozim še vnukinjo, še toliko bolj. Mislim, da mu zelo zaupam, saj se v njem počutim zelo varno in me do sedaj še ni razočaral. Ima pogon quattro, tako da sem brez skrbi tudi v zahtevnejših razmerah, ima dobre pospeške, to mi je pomembno, ko prehitevam. Vem tudi, da se bom v njem vozila udobno in prišla spočita na cilj.

Kako pa na splošno vidite znamko Audi?

Lahko vam povem, da je že moj oče pred mano imel dve vozili Audi, tako da se velik del življenja vozim z avtomobili te znamke. Verjetno bom tudi naprej ostala pri tej znamki, na splošno mi je všeč Audi design in udobnost.

Torej je Audi kar vaša družinska znamka?

Lahko bi rekli tako (smeh).

Audi v središče svoje poslovne strategije postavlja tudi trajnostni razvoj. Kako vi kot zdravnica gledate na pomen trajnostnosti, tudi v povezavi z zdravjem prihodnjih generacij?

To se mi zdi zelo pomembno in tudi v vsakdanjem življenju z družino poskušamo ravnati čim bolj trajnostno, da bomo ohranili lepo naravo tudi za naše zanamce. Kot sem omenila, je za zdrav razvoj otrok zelo pomembno gibanje v naravi. Zato mi je dobrodošlo, da tudi podjetja skrbite za to. Prebrala sem na primer o projektu sajenja hrastovih gozdov v okolici Audijevih proizvodnih obratov, to se mi zdijo zelo pozitivni ukrepi.

Veseli nas, da ste opazili prizadevanja znamke Audi za trajnostni razvoj. S projektom, ki ga omenjate, je pravzaprav svojo pot začela Okoljska fundacija Audi, ki jo je Audi pred 15 leti ustanovil kot prvo okoljsko fundacijo v avtomobilski industriji in podpira številne pobude, s katerimi prinaša pozitiven vpliv na okolje. Se vam zdi tak način delovanja pomemben pri blagovnih znamkah, ali kot potrošnica upoštevate tudi te kriterije?

Tudi, vse to šteje. Pomembno mi je, da bo našim vnukom in pravnukom ostala lepa narava.

Ste že razmišljali o električni mobilnosti? Kaj bi vas osebno prepričalo za električni avtomobil?

Res sva se z možem že pogovarjala o tem. Spremljava razvoj električnih avtomobilov in verjamem, da bo v kratkem že tako napredoval, da se bova odločila zanj.

Bo to povsem električni model ali priključni hibrid?

Pogovarjala sva se o priključnem hibridu.

Potem vam bo všeč, da Audi intenzivno širi ponudbo tudi na področju priključnih hibridov in bo letos predstavil deset novih modelov z električnim dosegom, ki povsem zadošča za vsakodnevne vožnje.

To bo mož hitro naštudiral (smeh).