Katere trende opažate na področju osvetlitve?
Še posebej me navdušuje to, da nastaja povsem novo razumevanje gibanja svetlobe. Rad ga primerjam z izenačevalnikom zvoka, eno od tistih starih naprav, s pomočjo katerih smo lahko videli zvok, ker se je nanj odzivala luč. Zdaj lahko vizualiziramo tišino, se pravi elektronske impulze, ki ne oddajajo več zvoka, vendar se njihova funkcija uporabniku razkrije s pomočjo svetlobnih signalov.
Oblikovanje luči pri znamki Audi velja za avantgardno. Kako ste razvili tako edinstven oblikovalski pristop?
Oblikovalsko in umetniško žilico imamo v družini. Od malih nog sem bil obkrožen z ustvarjalnostjo in pogosto sem opazoval, kako so na videz od nikjer nastale nove stvaritve, zgolj z nekaj preprostimi potezami na papirju. Zaznamoval pa me je tudi študij oblikovanja avtomobilov v Veliki Britaniji. Na začetku je bila moja angleščina tako slaba, da sem na predavanjih komaj kaj razumel. Ko smo za nalogo morali oblikovati nov telefon, sem se odpravil v knjižnico in začel brskati po knjigah z najrazličnejših področij. Vse me je zanimalo. Na dan predstavitve se je izkazalo, da so vsi ustvarili telefone, ki so bili videti kot telefoni – vsi razen mene. Takrat sem spoznal, da če gledaš na stvari z enakega zornega kota kot drugi, potem boš tudi delal enake stvari kot drugi. Odločil sem se, da bom vedno iskal nove perspektive in tega načela se držim še danes. To je bistvo mojega oblikovalskega pristopa.
Od kod trenutno črpate navdih?
Predvsem iz narave, kjer vse tako ali drugače temelji na svetlobi. Pa iz knjig. Veliko berem, včasih zelo počasi, da zares razumem, zakaj je bila izbrana prav določena beseda in ne kakšna druga. Moč izraza se pogosto skriva v podrobnostih. Najbolj pa cenim navdih iz pogovorov s svojo ekipo. Pogovarjamo se o najrazličnejših stvareh, skačemo s teme na temo, a skoraj vedno pride do trenutka, ko nekdo vpraša: "Bi lahko to preizkusili?" In jaz odgovorim: "Seveda, zakaj pa ne." Tak pristop nas vodi in je po mojem mnenju tudi del Audijeve filozofije. Šele takrat, ko neke stvari res ne moremo več izboljšati, jo pustimo tako, kot je.