V pogovoru o prilagodljivem procesu razvoja, se ne moremo izgoniti Xu. Razvojni oddelek Googlove krovne korporacije Alphabet je filozofijo nič ni nemogoče strnilo pod geslom Ciljanje na luno (Moonshot Thinking), ki izhaja iz miselnosti, da inovativnost ni le nadgrajevanje obstoječih tehnologij. Ideja postane inovacija šele takrat, ko je vsaj desetkrat boljša od vseh dosedanjih rešitev.

Naj pojasnimo s primerom: Da bi avto porabil samo 3 litre bencina na 100 kilometrov, bi morali izboljšati obstoječo tehnologijo. Če pa bi avto z enako količino bencina prevozil 1000 namesto 100 kilometrov, bi to bila inovacija, saj bi morali razmišljati o povsem novih rešitvah. Inovacija torej odpira možnost povsem novega tržišča, kjer razvoj ni osredotočen na tehnologijo, produkt ali okoliščine, njegovo bistvo je problem. Iskanje rešitev pogosto zahteva nekonvencionalno razmišljanje z veliko domišljije. Ciljanje na luno je način za doseganje cilja.

Pri tem pa je treba vedno upoštevati tale pomemben princip: spremembe znajo napovedati in izkoristiti samo podjetja s prilagodljivo strukturo. Samo tako lahko sledijo tempu razvoja, saj bo vse, kar si lahko zamislimo, postalo resničnost. Kot pravi Mo Gawdat iz Xa: »Če ideje ne realiziramo mi, jo bo kdo drug.«

Štiri številke, en svetovni izziv: 50 odstotkov človeštva živi na le 2 odstotkih površja Zemlje, porabi 75 odstotkov vse energije in proizvede 80 odstotkov izpustov. Kar pomeni, da bi naša mesta s povečanjem svoje učinkovitosti lahko znatno vplivala na okolje. Souporaba mobilnosti, avtonomna vozila in internet stvari lahko vsako mesto spremenijo v pametno mesto.

Souporaba mobilnosti lahko občutno zmanjša količino prometa, s tem pa tudi onesnaženosti v mestih. Carlo Ratti z Inštituta za tehnologijo v Massachusettsu (MIT) poda odličen primer: za zadovoljitev potreb vseh prebivalcev bi bilo dovolj že 30 odstotkov vseh vozil, ki se trenutno vozijo po ulicah Singapurja. V teoriji bi to število lahko zmanjšali za dodatnih 40 odstotkov, če bi se bili potniki pripravljeni voziti skupaj.

»Otroci, ki se rojevajo danes, ne bodo več sami vozili avtomobilov,« pravi Saša Vražić, direktor razvoja avtonomnih vozil pri podjetju Rimac Automobili. Ta tehnologija je prihodnost mobilnosti, ki bo v naša življenja prinesla velike spremembe.

Na poti tja pa bo treba odgovoriti še na številna vprašanja in premagati marsikatere ovire. Ena od teh je integracija v današnji promet – kdo se bo prilagodil komu? Mesto avtomobilom ali avtomobili mestu? Naslednje vprašanje: kako bodo avtonomna vozila sodelovala z 'navadnimi' avtomobili? Bodo nekatera imela prednost pred drugimi? To je le ena od možnosti.

Prilagajanje novi tehnologiji na več trgih hkrati je izziv, ki ga ne smemo podcenjevati. Promet po svetu ne teče (in se ne ustavlja) tako urejeno kot v osrčju Evrope. Prilagajanje funkcionalnosti, kot je na primer avtopilot Audi AI 3. stopnje v novem A8 prometnim zastojem Pekinga ali New Delhija, ni mačji kašelj. Celo soustanovitelj Appla, Steve Wozniak, se sprašuje, kakšna korist je od takšne tehnologije, če moraš kot voznik večkrat poprijeti za volan.

Nemoteno prehajanje z enega prevoznega sredstva na drugega – brez denarnice, mobilnega telefona in vozovnice. To je vizija, ki jo je Dirk Ahlborn, vodja Hyperloop Transportation Technologies, poimenoval 'goli potnik'.

Izhaja iz ideje, da za tovrstno mobilnost ne potrebujemo vpogleda v podatke, ampak učinkoviteje povezana prevozna sredstva, saj prehajanje med njimi včasih zahteva več časa, kot sama pot.

Seveda, razdalje, potovalni čas, družbene dejavnike in vplive na okolje lahko izrazimo s številkami. Če pa želimo mobilnost razumeti v celoti in iz tega izhajati pri snovanju rešitev za prihodnost, moramo o njej razmišljati povsem na novo. Mobilnosti namreč ne ustvarjamo, mobilnost se dogaja sama od sebe – vsak dan po vsem svetu.