Slovenci smo kljub temu, da nas ni veliko, v številnih športnih disciplinah prav v vrhu. Ena takih je tudi deskanje na snegu. Če pogledamo samo najbolj prestižna športna tekmovanja, olimpijske igre, se lahko pohvalimo s kar nekaj medaljami. Žan Košir je iz Sočija leta 2014 in iz Pjongčanga 2018 prinesel dva brona in eno srebro, iz letošnjega olimpijskega Pekinga se je Gloria Kotnik vrnila z bronom in vi s srebrom. Vas to preseneča?
S tega vidika me preseneča, ampak dejstvo je, da smo Slovenci na splošno zelo športen narod z razvito športno kulturo. V deskanju smo res zelo uspešni in zanimivo je, da nas športniki iz drugih držav sprašujejo, kaj počnemo, da smo tako dobri. Če pogledamo nazaj, je bil Dejan Košir uspešen že na samem začetku, ko je bilo deskanje šele uvrščeno na olimpijske igre. Tudi kasneje smo bili v svetovnem vrhu, čeprav nimamo velike baze tekmovalcev. Mislim pa, da imamo v Sloveniji dobre pogoje za deskanje. Za alpsko smučanje so naša smučišča premajhna, proge prekratke, za nas pa je idealno. Zelo dobro lahko treniramo na Rogli, izkoristiti pa znamo tudi vsak 'kucelj'.
Kaj vse je potrebno za doseganje vrhunskih rezultatov v vaši disciplini?
Ne gre samo za en dejavnik, poklopiti se jih mora zelo veliko. V prvi vrsti je gotovo trdo delo in to ne samo v nekaj sezonah, gre za trud, ki si ga vlagal celo življenje. Imeti moraš tudi talent, ampak ne toliko v smislu konkretnega športa, ampak da si zmožen za dosego ciljev, ki si si jih zadal, narediti več kot ostali. Pomembno je prepričanje, odločnost, da delaš več kot ostali. To je po mojem mnenju najpomembneje. Seveda pa sta pomembna tudi trening in oprema. V vrhunskem športu so razlike tako majhne, da morajo biti vsi pogoji izpolnjeni 100 % ali še malo več. Odločajo mali delčki, ki se morajo pravilno sestaviti skupaj na največjih tekmovanjih.
Imate vrhunski športniki drugačen način razmišljanja?
Mislim, da ni zelo drugače od uspeha na drugih področjih, če želiš biti uspešen. V športu je povezan s treningom, v poslu verjetno s čim drugim. Vedno pa moraš stremeti k cilju, ki si si ga zadal in presegati meje, naj bo to v športu ali v življenju. Povsod, kjer se dosega vrhunskost, je podoben način razmišljanja.
S tem se lahko poistovetimo. Tudi pri znamki Audi iščemo vedno nove izzive, presegamo meje, da bi lahko dosegli več, skratka živimo napredek.
A vrnimo se na šport. Se vam zdi, da je deskanje v Sloveniji zapostavljeno? Je težje dobiti finančno podporo kot pri drugih športnih disciplinah?
Deskanje na snegu gotovo nima takega statusa kot na primer alpsko smučanje. Po eni strani je to normalno, saj nima take zgodovine. Glede na rezultate bi morda lahko bilo celo na višji prioritetni lestvici, vendar ne bi rekel, da je položaj slab. Ko gledam po drugih državah, je tam deskanje morda še bolj zapostavljeno kot pri nas. Seveda bi vedno lahko bilo bolje. Vseeno je v naši disciplini težje dobiti nove sponzorje, finančno podporo. Je pa treba vedeti, da smo Slovenci uspešni v tako različnih panogah, da je težko vse pokrivati, kot bi si športniki želeli.
Verjetno pa vaši uspehi vplivajo tudi na boljši položaj discipline.
Vsekakor. V bistvu deskarji iz tekme v tekmo dokazujemo, da smo med najuspešnejšimi disciplinami v Sloveniji in mislim, da nam gre kar dobro. Upam, da bomo tako nadaljevali tudi v prihodnje.
Kakšen pa je interes med mladimi, si želijo deskati?
Mislim, da se je v zadnjem času zelo povečal, menda je razlog neka risanka (smeh). Ne poznam naslova, a deskarski junak iz risanke naj bi spodbudil željo otrok za ta šport, to je lepo slišati (smeh). Na smučiščih nas je sicer deskarjev še vedno manj, gotovo pa s svojimi uspehi tudi mi pripomoremo k prepoznavnosti deskanja in upam, da nas bo kdaj več.
Vas mladi ustavljajo na smučiščih, opažate, da ste jim vzornik?
Po uspehu na olimpijskih igrah se mi je res zelo dvignila prepoznavnost. Tega prej ni bilo, čeprav sem imel že prej lepe uspehe. Zdaj veliko otrok pride do mene na treningih, kondicijskih pripravah, želijo se fotografirati z mano, pokažejo posnetke, kako oni trenirajo, deskajo. Lep občutek je, ko vidim, da mladi vedo, s čim se ukvarjam in sem jim na neki način vzornik.
Mislite, da je za vzgojo mladih deskarjev dobro poskrbljeno? Je dovolj športnih klubov, deskarskih šol, ki bi se ukvarjali z mladimi?
To je po mojem mnenju velika težava. Otroci v klubu oziroma šoli deskanja lahko namreč trenirajo le prosti slog (freestyle), za slog, v katerem tekmujem jaz, pa žal ni možnosti. Čeprav si to nekateri želijo. Tu imaš neposredno primerjavo s sotekmovalcem in tekmovalni občutek lahko močno čutiš. To se mi zdi škoda in mislim, da deskanje zaradi tega tudi globalno izgublja.
Za vaš slog sploh ni klubov, šol?
Na zvezi se trudijo, ampak če ni samoiniciative, če nimaš podpore v družini in pri prijateljih, se težko resno lotiš tega športa. Ni šol, ki bi podpirale deskanje v mojem slogu. Saj tudi trgovin ni veliko, zadaj ni velike industrije. To je kar težava našega športa.
Kakšna je pravzaprav pot mladih deskarjev in deskark, ki želijo trenirati v vašem slogu?
Pri deskanju žal ni tako kot na primer pri nogometu, košarki, rokometu, da lahko starši vpišejo otroka v neko šolo ali krožek in imajo treninge po pouku. Upam sicer, da se bo spremenilo, da bomo naredili kaj v tej smeri. Trenutno pa je to težka pot. Če želi otrok tekmovati, kot sem jaz, mora biti čisti samouk. Starše mora prepričati, da ga naučijo, mu priskrbijo opremo, ga vozijo na treninge. Učitelji deskanja sicer so, vendar so večinoma za freestyle, učijo deskanje na mehkih vezeh in freestyle deskah. Mislim pa, da na ta način izgublja tudi prosti slog, saj starši zato otroke raje usmerijo v smučanje, kjer je vzgoja bolj urejena. Zadaj je sistem, ki pripelje otroka od vrtca do starejših kategorij.
Kako ste začeli vi?
V osnovi sem alpski smučar. Bil sem tudi v reprezentanci skupaj z Boštjanom Klinetom, Klemnom Kosijem, Martinom Čatrom, Žanom Kranjcem in drugimi. Bil sem kar dober, ampak potem je naš celjski klub razpadel in za našo skupino ni bilo več interesa. Sem pa že prej deskal, čeprav bolj na skrivaj, ker trenerjem ni bilo všeč, da sem šel po smučarskem treningu na desko. Začel sem pravzaprav z očetom in sestro, oče je bil tudi med prvimi učitelji deskanja v Sloveniji. Ni se profesionalno ukvarjal s tem, je pa naju s sestro naučil deskati. Vikende smo tako preživljali na Rogli, pa tudi po smučarskih treningih sem šel za zabavo še na desko. Ko ni bilo več možnosti smučarskih treningov, sem jih zamenjal z deskarskimi, saj nisem želel sedeti doma, rad sem preživljal čas na snegu. Pokazalo se je, da sem pravzaprav na treningih deskanja zelo dober. Znal sem določene linije, ki so v smučanju zelo hitre, prenesti na desko in sem bil zelo hitro med najboljšimi. To me je dodatno motiviralo. Videl sem, da sem tudi v deskanju lahko uspešen in sem v bistvu že kar med sezono začel hoditi na deskarske tekme.
Kar sredi tekmovalne sezone ste smuči zamenjali za desko?
Kot otrok sicer nisem nikoli razmišljal, da bi bil profesionalni deskar, ampak okoliščine so me pripeljale do tega in ni mi žal. Deskanje je zelo lep šport in zelo uživam v njem.
Vam je pa znanje s smučarskih treningov verjetno koristilo.
Mislim, da je, še zdaj mi. V smučanju je, kot sem omenil, nekakšen sistem. Otroka v smučarski šoli naučijo neke športne kulture. Še vedno razmišljam kot smučar, tudi opremo sem si prilagodil tako, kot jo imajo smučarji, saj menim, da so tehnološko še en korak pred nami in jih pravzaprav malo posnemam. Vidim, kako se razvijajo njihovi materiali, njihovi modeli smuči in poskušam to nekako prenesti tudi med deskarje. Mislim, da sem kar dober v tem.
Smučate še zdaj?
Velikokrat grem na smuči, večinoma na turne. Je pa zdaj ravno obratno, v mladosti sem šel po smučarskem treningu še na desko, zdaj pa grem po deskarskem treningu na smuči (smeh). Predvsem zato, da sem v naravi. Za kondicijo mi ni treba v fitnes, ampak grem s turnimi smučmi v naravo, si spočijem glavo in se pripravim na naslednji trening ali tekmo.
Omenili ste, da trenirate z očetom, ki je poleg tega, da je vaš trener, tudi serviser, voznik, kuhar, motivator. Ali to, da ne trenirate v okviru kluba, čutite kot pomanjkljivost?
Pravzaprav imamo klub. Odprla sva ga z očetom in sestro v času, ko je tudi ona še tekmovala. Tudi sam želim narediti nekaj, da bi mladim omogočil, da trenirajo deskanje. To mi je velik cilj za prihodnost, trenutno pa je res fokus še na moji profesionalni karieri. Sem v najboljših letih za doseganje vrhunskih rezultatov in škoda bi bilo zdaj fokus usmeriti še drugam. Vzporedno z mojimi tekmovalnimi dejavnostmi pa bi rad že zdaj nekako priključil tudi vzgojo mladih deskarjev. Veliko ljudi me vpraša za šolo deskanja za njihove otroke in rad bi jim rekel: “Lahko pridete k nam, da jim pokažemo osnove.”
Ste morda zato, ker trenirate sami, deskarji bolj povezani med sabo, bolj sodelujete? Na zadnjih olimpijskih igrah ste na primer tekmovali z desko, ki jo je izdelal trener Glorie Kotnik Aco Sitar.
Naj vas popravim. Tekmujem z desko avstrijskega proizvajalca, Acova pa je podložna plošča, ki je na deski, na njej stojimo. Ploščo, ki jo je razvil pred lansko sezono, sem lahko hitro dobil in naredil nekaj treningov. Tekmovati z njo je sicer bilo malo tvegano, saj nisem vedel, kako se bo obnesla, ampak se je izkazalo za zelo dobro odločitev. Usvojil sem znanje, ki je bilo potrebno za novo ploščo in sem vesel, da sem jo imel možnost uporabiti, da sem verjel v novo tehnologijo.
Povezanost je čutiti tudi z ostalimi športniki. Ob vaši in Gloriini letošnji medalji so se kar vrstile čestitke naših športnih zvezdnikov iz drugih disciplin, sedanjih in nekdanjih.
Po olimpijski medalji sem res dobil veliko čestitk, to mi zelo veliko pomeni. Ko vidiš, koliko ljudi je dosegel tvoj uspeh, da te podpirajo tudi kolegi iz drugih športov, s katerimi nisi zelo povezan, to ti da moč. Še zdaj, ko se srečujemo in mi čestitajo, mi zelo veliko pomeni, saj oni najbolj vedo, koliko truda je zadaj. Res začutiš, da ti iskreno privoščijo uspeh. In lepo je videti, da smo Slovenci uspešni na tako veliko športnih področjih in se podpiramo med sabo.
Podobno je bilo tudi ob vrnitvi domov, ko so vas z navdušenjem pričakali navijači. Vas je presenetil odziv? Koliko vam pomeni taka podpora? Ali tudi to pomeni dodatno motivacijo?
Po olimpijadi sem prvič imel možnost doživeti tak sprejem, kot sem jih prej gledal le po televiziji. Vsekakor je nekaj posebnega, zelo lep občutek. Sicer sem vedel, da se nekaj pripravlja že na poti iz Milana domov, ampak ne v takem obsegu. Ko se pripelješ pred domačo hišo in niti ne moreš zaviti z glavne ceste, ker je zaradi množice zaprta, je poseben občutek. Gotovo te motivira.
Kaj vas še motivira? Treningi v vrhunskem športu so vendarle izredno naporni in zahtevajo veliko vašega časa.
Kot sem omenil, imam zelo rad šport. Tudi ko ne treniram, se ukvarjam s športom in mislim, da me to dela bolj celovitega športnika. Ko si enkrat v vrhu, ni težko najti motivacije. V bistvu si želiš iz tekme v tekmo biti še boljši. Ko se postaviš na start, si v bistvu vsakemu plen. Zdaj, ko sem med najboljšimi deskarji na svetu, me vsak moj sotekmovalec želi premagati, ker je to zanj lovorika. Mene pa to dodatno motivira, ne želim se predati in želim pokazati najboljše, kar znam. V življenju drugače nisem tako tekmovalen, ko pa se postavim na štartno črto, ko gre zares, sem pa zelo (smeh).
Je občutek enak na vsaki tekmi?
Podoben. Je pa na pomembnejših tekmah še dodaten pritisk. Čutim ga in ga opazim tudi pri svojih sotekmovalcih, se pa nanj vsak drugače odzove. Mislim, da ga sam dobro prenašam in ga imam rad. Dober občutek je, ko veš, da je zadaj neka velika stvar, da si veliko vložil in se moraš osredotočiti na to, da to tudi pokažeš.
Dober občutek je torej že na startu, ne samo na cilju?
Tudi. Občutka, kot sem ga imel na olimpijskih igrah, ne morem doživeti nikjer drugje in ga želim v prihodnosti še velikokrat ponoviti (smeh).
Deska vas spremlja tudi izven profesionalnega športa. Ste namreč zaprisežen kajtar. Kako najraje preživljate svoj prosti čas?
Športnih konjičkov imam res zelo veliko. Kajtanje je trenutno številka ena med mojimi poletnimi športi. Kajtam že 15 let, mislim, da kar na visoki ravni, in uživam pri tem. Ko drsiš z desko po vodi, začutiš posebno obliko svobode, in ko skočiš 10, 15 metrov v zrak, te napolni adrenalin. Kajtanje zame ni trening, bolj si ob tem spočijem glavo in skrbim, da sem športno aktiven tudi na dopustu. Na neki način se oba športa – deskanje na snegu in kajtanje – zelo lepo dopolnjujeta.
Poleti kajtate, pozimi deskate na snegu.
Ni čisto tako. Tudi poleti so treningi, jih je pa več v telovadnici, na atletskem stadionu. Ne gre, da bi celo poletje kajtal, običajno pa tistih 14 dni na leto, ko imam dopust, preživim na kajtu. Moja služba je, da treniram svoje telo, da je sposobno in pripravljeno na vse napore čez zimo, ko mora vsak dan delati maksimalno.
Kje so vaše priljubljene destinacije za kajtanje?
Na Hrvaškem poleti rad preživim čas s prijatelji na Pelješcu, tam so zelo dobri pogoji za kajtanje. Z družino smo veliko hodili v Grčijo, tudi tam so odlični pogoji, bil sem pa tudi v Braziliji, kjer je raj za kajtanje.
Se na dopust odpravite s svojim avtomobilom? Predvidevamo, da se na treninge sicer večinoma vozite z avtodomom, ki je tudi vaša baza.
Tudi na treninge se zelo veliko vozim z osebnim avtomobilom. Povsod namreč ne gre z avtodomom, poleg tega si z avtomobilom hitrejši in bolj mobilen. Prioriteta je, da sem na tekmah, treningih 100-odstoten in glede na urnik in pogoje imam možnost, da kombiniram avtomobil in avtodom. Tako na leto z avtomobilom naredim približno 50 do 60 tisoč kilometrov in glede na to lahko rečem, da je cesta kar moj drugi dom.
Vozite sami ali oče?
Večinoma oče, predvsem v avtodomu, da lahko jaz medtem počivam. Na daljših vožnjah se pa izmenjujeva.
Uživate tudi v vožnji z avtomobilom, tako kot na deski?
Zelo rad vozim, tudi na dolgih poteh mi ni problem. V avtomobilu, ki ga imam zdaj, je pa sploh užitek vsakič, ko sedeš za volan.
Kateri model je to?
Trenutno imam Audi A5 Sportback na bencinski pogon s turbo polnilnikom. Zelo živahen je in zelo atraktiven avto.
Bi lahko primerjali svoj slog vožnje na smučarskih strminah in v avtomobilu? Ste tekmovalni tudi za volanom?
Sem zelo umirjen voznik, ko prestavim v športni način, si pa želim iz vozila in opreme iztisniti maksimum in grem hitro, tako kot na deski. V tem vidim podobnost. Poskušam, kaj zmore vozilo, kje so meje zmogljivosti. To je dober občutek. Žal je takih trenutkov premalo zaradi omejitev, a kadar lahko, mi vzbuja zadovoljstvo.
Ali vam je kakšna pot ostala še posebej v spominu?
Več poti. Vsakič poleti, ko se peljem na kajtanje, zelo rad vozim. Pa tudi pozimi, čez zasnežene prelaze v Italiji, ko nekateri obstojijo, montirajo verige, ti pa se brez težav pelješ mimo. To so občutki, ki si jih zapomniš.
Kaj pa najdaljša pot v enem kosu?
Mislim, da so bile to poti do Grčije, po 1.500 kilometrov naenkrat. Pa tudi do tekme svetovnega pokala v Malagi v Španiji sva šla z očetom v enem kosu, sva pa vozila izmenično.
Kaj mora imeti avtomobil za tako dolgo vožnjo?
Najpomembneje je, da je zanesljiv. Da lahko doma sproščeno sedeš v avto in ne razmišljaš o tem, ali boš prišel na cilj ali ne. Drugo je pa udobje. Naš družinski Audi A6 je bil vedno izredno udoben na dolgih poteh. In seveda glede na moje konjičke, ker s sabo vozim veliko športnih rekvizitov, mora imeti tudi dovolj prostora.
Ker ste ljubitelj avtomobilov, verjetno spremljate razvoj avtomobilske industrije. Kakšna so vaša pričakovanja glede mobilnosti v prihodnosti? Se veselite avtonomne vožnje?
Lahko bi rekel, da me ravno to najbolj veseli. Novi trendi v avtomobilizmu veliko prinašajo in rad spremljam vse, kar se dogaja na tem področju. Sicer imam zelo rad bencin, ampak električni pogon me ravno zaradi teh dodatnih možnosti najbolj navdušuje. Tudi način vožnje se bo spremenil, verjetno bodo športne možnosti pri električnih avtomobilih še dosti boljše. Pomembno mi je tudi, da je avtomobil enostaven za uporabo in to se bo gotovo še izboljševalo. Pa povezljivost z napravami, avto bo postajal pameten in nas prišel iskat v službo. Komaj čakam, da vidim, kako se bo v resnici razvilo in upam, da bom vse to doživel.
