Črni Audi Q5 vozi po prašni zemlji tik ob nogometnem stadionu, kjer ob koncih tedna igra domači klub FC Ingolstadt. Le nekaj trenutkov pred tem je razbrazdani teren izravnala gosenica. Po oknih Audija padajo veliki kosi zemlje, čisto barvo maže rjavo blato. Za volanom sedi Andrea Robien, ki je v Audijevem oddelku za okolje odgovorna za varstvo tal. Lahkotno zavije v desno, spusti okno in z obema rokama pokaže na 75 hektarjev veliko površino, na kateri bi lahko stalo 200 nogometnih igrišč.
Kot strokovnjakinja za trajnostni razvoj spremlja enega najbolj zapletenih in najdražjih obnovitvenih projektov v Nemčiji. S projektom IN-Campus na obrobju Ingolstadta trajnostno poslovanje postaja resničnost. »Nedvomno gre za vodilen projekt na področju varstva okolja in trajnosti,« pravi Robien.
Na tem območju je stala rafinerija nafte, ki je 43 let z naftnimi derivati dnevno oskrbovala celotno Bavarsko. Mesto Ingolstadt se nahaja na križišču železniških prog med nekoč največjimi porabniki energije iz Münchna in Nürnberga. Od leta 1959 dalje se je iz povsem kmetijskega mesta zelo hitro razvilo v industrijsko središče. Toda pri tem so nastale škodljive posledice za okolje. Globoko pod kolesi Audija Q5 se v zemlji skrivajo strupeni ostanki rafinerije. 600 milijonov kilogramov te zemlje bo zdaj očistilo skupno podjetje Audija in mesta Ingolstadt, IN-Campus GmbH. Primer učinkovitega trajnostnega upravljanja, s katerim pri Audiju izpolnjujemo svojo ekološko in družbeno odgovornost.
Trajnostna naravnanost na 75 hektarih: nogometni stadion (levo) se poleg lokacije nekdanje rafinerije zdi skoraj miniaturen.
Audi in mesto Ingolstadt bosta tu po načelih trajnostne arhitekture skupaj zgradila sodoben tehnološki kampus. V prvi fazi gradnje bodo postavili posebno stavbo za tehnologije prihodnosti, nov center za varnost vozil ter nov računalniški in energetski center. Stara rafinerija bo tako doživela pravi preporod. »Gre za velik okoljevarstveni dosežek in za zavezanost lokaciji,« pravi Robien. Od predelave surove nafte do najsodobnejšega tehnološkega središča, iz preteklosti naravnost v prihodnost. Kar je nekoč za oskrbo z energijo predstavljala nafta, danes – 60 let kasneje – za avtomobilsko prihodnost predstavljajo inovativne ideje: vir bodoče ekonomske varnosti za regijo in velik korak k izvajanju trajnostnega upravljanja v praksi.
Ta nov začetek ni nekaj samoumevnega. Onesnažena območja so pogosto opuščena, strupene snovi pa ostanejo 'ujete' v tleh. Ogromne uporabne površine z dobrimi prometnimi povezavami tako ostanejo prazne, neobdelane in še naprej onesnažene. Od njih nima koristi nihče, ne okolje, ne mesto in ne ljudje. Obnova takšnih površin zahteva veliko časa in truda. »Temeljitost ima tu prednost pred hitrostjo,« pravi Robien. Škodljive snovi, ki so v zemlji, se med sabo močno razlikujejo. V zadnjih nekaj letih je bilo analiziranih več kot 50.000 vzorcev iz 1.200 preizkusnih vrtin iz globine do 15 metrov. Andrea Robin in njeni sodelavci so morali določiti ustrezne sanacijske metode glede na to, katerim skupinam fizičnih ali kemijskih onesnaževalcev pripadajo.
‘Pralni stroj', sistem za pranje zemlje, temeljito očisti tla.
In kako točno deluje ta trajnostni projekt? V tako imenovanem sistemu za pranje zemlje (soil washing system), ki spominja na velikanski boben pralnega stroja, vsak dan očistijo do 1200 ton zemlje. 'Pralni stroj' onesnaženo zemljo na površje potegne s 33.000 jeklenimi satovi. Sestavni deli zemlje, kot so kamni in droben pesek, se v pralni vodi čistijo toliko časa, dokler se vse škodljive snovi ne raztopijo v vodi. Ta se nato prečiščena vrne nazaj v zaprt krog 'pralnega stroja'. Na ta način je mogoče v prvotno stanje obnoviti več kot 90 odstotkov zemlje, s katero se zasuje nastalo jamo, preostanek pa se ustrezno zavrže. »Trudimo se najti najboljše možne rešitve za naravo,« poudarja Robien. Tudi to je pomemben del trajnostne naravnanosti podjetja.
‘Pralni stroj', sistem za pranje zemlje, temeljito očisti tla.
Za odstranjevanje hlapljivih snovi na območju nekdanje rafinerije uporabljajo tehniko vpihovanja zraka (air sparging). S tem se izognejo izkopavanju in čiščenju zemlje v ‘pralnem stroju’. Namesto tega uporabljajo slamice, ki so seveda večje od tistih za pijačo, vendar delujejo po enakem načelu: če skozi slamico v limonado pihnete zrak, ogljikov dioksid uide in nastanejo mehurčki. Z uporabo slamice hlapljive snovi 'uidejo' iz podtalnice na enak način kot ogljikov dioksid iz pijače. Postopek lahko očisti en kubični meter onesnaženih zemeljskih hlapov na sekundo – da bi dosegli enak učinek, bi moralo v slamico naenkrat pihati 10.000 ljudi.
V okolici nekdanje rafinerije v Ingolstadtu je poleg zemlje onesnažena tudi podtalnica. Da ne bi onesnažila še sosednih območij, jo s 4,5 kilometrsko mrežo cevovodov zberejo v desetih vodnjakih in očistijo v čistilni napravi. Na ta način se prečisti 210 kubičnih metrov podtalnice na uro. Da bi se prepričali, da je voda res čista, jo preizkušajo na različnih naključnih točkah. Šele potem sme pronicati nazaj v tla.
Ko Audi Q5 prečka severni del območja, iz kristalno čistega ribnika na robu gozda pokuka račka. To je eden tistih spokojnih trenutkov, ki dajejo slutiti, da se tu dogaja nekaj novega in dobrega. Andrea Robien se nasmehne. »Pomembno nam je zavedanje, da nekaj vračamo naravi.« 15 hektarjev območja IN-Campusa Audi v celoti prepušča naravi. Andrea Robien in njeni sodelavci so postavili nevidne temelje za naslednje korake, kar je mogoče doseči le z dobro načrtovanimi inovacijami na področju trajnostnega upravljanja. Ko bodo tu svoje vizije uresničili arhitekti, bo delo njene ekipe že končano. Z Audijem Q5 zavije mimo stadiona in se odpelje v smeri naprave za čiščenje.
