Profesor de Haan, kako bi opredelili pojem prihodnosti? Je prihodnost projekcija, ki jo določajo pretekli dogodki, ali je polje odprtih možnosti?
Vedno gre za oboje. Z vsem, kar smo storili v preteklosti in kar počnemo v sedanjosti, smo pravzaprav že prispeli v prihodnost, saj se tam odvijajo posledice naših dejanj. Po drugi strani pa stvari niso določene na tak način, da ne bi mogli uporabljati projekcij in se sami domisliti novih idej. Sicer bi morali reči, da obstajajo napovedi, ki nam povedo, kakšna bo prihodnost, in v tem primeru bi se lahko sprostili in si rekli, »ničesar mi ni treba storiti, saj bo prihodnost tako ali tako prinesla, kar bo – določena je.« Toda ni. Tudi napovedovalec operira zgolj z verjetnostmi. Vzemimo na primer podnebne spremembe. Napovedovalci trdijo, da obstajajo dokazi za nadaljnja povišanja temperature v bližnji prihodnosti in da če ne spremenimo naših vedenj, se bo to tudi zgodilo. Raziskovalci prihodnosti povedo, da so nadaljnja povišanja temperature verjetna in če se hočemo izogniti morebitnim globalnim posledicam, moramo najti nove možnosti za to, kako upravljamo gospodarstvo, kako živimo, kako se prevažamo naokrog.
Nam lahko podate primer?
En primer je celoten proces individualizacije, ki se je začel pred dvema stoletjema, toda v bistvu je še mnogo starejši. Na stotine let se je naša kultura ukvarjala s predstavljanjem in izražanjem nas samih kot posameznikov, ki svoja življenja živimo vsak na svoj individualen način. Kar pomislite na ukinitev cehovskega sistema in podedovanih položajev ali na spreminjajoče se vzorce odnosov. Pred sto štiridesetimi leti so bili ljudje doživljenjsko zavezani zakonski zvezi. Danes govorimo o serijski monogamiji. Tudi fiksne spolne binarnosti ni več. Vse se je spremenilo, to pa lahko zelo jasno opišemo s pojmi procesov individualizacije. Obenem se je zgodil močan dolgotrajen premik v smeri večje participacije, večjem sodelovanju pri procesih odločanja. Danes želja po participaciji mobilizira velike množice ljudi v celotni družbi. Prepričani smo lahko, da se bo ta trend nadaljeval, saj se v ozadju skrivajo interesi, ki se ne spreminjajo tako hitro in so se izoblikovali v zelo dolgem časovnem obdobju.
Kako se v tem trenutku spreminjajo družbe po svetu? In kaj žene te spremembe?
Želja po individualizaciji je jasno vidna po vsem svetu, tudi v visoko kolektivnih družbah, kot je Kitajska. Estetizacija – proces oblikovanja predstavitve samega sebe – je tudi univerzalen trend. Ne samo v smislu, da z nošenjem določenega kosa oblačila predstavimo samega sebe kot pripadnika neke skupine, ampak investiramo v stvari in dogodke, ki imajo za nas zelo oseben pomen. Predmeti, kot so na primer avtomobili določene znamke, niso več le tradicionalni statusni simboli. Ne, gre bolj za to, da nek predmet potrebujemo, ker smo mu sami pripisali pomen. Ni pomembno, koliko izdelek stane, ampak kakšno vrednost ima zame. Ta premik je bil pred nekaj leti zelo očiten. Ljudje z veliko denarja, ki so šampanjec vedno kupovali v luksuznih trgovinah, so ugotovili, da je šampanjec iz diskontnih trgovin prav tako dober. Ne izogibajo se več supermarketov, saj lahko tudi tam dobijo izdelke, s katerimi lahko izrazijo sami sebe. Niso več povsem osredotočeni na nalepko na steklenici.
Kdaj ljudje zahtevajo spremembe? Ali, če vprašamo drugače: bi lahko dejali, da je prihodnost način razmišljanja, skupek osebnih stališč?
Da, zagotovo. Ponovno odkriti koncept »stališča« združuje posameznikove norme, vrednote, občutja in druge vidike njegovega načina razmišljanja. Stališče tudi signalizira pričakovanja, ki jih ima družba do prihodnosti. Na primer, opažamo lahko stališča, ki vključujejo določeno odprtost do prihodnosti in procesov sprememb, kot tudi nasprotno, stališča odpora do sprememb. Slednja so evidentna pri populističnih skupinah, ki se držijo starih in poznanih vzorcev, ker se z novostmi ne strinjajo, ker jim ne morejo več slediti ali ker se ne počutijo več vključene vanje. Obenem pa druge, mlajše skupine ustvarjajo nove življenjske sloge, ki sprejemajo digitalen svet in v njem vidijo središče svojega življenja.
Kako naj družbe odpirajo priložnosti, ustvarijo trajnostno prihodnost, razvijajo inovacije?
Pred nekaj leti bi dejal, da za to potrebuješ visoko raven individualne svobode in liberalizma, da je treba spodbujati individualno kreativnost. Zdaj nisem več tako prepričan. Ni več mogoče reči, da so te stvari predpogoj za inovacije: sposobnost, da lahko sam nekaj oblikuješ ali razviješ. »Veščin enaindvajsetega stoletja,« kot sta kreativnost in kritično mišljenje, nam načeloma ne podeli izobraževalni sistem, ki je osredotočen na posameznike, temveč nam jih skoraj vedno podelijo iniciative, ki temeljijo v novih družbenih skupnostih. Torej so sistemi sodelovanja in kolektivni razvoj tisti, ki prispevajo k inovacijam, in ne toliko dejanja posameznikov. Z drugimi besedami, kreativna inteligenca heterogene skupine je višja od kreativne inteligence posameznih članov.
Ali se družbe povečini spreminjajo počasi? Ali obstajajo dejavniki, ki prispevajo k hitrejšim spremembam?
Stališča, o katerih sva govorila prej, se vedno razvijajo počasi. To lahko jasno vidimo v spremembah življenjskega sloga. Mnoge različice življenjskega sloga, ki so nadomestile tradicionalne modele družbenih razredov, nam kažejo, da se te spremembe ne dogajajo prav hitro. Seveda obstajajo tudi močni dejavniki sprememb. Na primer motnje, ki so rezultat visoko dinamičnih novih tehnologij, ki odpirajo povsem nove možnosti. V mislih imam nosljive tehnologije, ki omogočajo, da naša oblačila komunicirajo z oblačili drugih. Ali obogatena čutila, ki nam prikažejo informacije o drugih ljudeh, ko jih srečamo. Tu lahko vidimo, da vznika nekaj povsem novega. In ne gre za vprašanje, ali so te inovacije smiselne z neke višje perspektive. Pomembno je to, da pri ljudeh naletijo na odziv. V idealnem scenariju bi potencialni uporabnik dejal: »Čudovito! Sploh se nisem zavedal, da sem točno to potreboval.«
V nedavnem intervjuju ste dejali, da imajo krize, kot je trenutna pandemija, precej kratkoročen vpliv na spremembe in da se bodo ljudje relativno hitro vrnili k svojim starim vzorcem vedenja.
Da, res je. Naše navade so izjemno stabilne, kot je že ugotovil vsak, ki je skušal kaj spremeniti. Vsako novo leto si rečemo, da bomo letos več telovadili. Toda kako dolgo se tega držimo? Ali pa ljudje, ki skušajo spremeniti svojo prehrano; večina bo kmalu jedla po starem. V obeh primerih smo nagnjeni k temu, da se vrnemo k svojim starim navadam. Po drugi strani pa smo bili med pandemijo priča premiku k delu od doma. Mislim, da bomo v prihodnosti vpeljali nove kriterije učinkovitosti: Moramo res iti na to poslovno potovanje? Moramo biti tam osebno? Ali bi bilo dovolj, da se digitalno vključimo v petinštiridesetminuten pogovor? Možno je, da se bodo razvile nove navade. Vendar obstaja tudi močna želja po vrnitvi k znanim vedenjskim vzorcem. Da bi lahko obiskali restavracije, ki smo jih redno obiskovali, da bi se lahko sestajali v klubih, kjer smo se nekoč redno sestajali.
Navade ljudi ali z lepšimi besedami odpornost družbe je močnejša od strahu pred spremembami?
V Nemčiji so ti strahovi večji kot v mnogih drugih državah. Ljudje tukaj radi rečejo, da če ne vemo, kakšne bodo posledice inovacij, bi morali stvari pustiti take, kot so. V drugih kulturah, v državah kot so Brazilija, Združeno kraljestvo ali Vietnam, razmišljajo drugače. Tam prevlada stališče, da tudi če ne vemo, kakšne bodo posledice, lahko stvar vsaj poizkusimo.
Naše predstave o prihodnosti torej niso odvisne samo od naše zelo osebne perspektive?
Tako je. Predstave ljudi o prihodnosti so zelo različne. Ena skupina, ki bi ji lahko rekli »ljubitelji življenja,« je zelo odprta do inovacij. Prihodnost sodijo glede na to, kaj jih privlači. Ljudje v tej skupini se zelo veliko ukvarjajo s prostočasnimi aktivnosti, zelo so dinamični, vedno iščejo nove dogodke in stvari, s katerimi bi se obdali. Na drugi strani imamo konservativne skupine, ki v spremembe ne polagajo dosti upov. Toda zdaj so od teh širših kategorij postali pomembnejši manjši sistemi sodelovanja petdesetih do stopetdesetih ljudi, ki nastajajo na družbenih omrežjih. Znotraj teh skupin niso vse odločitve sprejete kolektivno, saj imajo tudi te skupine svoje mnenjske voditelje, ki rečejo, da je nekaj pomembno v tem kontekstu in nekaj drugega v drugem. Toda bistveno je, da v teh skupinah ljudje nimajo občutka, da se sami podajajo na določeno pot, temveč se nanjo podajo kot del skupnosti.
Se pravi lahko močan kolektiven Mi, v katerem je prisoten občutek skupnosti, prispeva k prepričanju, da je sprememba možna, in tako tlakuje pot v prihodnost?
Ko govorimo o spremembah, je ta kolektivna perspektiva, ta občutek, da vsi hočemo isto stvar, bistvenega pomena, da sploh lahko delujemo. Kot na primer pri trajnostnem razvoju. Ta tema najbolj zadeva mlade ljudi, reciva stare od 14 do 24 let. Toda ljudje, ki se jim zdi trajnostni razvoj zelo pomemben, ne delujejo nič drugače kot tisti, ki jim je zanj popolnoma vseeno. Zakaj? Ker se počutijo, kot da so edini, ki jim je to mar. Če jih povprašamo, kaj si o trajnostnem razvoju mislijo njihovi prijatelji ali družinski člani, bodo vsi odgovorili, da drugi ljudje o tem ne razmišljajo tako pogosto kot oni. Zato se počutijo izolirane in ničesar ne spremenijo. Za spremembe potrebuješ občutek skupnosti, občutek, da si del močnega kolektivnega Mi.
Torej so skupine vrstnikov bistvene za spremembe?
Da, zelo pomembno vlogo igrajo. Ena od zelo, zelo pomembnih zadev v študijah prihodnosti je zaupanje. Katerim virom informacij zaupamo? Obzorja nekaterih ljudi so določena z lokalnim časopisom, ki mu zaupajo. Drugi zaupajo nedeljskemu časopisu. Nekateri zaupajo drugim kanalom, kot je YouTube, in spet drugi zaupajo svojim vrstnikom. Ko se ukvarjamo s prihodnostjo, se vprašanje vedno glasi: Kako naj ljudje razvijejo zaupanje do tega, kar govorim? Primer: sem član Nemške akademije za znanost in tehnologijo. Kot družboslovca me drugi člani akademije večkrat sprašujejo, kako naj ljudi pripravijo do tega, da bi sprejeli nove tehnologije. Vedno odvrnem, da to ni prvi korak. Najprej moraš poskrbeti, da nova tehnologija pri ljudeh naleti na odziv. In ta odziv mora temeljiti na zaupanju inovacijam, ki si jih razvil.
Je zaupanje temelj sprejemanja prihodnosti?
Tako to vidim jaz, da. Kaj pa je pravzaprav naša referenčna točka za prihodnost? Ne gre za resničnost, ki bi jo lahko opazovali. In v dinamični družbi se zgolj z oziranjem na pretekle izkušnje ne moremo spopasti s pričakovanji o prihodnosti. Prihodnost je v bistvu sestavljena iz projekcij. In če te projekcije predstavljaš ljudem, moraš pridobiti njihovo zaupanje. Sicer projekcijam ne bodo verjeli in ne bodo postale resničnost. Enako velja za podjetja. Pridobiti morajo zaupanje v ideje, ki jih razvijajo. To je ključno.
Pa vi osebno, imate zaupanje v prihodnost? Ste optimistični in pozitivni ali zaskrbljeni?
Nekateri vidiki prihodnosti me skrbijo, na splošno predvsem trajnostni razvoj, zlasti pa podnebne spremembe. Podatki me ne navdajajo ravno z veseljem. Naučil sem se, da glede mnogih zadev zavzemam bolj odprta stališča. Možno je, da bo prišlo do privlačnih inovacij, tudi takšnih, ki nam bodo omogočale prilagoditev na podnebne spremembe. Toda nato se vprašam, kakšne bodo posledice teh inovacij, in nato se vprašam tudi, kakšne bodo posledice teh posledic. Šele takrat lahko uzreš tveganja in nevarnosti, zaradi katerih sem skeptičen tudi glede najbolj dobronamernih inovacij. Seveda, moderna tehnologija nam omogoča veliko. Samo pomislite na spremembe v zvezi z obnovljivimi viri energije ali novimi oblikami mobilnosti. Toda spremembe so globalen izziv. In z globalnega vidika nismo ravno na poti do trajnostne družbe, niti z novimi pogonskimi sistemi v sodobnih avtomobilih, vsaj ne do takrat, ko si bo štiri milijarde ljudi želelo voziti takšne avtomobile. Ampak morda sem skeptičen zaradi svoje starosti.
Vaš način razmišljanja o prihodnosti je torej obarvan z vašo življenjsko izkušnjo. Mlajša generacija pa lahko k tej temi pristopi z manj odvečne prtljage.
Zagotovo. Stari modreci so iznašli rešitev za skoraj vsako stvar, zdaj pa naj bi mlajša generacija vse te rešitve kar sprejela. Mladim bi svetoval, naj ne sledijo stvarem, ki so se že zgodile, in naj za največje probleme svojega časa rajši najdejo svoje rešitve v skladu z rekom: »če naj bi bila to rešitev, potem želim, da mi vrnete problem.« Bolje bi bilo, da stvari premislijo sami zase in od začetka ter razvijejo inovacije, ki jih drugi ljudje v svojih časih niso uspeli videti. Mlajši generaciji bi bilo treba dati priložnost, da razvije svoje lastne kreativne ideje, da ji ne bi bilo treba slediti stopinjam svojih prednikov.
