Začnimo z najpomembnejšim vprašanjem v teh dneh: Kako ste in kako zdaj z družino preživljate čas?
Dobro smo, hvala. Razmere pa so, tako kot za vse, zelo nadrealistične. Otroci se šolajo doma, naša 11-letnica se je učila matematiko in počutil sem se, kot da bi se tudi sam vrnil v šolo. Za prvo domačo nalogo smo morali izračunati obseg kroga s pomočjo števila pi, kar je na srečo nekoliko povezano z vozno višino avtomobila. Na teraso smo prinesli pnevmatiko in izmerili njen polmer ter razdaljo, ki jo prevozi v enem vrtljaju. Poleg reševanja takšnih izzivov, ki so v kontekstu širše slike seveda majhni, veliko časa preživimo v čakanju in pripravah na povratek na delo.
Zdaj se lahko malce ozremo v preteklost: za vodjo ekipe ste bili imenovani septembra 2017. Kako ste do sedaj doživljali to pot?
Ta pot je bila zelo zanimiva in zahtevna, bilo je veliko vzponov, pa seveda tudi nekaj padcev. Zdi se mi bolj kot dva tedna in pol, ne dve leti in pol. A po drugi strani se je v tem času zgodilo veliko stvari: z Audijem smo vstopili na prvenstvo, osvojili naslov ekipnega prvaka, prešli na avtomobil Gen2, sedaj pa načrtujemo Gen2 EVO ter celo Gen3 za deveto sezono. Dela je ogromno, a vse večja konkurenca nas ohranja mlade in gibčne.
Je torej nadzor tisto, kar najbolj pogrešate sedaj, ko niste več dirkač?
Ne. Najbolj pogrešam občutek zmagoslavja na stopničkah s šampanjcem. Pa ne zaradi stopničk ali šampanjca, temveč zaradi poti, ki te tja pripelje, in zaradi čiste sreče v vseh očeh, ko domov prineseš pokal. Na srečo smo tudi kot ekipa to zmagoslavje že večkrat doživeli, na primer z Davidom v Mehiki in obema našima fantoma v Berlinu. Občutek, ko praznuješ skupaj z vsemi, ki so k temu pripomogli, je neverjeten – ne glede na to, ali si voznik ali vodja ekipe.
Nimate le nove vloge, povsem nov je tudi način dirkanja. Ste se že privadili na električno dirkanje?
Ko sem bil še dirkač, nikoli nisem zares gledal v vzvratno ogledalo, in še zdaj menim, da oziranje nazaj ne pomaga prav dosti. Že od nekdaj so me zanimale nove tehnologije in nove reči, ki bi mi lahko pomagale zmagovati na dirkah. Torej, kar zadeva električne avtomobile: da, seveda gre za nov avtomobil, nov dirkaški slog in nova orodja, a koncept ostaja enak – če hočeš zmagati, moraš premagati vse druge tekmovalce.
Se spominjate svoje prve izkušnje s formulo E?
Vsekakor se dobro spominjam smešnega trenutka, ko sem se kot gost udeležil svoje prve dirke v tretji sezoni v Hong Kongu. V gostinskem šotoru sem pil čaj in skoraj zamudil celotni trening, ker nisem slišal avtomobilov. A od takrat se je bilo precej enostavno privaditi na formulo E.
Se vam je kakšen dogodek iz teh dveh let in pol še posebej vtisnil v spomin?
Zdaj najbrž pričakujete, da bom govoril o kateri od naših zmag, a mi je najljubši nek drug dogodek, ki je slab dan spremenil v nekaj posebnega. Nikoli ne bom pozabil, kako je po Danielovi nesreči v Mehiki celotna ekipa stopila skupaj. Fantje so v rekordnem času zamenjali podvozje in akumulator, opravili tehnični pregled in nato v teku potiskali avto iz boksa, da bi ga pravočasno pripeljali v parc fermé – vse to, da bi se Daniel vseeno lahko uvrstil na tekmi. V teh skoraj treh urah so vsi lahko videli strast in predanost, ki sta značilni za našo ekipo.
