Mislim, da je pomembna predvsem iskrenost do glasbe. Vedno sem ostala zvesta sebi in sledila svojemu srcu. To je iskrena ljubezen, ki traja že od otroštva – domači, prijatelji in sošolci so me poznali po tem, da sem vedno rada pela. Morda tudi potrpežljivost, saj sem na začetku glasbene poti potrebovala kar nekaj let, da sem prišla do prvih samostojnih koncertov, da sem lahko ustvarjala svojo glasbo. In da sem lahko pela svoje pesmi, po katerih so me ljudje začeli prepoznavati, kar sem si želela vse od začetka glasbene poti.
Seveda, to je že kar malo samoumevno. Glasba je postala moj način življenja že leta 2005, od drugega letnika srednje šole sem stoodstotno predana glasbi. V tem času skoraj nisem imela premora, vsaj ne daljšega od meseca dni. Ne zato, ker bi tako morala, ampak ker sem rada na odru. Če nimam koncertov, ustvarjamo v studiu in tudi na dopustu je glasba vedno prisotna.
Verjetno res. Tudi življenjske okoliščine – z bratom sva kot najstnika odraščala ob mamini bolezni – so celo družino "prisilile" v to, da smo morali biti bolj odgovorni. Vzporedno je potem prišla še moja glasbena pot. Morala sem se znajti in "plavati", čeprav nisem vedno znala, bila sem tudi precej uporniška najstnica. Danes, ko pogledam nazaj, so bile to zelo dragocene izkušnje, čeprav so bile včasih težke.
Zagotovo moji prvi večji samostojni koncerti v letih 2012 in 2013, koncert v domači Ivančni Gorici v športni dvorani, ki je postal tradicija, lani pa ga je nadgradil še koncert na nogometnem stadionu. Velika prelomnica je bil tudi koncert v Križankah leta 2019. Takrat sem imela tudi osebno zahtevnejše obdobje in ta koncert je bil zame prav magičen trenutek. Spomnim se občutka, ko sem stopila na oder, v sebi sem začutila neko spremembo, veliko srečo in hvaležnost. Še deževati je nehalo tik pred koncertom in to samo v Ljubljani. Deževalo je namreč cel dan. Težko je ubesediti, kaj mi je pomenil ta večer. Bila je neka posebna energija, trenutek, o katerem sem vedno sanjala, in od takrat vsak koncert doživljam kot darilo.
Pomembni mejniki so bili tudi koncert v Hali Tivoli, prvi koncert v Areni Stožice in pozneje še stadionski koncert, pa tudi moji albumi. Vsak album predstavlja določeno življenjsko obdobje. Za vsakega točno vem, kaj sem takrat doživljala, o čem sem razmišljala, kdo je bil ob meni in s kom sem ustvarjala.
Lahko bi tako rekla, da.
Mislim, da je pomembno predvsem to, da poslušaš sebe in ne pretiravaš. Življenje ti včasih ponudi ogromno priložnosti, hkrati pa te tudi preizkuša. Takrat je pomembno, da ostaneš miren, da slišiš svoj notranji glas in sprejmeš toliko, kolikor v tistem trenutku zmoreš, ne da bi šel čez svoje meje. Po drugi strani pa pridejo tudi težja obdobja, ki te spomnijo, kaj v življenju zares šteje.
Najbolj me prizemljita domače okolje in družina, ogromno pa mi pomenijo tudi prijatelji ter pristni odnosi, ki jih negujemo že vrsto let. Kljub hitremu tempu si s prijateljicami, s katerimi se poznamo že od osnovne šole, vedno vzamemo čas druga za drugo. Ostale smo zelo povezane in mislim, da so prav takšni odnosi tisti, ki človeka ohranjajo trdno na tleh.
Iskreno, ne prav pogosto. Doma smo imeli frizerski salon, zato se je kdaj zdelo, da bom mogoče nadaljevala po mamini poti, nekaj časa me je mikala tudi kozmetična šola. Ampak glasba me je zelo hitro potegnila vase. Že pred Bitko talentov sem pela v dveh glasbenih skupinah, skupini Daylight, ki se je ustanovila za nastop na naši valeti in izvajala slovenski pop, in v rock zasedbi Silence. Že takrat sem ugotovila, da mi žanr ni nikoli predstavljal ovire. Pomembno mi je bilo predvsem to, da sem lahko stala na odru in pela. Takrat sem preprosto uživala.
Potem pa so me prijateljice in brat na skrivaj prijavili na avdicijo za oddajo Spet doma. Ko sem dobila vabilo, sem bila res v šoku (smeh). Ampak sem šla in iz tega se je razvila zgodba, ki traja še danes. Vesela sem, da so takrat oni naredili ta prvi korak namesto mene. Verjamem, da bi bila z glasbo povezana tudi sicer, ampak moja pot bi bila zagotovo drugačna.
Oboje, sta pa to različni izkušnji. Studio je tak prostor intime ustvarjanja, na koncertih pa vse skladbe zaživijo v svoji pravi energiji. Ampak če bi morala izbrati, bi bil to oder, tam se najbolje počutim. Od nekdaj sem si želela imeti spremljevalno skupino za nastope v živo in tega se vedno držim. Skoraj od samega začetka svoje glasbene poti nastopam ob spremljavi vsaj enega glasbenika, tudi če gre samo za skladbo ali dve. Verjamem, da prav živa glasba ustvari drugačno povezanost z občinstvom.
Ne glede na prizorišče ali število ljudi dam vedno vse od sebe. Vsak koncert je za nekoga poseben večer in mislim, da si občinstvo zasluži enako predanost, ne glede na to, ali je pred mano sto ali petnajst tisoč ljudi. Je pa res, da ima vsako prizorišče svojo energijo. Manjši koncerti imajo poseben čar, ker so bolj intimni. Pred kratkim sem imela zelo akustičen koncert samo s klavirjem, kitaro in dvema spremljevalnima vokalistkama za približno sto obiskovalcev. Energija je bila neverjetna in veliko obiskovalcev mi je po koncertu reklo, da jim je bil to najljubši moj koncert, čeprav so bili tudi na največjih. Dekleti, ki me na glasbeni poti spremljata že 20 let, sem pred kratkim iz radovednosti vprašala, kje sta najbolj uživali, in izpostavili sta koncert izpred 15 let. Tako da vsak posameznik vsak koncert doživi drugače.
Po drugi strani pa je nekaj povsem posebnega stopiti na stadionski oder v domačem kraju. Ko sem zagledala pred sabo tisoče ljudi, v daljavi pa videla svojo domačo hišo in stadion, na katerem sem kot otrok spremljala brata pri nogometu. Takšni trenutki imajo posebno težo in jih ne pozabiš.
Križanke leta 2019. To je bil zame res prelomni večer, tako osebno kot glasbeno. Od takrat je minilo že nekaj let, ampak zdaj, ko ste me spomnili nanj, sem dobila občutek, da bi bilo lepo ta koncert nekoč ponoviti (smeh).
Posebno mesto v mojem srcu imajo Križanke tudi zaradi muzikala Cvetje v jeseni. Tam sem prvič stopila na oder kot Meta in neizmerno sem hvaležna, da sem lahko sodelovala s tako izjemno ekipo ustvarjalcev. To je bila zame čisto drugačna izkušnja, ki me je tudi osebno in glasbeno zelo obogatila. Ko smo leta 2014 začeli, nam nihče ni napovedoval velike zgodbe. Govorili so, da bomo odigrali kakšnih deset predstav, mi pa smo na koncu prišli do več kot 180 ponovitev. Včasih smo imeli celo tri predstave v enem dnevu. To je nekaj, česar si na začetku verjetno res nihče od nas ni predstavljal.
Zato bi si iskreno želela, da bi muzikal še kdaj zaživel. O tem smo se že pogovarjali in upam, da ga bodo lahko doživeli tudi tisti, ki ga še niso, pa tudi tisti, ki so ga že videli in bi si ga mogoče z veseljem ogledali še enkrat.
Morda je bilo tisto obdobje res preveč intenzivno, zato sem se leta 2018 odločila, da naredim korak nazaj in si postavim jasnejše meje. Število nastopov sem prilagodila sebi in svojim glasilkam, ker so one prve, ki ti povedo, ali si pretiraval.
Danes mi je veliko pomembneje, da sem na vsakem koncertu stoodstotno pripravljena in da lahko dam občinstvu svoj maksimum. Nočem čakati, da me telo ustavi. Raje pravočasno poskrbim zase, da lahko na dolgi rok z enakim veseljem in kakovostjo stojim na odru.
Ne velikokrat, se mi pa je zgodilo, da mi je bilo težko iti od doma. Mogoče zdaj v novem življenjskem obdobju malo večkrat, kar je razumljivo, saj se telo prilagaja. Je pa zanimivo, da ko pridem na prizorišče, na vse pozabim in ostane samo tista lepa energija, ki jo ustvarimo skupaj. To je eden od razlogov, zakaj imam svoj poklic tako rada.
Dolga leta sem se na večino nastopov vozila sama in sem v tem pravzaprav zelo uživala. Vožnja mi je pogosto predstavljala čas, ko sem bila sama s svojimi mislimi. V zadnjem letu pa malo manj, predvsem zato, ker želim svojo energijo čim bolj prihraniti za koncert. Zdaj še toliko bolj opažam, da tudi dolga vožnja vzame svoj davek, zato mi je pomembno, da je pot čim bolj udobna in da na prizorišče pridem spočita. Z leti opaziš, da je razlika z obdobjem norega tempa življenja v tvojih dvajsetih letih (smeh).
Zelo veliko mi pomeni, že od nekdaj sem rada v avtu. Zelo rada tudi vozim, vse od osemnajstega leta. Še preden sem bila polnoletna, sem šla delat izpit in komaj čakala na rojstni dan, da sem ga lahko opravila. Res uživam v avtu, včasih v tišini, zelo rada pa tudi poslušam glasbo.
Velikokrat poslušam kar naše koncerte v živo. Člani moje skupine se temu včasih čudijo, ker te pesmi ves čas izvajamo, ampak meni je zanimivo, da jih lahko poslušam v vlogi poslušalke. Takrat svojo glasbo doživljam čisto drugače kot na odru. Trenutno največkrat poslušam tudi naš stadionski koncert, ki je pred kratkim izšel na dvojnem albumu.
Seveda pa poslušam tudi veliko druge glasbe. Rada spremljam nove izvajalce in novo produkcijo, hkrati pa se vedno znova vračam h glasbi, ki jo imam rada že vrsto let. Očitno sem malo stara duša (smeh). Zelo blizu so mi rock, blues in izvajalci, kot je Eric Clapton. Dolga leta sem na nočnih vožnjah po koncertih največkrat poslušala album Jamieja Culluma.
Po koncertih pa imam še eno navado. Skoraj vedno pogledam posnetke, ki jih obiskovalci objavijo na družbenih omrežjih. Sopotniki se mi včasih malo smejijo, ampak mene res zanima, kako je koncert doživelo občinstvo. Vedno je zanimivo videti večer še z njihove perspektive.
Absolutno (smeh). Včasih tudi nevede, predvsem takrat, ko sem sama. Ko sem v družbi, ne želim težiti drugim. Zelo veliko pojem v avtu, velikokrat si pojem spremljevalne vokale ali kar tako. Tudi druge voznike vidim, da delajo enako. Včasih na kakšnem semaforju spustim okna in si mahamo iz avta v avto (smeh). To je super občutek.
V resnici je (smeh). Na telefonu imam veliko demo posnetkov, ki nastajajo med vožnjo. Včasih dobim idejo, si položim snemalnik na sovoznikov sedež in pojem. Ko kasneje poslušam, se potem sprašujem, kaj sem želela povedati, ker v avtu nimaš spremljave, zapomniti si moraš tudi, kateri akordi so ti hodili po glavi ob melodiji. Tako da ja, v avtu so nastajale in še nastajajo nove skladbe. Ena takšnih v zadnjem času je bila Ironija. Melodijo sem napisala zelo spontano in v rekordnem času, kar zgodila se je.
Lahko bi rekla tako. Imam občutek, da v avtu možgani delujejo malo drugače. Ker sem osredotočena na vožnjo, se misli umirijo in pogosto se ravno takrat porodijo nove ideje. Zame je vožnja včasih skoraj kot neka oblika meditacije.
Spomnim se lanskega poletja, ko sem se sama peljala iz Srbije proti Splitu skozi Bosno in Hercegovino. Pot je trajala približno dvanajst ur, pa sploh nisem imela občutka, da je minilo toliko časa. Opazovala sem čudovito naravo, bila sama s svojimi mislimi in res uživala v trenutku. To je bila ena najlepših voženj, ki se jih spomnim.
Na splošno je povsod pri nas lepo. Najlepše mi je, ko po vseh teh letih – pa smo ogromno prevozili – še vedno lahko prideš nekam, kjer se ti zdi, kot da si tam prvič in te prevzame pokrajina, lepi razgledi. Vedno znova sem navdušena nad našo lepo pokrajino.
Točno tak občutek je. Ker delam z njim velike razdalje, mi to udobje res veliko pomeni. Res je tudi, da trenutno vsako stvar na cesti še bolj intenzivno zaznavam in mi je pomembna umirjena vožnja.
Nima imena, je pa moj prijatelj, zvesti sopotnik. Priznam, da se od svojih avtomobilov zelo težko poslovim. Vedno imam občutek, kot da se poslavljam od dela svojega življenja, ker je z vsakim povezanih toliko poti, koncertov, spominov in lepih trenutkov. Zato mi menjava avtomobila nikoli ni čisto preprosta.
(Smeh.) Da, ampak sem vedno poleg in volan prepustim samo zaupanja vrednim osebam. To mi je pomembno, ker sicer najraje vozim sama. Zelo veliko mi pomeni tudi, da je avto čist, urejen, tako da je v avtopralnici skoraj vsak teden.
Mislim, da sem dobra voznica, da imam dober nadzor nad vozilom in dogajanjem na cesti. Zdaj sem tudi veliko bolj umirjena voznica kot pred leti. Včasih sem bila mogoče celo malo preveč dinamična in hitra. Mi pa vožnja že od začetka nekako leži, imela sem dobrega inštruktorja že pri petnajstih letih (smeh). Brat me je prvih osnov naučil že doma, zato sem potem vozniški izpit opravila v prvem poskusu. Od takrat sem praktično ves čas za volanom.
Zanimivo je tudi, da sem si kot mlado dekle rekla, da bo moj prvi avto, če si ga bom nekoč lahko privoščila, Audi A3.
(Smeh.) Res mi je bil všeč njegov design, lep ženski avto. Potem ga sicer nisem imela, ampak poglejte, zdaj sva združena z njegovim bratom, modelom Audi Q5, kar je ravno prav, saj so mi zdaj bolj všeč SUV-ji.
Trenutno mi je zagotovo na prvem mestu varnost. Občutek varnosti mi daje ravno ta dvignjena višina SUV-ja in malo večji avto. Poleg tega tudi udobje in, kot sem omenila, tehnologija, da mi omogoča kakovosten zvok, ko poslušam glasbo. Glasbeniki smo mogoče malo bolj občutljivi na zvok v avtu, in ko prisede moj producent, vsakič natančno prilagodi nastavitve, da je zvok še bolj popoln (smeh). Danes tehnologija res omogoča veliko, v bistvu si v avtu že skoraj kot doma.
Verjamem, da ga bom kar hitro začela pogrešati. Oder je že več kot polovico mojega življenja moj drugi dom in tega občutka ne moreš kar izklopiti.
Hkrati pa se zelo veselim tega novega življenjskega obdobja. Želim si vzeti čas zase in se v miru pripraviti na prihod novega družinskega člana. Kdaj se bom vrnila na oder, iskreno še ne vem. Te izkušnje še nimam, zato ne želim ničesar napovedovati. Poznam pa se dovolj dobro, da vem, da me bo glasba slej ko prej spet poklicala (smeh). Verjamem, da bo vse prišlo ob pravem času in da bo to novo poglavje moje življenje samo še dodatno obogatilo.
