Nekaj pripisujem naključju, pa tudi osebni želji. Na začetku sem delal kot prodajalec v drugih panogah, ko pa sem videl, da Porsche Avstrija išče poslovnega svetovalca, sem takoj vedel, da je to to. Prijavil sem se in potem ostal v tej skupini. Ne sicer na enakih mestih, nekje na tri do pet let sem menjal področja, funkcije, pa tudi države, vendar vedno znotraj skupine. Ves čas sem imel občutek, da želim videti nekaj novega, zanimale so me različne dejavnosti, opazil sem različne priložnosti in jih tudi zagrabil. To je tako, kot ko greš na Triglav – najprej vidiš samo vrh, potem začneš gledati levo, desno in odkrivaš veliko več.
Trgi so različni, ker so mentalitete različne. Kupci v nekaterih državah imajo raje manjše avtomobile, nanje gledajo zgolj kot prevozno sredstvo, na drugih jim je pomembno, da se z avtomobilom tudi pokažejo. Na nekaterih trgih je električni pogon zelo priljubljen med kupci, drugi še vedno prisegajo na dizelski ali bencinski pogon. Razlike so opazne tudi na cesti. Opažam na primer, da Slovenci vozite bolj umirjeno, po pravilih, in se ne sprašujete več, zakaj je na določenih odsekih večja omejitev hitrosti. Morda k temu prispeva tudi nadzor prometa.
Je nekaj resnice v tem, tudi moji odrasli hčeri nimata lastnega avtomobila. Vozita družinski avto, nista pa kupili svojega. Vendar to velja predvsem za velika mesta, metropole. Tam je problem velika gostota prometa, premalo parkirnih prostorov, imajo pa prebivalci dobro alternativo avtomobilu v urejenem javnem prevozu. Tudi meni, ko sem živel v Parizu, je avtomobil predstavljal stres, nisem imel niti službenega avtomobila. Lažje mi je bilo premikati se z metrojem, kot nenehno razmišljati o tem, kje parkirati. Izven velikih mest je drugače. Mladi še vedno želijo imeti avtomobile, da se lahko svobodno premikajo, avtomobil jim nekaj pomeni.
Tako je. Na Dunaju denimo vidimo statistike, da je manj registriranih avtomobilov. Tam ljudje ne potrebujejo avtomobila, saj imajo alternativo v javnem prometu. V Sloveniji tega ne opažamo. Tu ni tako velikih mest, poselitev je razpršena in potrebuješ avto. Smo pa tudi v skupini Porsche v Sloveniji pripravljeni na spremembo navad in imamo v ponudbi storitev ShareToo s kratkoročnim, srednjeročnim ali dolgoročnim najemom avtomobilov za vse, ki avtomobil potrebujejo le za določen čas.
Ko sem slišal, da bo skupina Porsche morda širila dejavnost v Avstriji še na sosednje države, sem odgovornim takoj rekel: "Če se boste širili v Slovenijo, želim biti poleg od začetka." Tako sem prvič prišel v Slovenijo, potem drugič in zdaj še tretjič.
(Smeh.) Mislim, da sem šel ženi takrat že kar malo "na živce", ker sem stalno govoril, kako je lepo v Sloveniji.
Je drugače. Ko sem prvič delal tu, je bila tranzicija, privatizacija, managerji so bili še iz prejšnjega sistema, trgovci so bila mala zasebna podjetja. Spomnim se, da sem bil presenečen, da takrat nihče od njih ni imel kreditov, to mi je bilo zelo nenavadno. Takrat so bile obrestne mere visoke in so iskali druge načine financiranja. Danes je situacija čisto drugačna. Trgovci ponujajo več storitev, tudi financiranje. Drugačen je način vodenja podjetij, tudi mentaliteta se spreminja. In seveda je Slovenija modernejša, tako kot cel svet. Moram pa reči, da ste mi bili Slovenci vedno simpatični, blizu ste mi.
Mislim, da je v Sloveniji podobno kot v Avstriji, da avtomobil je neki prestiž. Zlasti pri starejših generacijah, ampak mislim, da to še kar ostaja. V Franciji je drugače. Tam imajo raje manjše avtomobile in status kažejo na drugačne načine.
Na splošno mislim, da Slovenci avtomobile kupujete relativno racionalno. Zlasti, ko presojate ceno, ste zelo racionalni (smeh). Je pa vedno tudi en del kupcev, pri katerih je pomemben bolj neotipljiv del. Gledajo na design, želijo pokazati avto, zanima jih, kako so proizvedeni, in veliko denarja vložijo v to. To niso samo racionalne odločitve, so čustveni dražljaji in to je lepo. Včasih te ljudje, za katere si niti ne misliš, da jih zanimajo avtomobili, povsem presenetijo, ko začnejo govoriti o designu, ko vidiš, kako veliko vedo.
Slovenija je relativno blizu Hrvaške in se niti ne razlikujeta dosti. Več je razlik na primer z Italijo, pa je prav tako vaša sosednja država. Na tem trgu imajo že raje manjše avtomobile.
Imam srečo, da imava podobne vrednote glede vodenja. Med dolgoletnim delom sem se naučil, da če so zaposleni zadovoljni, tudi podjetja delajo dobro. Videl sem, da je to odvisno tudi od osebnosti vodje in njegovega odnosa do ljudi. Vedno sem zagovarjal, da mora biti zaposlenim delo všeč, da jim ne predstavlja obremenitve, da vodstvu zaupajo in tudi povedo, če jim kaj ni všeč. Pri Porsche Slovenija veliko delamo na tem, da zaposleni odprto povedo, če kaj ne deluje, kot bi moralo. Da to lahko uspešno funkcionira, je pomembno zaupanje med sodelavci.
Z Danilom Ferjančičem se dejansko skupaj odločava, vendar ne tako, da imava dvojno delo, pristojnosti imava razdeljene. Razdelila sva si jih že na začetku in kasneje prilagodila, ko sem prevzel odgovornost tudi za hrvaški trg. Pri takem vodenju je zelo pomembno, kako deluješ s svojim partnerjem. Dobro je, da imaš sogovornika za kritično presojo idej, in če je tandem dober, to dobro deluje. Mogoče je bilo na začetku malo težje, ko sem pred osmimi leti prišel kot novinec in je bilo treba zgraditi zaupanje. Vedno, ko sem prišel v nov sistem, me je zanimalo, kako deluje, moral sem ga dobro razumeti in to se lahko hitro dojame kot pretiran nadzor. Izpeljati ga je treba tako, da se ne občuti, kar je v ravnih strukturah lažje. Je pa to ena od managerskih funkcij in mora biti opravljena. Mislim, da je pogosta napaka managementa mišljenje, da če so rezultati dobri, vse deluje optimalno in nadzor ni potreben.
Če pogledamo z vidika štirih P-jev iz klasične teorije marketinga, Porsche Slovenija kot uvoznik obvladuje predvsem promocijski del in distribucijo prek trgovske mreže. Izdelek in ceno v veliki meri določi tovarna, na to nimamo veliko vpliva. Če to dvoje funkcionira, če je izdelek dober in so cene na trgu sprejemljive, je to zmaga. Mislim, da ima Audi odlične izdelke in razumljive cene, to je dobra osnova. V zelo omejenem obsegu sicer poskušamo doseči, da se cena prilagodi trgu, ampak naša glavna naloga je predvsem poskrbeti za pravo komunikacijo in distribucijo znamke v Sloveniji. Pri tem gre za detajle, ni velike znanosti, mislim pa, da nam gre zelo dobro.
Vedno sem vozil vozila Audi in sem povezan s to znamko. Sicer moram reči, da so mi avtomobili nemških proizvajalcev na splošno dobri, vendar mi je Audi design najbolj všeč, oblikovalska filozofija konkurenčnih znamk v zadnjih 30 letih me osebno ne pritegne.
Fenomenalen mi je bil Audi quattro, Ur-quattro, kot ga imenujemo v nemščini – to pomeni prvi quattro, pionir. Všeč mi je tudi Audi TT, ta model je še vedno klasika in upam, da na neki način pride nazaj v električni izvedbi. Od novih modelov so mi všeč povsem električni modeli Audi, Audi e-tron GT, Audi A6 e-tron. Osebno me ne pritegnejo SUV-ji, všeč so mi klasične limuzine, modeli sportback. Ni mi pomembno, da sedim visoko, da imam ogromen avto, velik prtljažni prostor. To je masa, jaz želim "klasse".
Kot sem omenil, tehnologija quattro mi je fenomenalna. Sicer zdaj ne gledam več vozil na pogon z notranjim zgorevanjem, gledam samo električne avtomobile, to je prihodnost. Zdaj, ko sem se navadil na električno vožnjo, se ne bi več vrnil nazaj, vse deluje nekako logično in preprosto. Električni avtomobili se tudi zelo hitro razvijajo. Imel sem prvi Audi e-tron, to je bil večji avto, ki je imel doseg nekje 300 km. Današnji električni avtomobili odlično delujejo, v sami uporabi niti ne opazim razlik z avtomobili na notranje zgorevanje. Imajo več kot 500 km dosega (po meritvah WLTP ima moj Audi A6 e-tron doseg 763 km), kar je zame več kot dovolj in sploh ne razmišljam več, kje moram polniti. Večino časa, to je 80-90 odstotkov, polnim v službi, medtem ko avto stoji in ga ne uporabljam. Na avtocesti polnim samo takrat in toliko, kot je treba, pri čemer pomaga tudi načrtovalnik poti Audi e-tron. Takšnemu načinu uporabe avtomobila se hitro prilagodiš.
Po mojem mnenju da. So izjemno zmogljivi, omogočajo hitro polnjenje, v vozniškem sedežu imam dober nadzor nad vozilom.
Vozim Audi A6 Sportback e-tron. Z vidika designa mi je ta avto zelo všeč, njegova zunanjost, prav tako notranjost. Pravzaprav se design ne razlikuje veliko od modelov istega razreda z drugimi pogoni. To je v skladu s strategijo znamke Audi, da v eni modelski skupini ponudi različne pogone. Kupci tako lahko izbirajo med modelom Audi A6 z dizelskim ali bencinskim motorjem, priključnim hibridom Audi e-hybrid ali povsem električnim A6 e-tron. Občutek, ko sedeš v avto, je podoben, način vožnje pa seveda drugačen.
Premium niso samo višje cene, to je kakovost, občutek, ki ti ga da izdelek. Podobno kot je z dobro hrano. Lahko ješ običajen obrok, ki ti da enake kalorije, kot če ješ v vrhunski restavraciji, ampak občutek je drugačen. Tudi nekatere avtomobilske znamke delajo avtomobile na tak način. Vgrajujejo boljše materiale, pomembna je kakovost izdelave. To se vidi v detajlih in to nekaj stane. Za to so kupci pripravljeni plačati več, je pa to tudi bolj stabilen segment, ni tako odvisen od ekonomskih pogojev.
Že kot otrok sem imel povezave s Slovenci. V Sloveniji sem bil tudi že čisto od začetka delovanja skupine Porsche, ko smo postavljali trgovsko mrežo, in takrat sem prepotoval celo Slovenijo. Takrat še nisem vedel, da bom ostal, po treh mesecih, ko sem postal vodja projekta, pa je postalo jasno, da bom tu vsaj eno leto ali več. Takrat sem se odločil, da se začnem učiti slovenščine, ker to je bilo nekaj, kar meni osebno za vedno ostane. Ni mi bilo pomembno, če ta jezik govori samo dva milijona ljudi. Zavedal sem se, da to, da govoriš slovensko, odpre marsikatera vrata, lažje prideš na občino in urejaš stvari. Vsi namreč od tebe pričakujejo nemščino, angleščino in dobro sprejmejo, da se pogovarjaš v njihovem lokalnem jeziku.
Ko sem prišel drugič kot vodja Porsche Inter Auto, sem to dobro izkoristil. Ne morem si predstavljati, da živiš in delaš nekje dve, tri leta in se ne naučiš lokalnega jezika. V državah, kjer sem delal in tudi živel, sem se povsod učil jezika. To je dobra priložnost, saj imaš tudi v prostem času stik z ljudmi, če tega ni, izgubiš občutek za jezik. Z jezikom je treba delati, tudi govoriti, ne samo poslušati. V Franciji sem ugotovil, da sta dve situaciji, ko lahko rečeš, da jezik obvladaš: ko se lahko brez težav pogovarjaš po telefonu in ti to ne predstavlja stresa, in ko se po telefonu lahko skregaš (smeh).
Aktivno govorim nemško, angleško, slovensko, hrvaško, francosko, dobro govorim italijansko, obvladam švedščino, a bolj pasivno. Veliko berem v švedščini, nimam pa stikov, da bi tudi govoril. Imam navado, da vsak teden berem knjigo v drugem jeziku in jezike rotiram, da ostanem v stiku z njimi. Zdaj, ko veliko potujem med Slovenijo in Hrvaško, vedno, ko pridem čez slovensko mejo, preklopim na Val 202, da slišim slovenski jezik. Tako hitro dobim nazaj občutek za slovenščino.
Žal ne. Moja žena je iz Hrvaške, tudi še dela, tako da sva se odločila, da bova živela tam. Se bom pa gotovo še vračal v Slovenijo. Tu imam prijatelje, navsezadnje sem zadnjih osem let živel v Ljubljani. To je lepo mesto, zelo mi je všeč Ljubljanica in se rad sprehajam ob njej, zlasti v predelu pri Cukrarni s Plečnikovo vodno zaporo. Rad imam Slovenijo, žal mi je, da bom odšel, ampak na srečo ni daleč.
