Najboljši ste v hitrih smučarskih disciplinah. Pri teh ima veliko vlogo aerodinamika, je pred časom povedala Federica Brignone, ambasadorka znamke Audi. Kako vi vidite pomen aerodinamike pri smučanju?

Kakršnokoli odpiranje, ko se torej dvigneš iz smukaške preže, pomeni zaviranje. Če bi primerjali z avtom, bi bilo to tako, kot bi med vožnjo odpirali vrata. Takega odpiranja mora biti čim manj. Je pa praktično nemogoče v smukaški preži odpeljati progo od štarta do cilja, tako da se pozornosti ne posveča samo temu. Kako boš odpeljal smuk, je veliko odvisno od treningov, od tega, da imaš vedno večjo samozavest, da se počutiš vedno boljši, saj potem lahko bolj napadaš. Če si samozavesten, si lahko bolj zaprt v smukaški preži, ne čutiš, da proga napada tebe, ampak ti napadaš progo. Res pa je, da imam sama že nekako prirojeno odlično smukaško prežo, ki ni bila nikoli natrenirana v vetrovniku. Sem pa imela priložnost vetrovnik preizkusiti – ne za prežo, ampak za testiranje materialov – in sem odkrila določene malenkosti, ki sem jih lahko implementirala v vožnjo. Videla sem, kaj pomeni, če dam komolce narazen, razprem roke in podobno.

Hitrosti, ki jih dosegate pri smuku, si kar težko predstavljamo. O kakšnih hitrostih govorimo?

Na povprečni tekmi je hitrost nekje od 95 do 105 kilometrov na uro, najvišje hitrosti pa so izmerili v Kanadi na progi Lake Louise. Tam je bila izmerjena hitrost nad 130 kilometrov na uro, če se prav spomnim. Na posameznih odsekih so hitrosti še večje, mislim pa, da v zadnjem času na takih namenoma ne merijo hitrosti, saj je tako hitro smučati lahko že nevarno. So trenutki, ko gre res res hitro. Moja osebna najvišja hitrost je bila dosežena na doskočišču planiške velikanke, po kateri smo se spuščali s fanti iz reprezentance. Tam sem dosegla hitrost 148 km/h, fantje pa 153 km/h. Kar hitro, res (smeh).

Bi občutek hitrosti pri smučanju lahko primerjali z občutkom v avtomobilu?

Mogoče, če daste med vožnjo glavo skozi okno ven (smeh), potem boste občutili, kako piha. Ne, ne, ni primerljivo. V avtomobilu čutiš, da imaš okoli sebe zaščito, vetra dejansko ne občutiš. Mogoče je bolj primerljiv občutek na motorju, v avtomobilu je pa vsekakor to čisto drugače.

Kako vam pri takih hitrostih uspe ohranjati nadzor na smučeh?

V kritičnih trenutkih nimaš časa razmišljati, stvari se dogajajo podzavestno. Treba je namreč upoštevati, da mora signal iz možganov priti še do mišic. Če si dobro natreniran, telo nekako samo ve, kaj mora narediti, ko se približuješ liniji, ki jo moraš peljati, brez zavestnega razmišljanja. Da se lažje orientiramo in da pri veliki hitrosti lažje ocenimo razdaljo do vrat ali kje moramo peljati, ko ne vidimo naslednjih vrat, imamo narisano modro črto. Včasih si pomagamo s to črto ali pa točko, ki si jo ogledamo na ogledu proge, odločitve pa so spontane. Bolj spontane, kot so, boljše je, in bolj, kot si samozavesten, boljše voziš. Vsak zase se odloči, ali bo peljal bolj napadalno ali pa si bo za zavoj vzel več prostora. Samozavest, ki jo potrebuješ za napadalno vožnjo, in tudi ta avtomatizem, pa raste s treningi.

Tudi pospeški, ki jih lahko dosežete na štartu, bi se lahko primerjali z zmogljivejšimi avtomobili, kajne? Pospeška od 0 do 100 km/h v 2,5 sekunde, ki smo ga uspeli doseči v modelu Audi RS e-tron GT performance, verjetno ne, bi bili pa blizu.

Načeloma niso pretirani, so pa v Zauchensee, kjer je na štartu naklon zelo strm – mislim da 72 % – lahko visoki. Seveda je odvisno od snega, temperature in drugih dejavnikov, ampak mislim, da smo tam nekoč prišli do hitrosti 125 kilometrov na uro v manj kot 5 sekundah. Ni ravno kot Audi, ni pa slabo (smeh).

Je pa zelo primerljivo.

Zanimivo, kajne? Bi se morali pomeriti (smeh).

Ali so vam pospeški, hitrost pri avtomobilih sicer pomembni?

Vsekakor mi je všeč včasih malo "prezračiti konje" (smeh). Seveda v mejah normale, ob upoštevanju omejitev, je pa dober občutek občutiti to zmogljivost avtomobila. Rada imam hitrost in glede na velike razdalje, ki jih moramo velikokrat prepotovati, zlasti pozimi, ko se selimo s tekme na tekmo, je razlika ali prideš na cilj v treh ali šestih urah.

Vozite sami?

Čez zimo ne. Dogovorjeni smo, da se to tekmovalcem skuša prihraniti, saj s tem, ko moraš biti osredotočen na vožnjo, biti pozoren na cesto, na neki način trošiš energijo, ki jo potrebuješ drugje. Poleti rada vozim, načeloma pa sem bolj kopilot.

Kakšna vožnja vam je na cesti najbolj všeč? Bolj "smukaška"?

Da, mogoče bi se bolj tu našla, da ni preveč ovinkov (smeh). Malo heca. Drugače mi je bolj všeč dinamična vožnja, ne maram pa, da se preveč divja, saj vsi vemo, da se prehitro kaj zgodi. Torej odgovorna, ne pa preveč zaspana vožnja.

Kaj vam je sicer najbolj pomembno pri avtomobilih?

Glede na to, koliko časa preživimo v njih, predvsem udobje. Da nisi po šestih, osmih urah vožnje čisto trd in moraš, ko stopiš ven iz avta, najprej narediti sto metrov, da se malo razhodiš. Poleg udobja mi je pomembna tudi prostornost, da lahko v vozilo naložim vso opremo. Poleti je to običajno kolo, pozimi, ko gremo smučat, poleg opreme tudi stacionarno kolo. Pozimi se namreč težko voziš s kolesom, zaradi poškodb kolena pa raje potiskam kolo, kot tečem. Tako da z mano vedno potuje veliko prtljage.

Kaj pa design? Na različnih dogodkih nas vedno znova navdušite s svojo športno eleganco, ki je značilna tudi za oblikovalski jezik znamke Audi. Vam je videz pomemben tudi pri avtomobilih?

To je malo drugo področje designa (smeh). Trenutno je na prvem mestu funkcionalnost, čeprav ko občuduješ kakšne avtomobile na cesti, si vesel, da je tvoj dobro videti (smeh). Če je oboje skupaj, da je avto uporaben in da ima dober videz, je pa čista zmaga.

Vrnimo se k športu, kjer so pogosto odločilne sekunde. Kaj se vam zdi najpomembneje za dobre rezultate: fizična, psihična pripravljenost, oprema, pozornost na detajle?

Čisto vse – fizična in psihična pripravljenost, oprema – mora biti na mestu. Če kak del ni optimalen, se takoj pozna v obliki zaostanka, saj je konkurenca zelo močna, vsi trenirajo maksimalno, vsi dajo od sebe vse. Potem je tu še dnevna forma. Na dan tekme je čisto vseeno, ali imaš menstruacijo ali ne, ali si vstal z levo nogo, ali si naredil vse, kot si si zamislil, ali si moral kje improvizirati. Ko si na štartu, je tvoj čas in moraš odpeljati in iz sebe iztisniti čisto vse. Če ni vse popolno, če mogoče malo dvomiš, ali boš lahko zvozil ali ne boš, ko se več odpiraš in ne napadaš maksimalno, ko si torej manj v aerodinamični smukaški poziciji, se to takoj pozna.

Ali kdaj občutite, da ste šli prek meja svojih zmogljivosti?

Ko greš čez, običajno ni tako fino, včasih malo boli (smeh). Ampak zares, načeloma je tako, da se vsako leto bolj približuješ neki meji, v določenih trenutkih greš morda malo čez, ampak na srečo se v večini primerov ne konča slabo. Lahko samo zamudiš ena vratca, skočiš predaleč ali izgubiš čas, ne da bi šlo kaj hudo narobe v smislu padcev.

Ali se te meje zvišujejo?

Dela se na tem, da gre hitreje. Sneg je drugače pripravljen, tereni so mogoče bolj valoviti, da je več skokov, meje se potiskajo naprej. Mogoče včasih celo malo preveč, čeprav se, vsaj pri ženskah, vseeno malo zavira.

Ali je kaka proga, ki bi se je ustrašili?

Zaenkrat ne, moram potrkati. Ko te je na štartu dejansko strah, je bolje, da sploh ne pelješ, ker v takem primeru gre lahko pa tudi hudo narobe, lahko pride do zelo resnih poškodb. V trenutku, ko se bom ustrašila, ko se ne bom počutila, da sem sposobna odpeljati, bo bolje, da na štartu vzamem stvari in sploh ne smučam. Ali pa v takem primeru zaradi strahu ne voziš optimalno in imaš dosti zaostanka, zaradi česar si potem slabe volje, kar ni fino, nikomur v ekipi.

Kar se vam do sedaj še ni zgodilo.

V bistvu ne, čeprav mogoče bi bilo včasih bolje, da bi se (smeh).

Ali ste kdaj ob poškodbah pomislili, da bi odnehali?

Večkrat po poškodbah se vprašam, kaj mi je tega treba (smeh). Ko trdo delaš in se nikamor ne premakne. Ampak zavedaš se pa, da boš potem, ko se bo nekaj premaknilo, to še bolj cenil. Premika se po korakih, počasi spet lahko hodiš brez bergle, dviguješ več kilogramov, si ponovno vedno močnejši. V eni točki ugotoviš, da spet lahko delaš stvari, za katere je fino, da jih delaš v normalnem življenju, tudi brez smučanja. Te male zmage te porivajo naprej, vidiš, da se da, da lahko. Žal je bilo pri meni takih preizkušenj res veliko, ampak po drugi strani se mi zdi, da sem tako spoznala ljudi in si ustvarila krog ljudi, ob katerih vem, da karkoli se zgodi, bomo to rešili in se nimam česa bati.

Naprej greste, ko je dobro in ko je slabo. Samo naprej.

Mislim, da kaj dosti druge izbire nimam. To, da se smiliš sam sebi in ne narediš nič, v bistvu ničesar ne prinese. V resnici ne poznam drugega kot borbe za to, kar rada delam.

Bi se opisali kot perfekcionistka? To pri vas opažamo tudi sicer, ne samo v športu.

(Smeh). Mogoče imam res malo takih značilnosti. V bistvu stremim k temu, da vse, kar delam, delam na polno. Ne morem reči popolno, se pa res potrudim, da dejansko dam vse od sebe in da ne pridem nekam samo zato, da obkljukam. Mislim, da se na koncu pozna razlika.

Dobro vas razumemo, stalno prizadevanje za izboljšave je pomembna značilnost znamke Audi. So to tudi vaše vrednote?

Vsekakor, v športu nekako ves čas stremimo k temu, da smo boljši. To stremljenje k … ne bom rekla k popolnosti, ampak k stalnemu napredku, in pa vztrajnost sta zelo pomembni vrednoti v vrhunskem športu. Mislim, da se lahko vsi, ne samo vrhunski športniki, najdemo v tem.

Kaj vam osebno pomeni napredek?

Predvsem to, da lahko narediš nekaj več ali boljše. Pri tem gre za več kot to, kar vidimo na smučišču. Pri kondicijskem treningu na primer, da lahko dvignem več kilogramov, pri psihološki pripravljenosti, da se znam v neki stresni situaciji hitro umiriti in trezno reagirati. Pa tudi, da stvari, ki te veselijo, narediš boljše in so ti potem še v večje veselje. Tako si v bistvu vsak dan lahko boljši in lahko potem mogoče pomagaš tudi drugim, ki se najdejo taki v zgodbi, v tej borbi. Seveda to delaš sam zase, je pa res lepo videti, da si v navdih in se nekdo poistoveti s tvojo borbo, in mogoče potem naredi stvari, ki jih drugače ne bi.

Je dober občutek biti navdih mladim?

Vsekakor, zelo. Večine stvari ne vidiš in mogoče niti ne veš, včasih koga srečaš in ti pove. Ko je bilo meni zelo težko, po poškodbah, ko že misliš, da je konec, pa vztrajaš, in ko ti ljudje rečejo, da opazijo, kako se boriš, si rečeš, "bom pa naredila še teh pet korakov" in potem se ti odpre. To je res lepo slišati.

Vam je kakšna proga ostala še posebej v spominu?

Več njih. Cortina d'Ampezzo je eno mojih ljubših prizorišč, tam sem tudi zmagala. Pa tudi St. Moritz, Are. Kar nekaj je takih prog, na katerih res uživam.

Po kateri bi šli pa za svojo dušo, izven tekmovanj?

Po vseh, je pa res razlika, ali na neki progi smučaš na tekmi ali, ko je ni. S klubom smo dostikrat za prvi maj hodili smučat v Francijo, samo uživat za en teden. Ko prideš na ta smučišča v času, ko ni ograj, ko ni transparentov in tudi skokov ne, je čisto nekaj drugega. Vedno se je lepo vračati na prizorišča, sploh tista, na katerih imaš dobre rezultate in lepe spomine.

Tudi v prostem času radi smučate?

Zelo rada. Nimam dostikrat priložnosti, ampak vsekakor zelo, zelo uživam v tem, kar delam, ne samo tekmovalno. Rada grem smučat z nečakinjama ali pa, če je sreča in zapade več snega, preprosto samo uživati po novem snegu – "celcu", kot mi rečemo.

Katera tehnika vam je pa takrat najljubša? Tudi smukaška?

Tudi ne preveč ovinkasta (smeh). Seveda pa moraš takrat, ko je na progi več ljudi, biti pozoren na to, kaj delaš.

Hitrost vam je pomembna.

Da, priznam. Ni tekma, čeprav jo čutiš kot tekmo (smeh).

Omenili ste, da radi smučate po novem snegu. Mislite turno smučanje? Slišali smo, da ste tudi navdušena turna smučarka.

Moram priznati, da ne prav dolgo, tako da ne morem reči, da veliko eksperimentiram, ker nimam dovolj znanja in ne želim po nepotrebnem izzivati. Zelo previdna sem, ker je to čisto drugačna smučka, drugačen smučarski čevelj, drugačna tehnika, kot jo poznam. Tudi ne posvečam pozornosti temu, da lepo izpeljem zavoje, pomembno je samo, da pripelješ v dolino (smeh). Svojo kariero turnega smučanja sem pravzaprav začela v času korone. Pred tem sem se vedno čudila ljudem, ki so hodili gor po hribu, da so se potem dve minuti smučali (smeh). Potem sem pa ugotovila, da je bistvo turnega smučanja to, da greš gor. Tudi sicer zelo rada hodim v hribe poleti, zatakne se pri poti navzdol, nad tem moja kolena niso navdušena (smeh). Turno smučanje je super rešitev za to, seveda pa za to potrebuješ sneg, kar je v zadnjih letih lahko tudi težava.

Pomanjkanje snega ni težava samo pri turnem smučanju. Kot nam je v pogovoru zaupal Janez Bijol, predsednik odbora za alpsko smučanje pri Smučarski zvezi Slovenije, so podnebne spremembe ena večjih težav alpskega smučanja v zadnjem času. Kako jih opažate sami?

V bistvu zdaj že doma lahko opažamo vedno bolj ekstremne vremenske razmere in verjamem, da so tudi posledica našega vpliva na okolje. Na tekmovanjih so skrajnosti, ko sploh ni snega in na drugi strani, ko ga je skoraj že preveč, kar tudi ni v redu za tekmo, ker je podlaga premehka. Teh skrajnosti je vedno več, ni neke stalnice. Na smučiščih pa lahko iz prve vrste gledamo, zlasti poleti in jeseni, kako se ledeniki krčijo in kako je vedno manj snega. Na nekaterih ledenikih - bom rekla nekoč ledenikih – v Avstriji je praktično že nemogoče smučati. En tak primer je Mölltaler, kjer imajo na 3000 metrov topove, ker večnega snega ni več. Če želi smučanje obstati, se je treba temu prilagoditi. Seveda je pri tem tudi vprašanje organizacije, priprave terenov. To je zaradi ekstremnih razmer vedno bolj zahtevno. Konec koncev smo to v Sloveniji, žal, že od blizu občutili. Zlato lisico je bilo v Mariboru v zadnjih letih praktično nemogoče pripraviti. To je res grozno gledati.

Ali vam je hudo za Zlato lisico?

To mi je pa res hudo, ker se od malega spomnim, kako smo otroci tam lahko videli svoje idole. Celo mesto je cel teden živelo za ta dogodek, skoraj vsak je prišel gledat tekme. Res je škoda, da se je zgodilo, kot se je.

Ste bili že kot otroci vpeti v Zlato lisico?

Seveda, otroci v smučarskem klubu smo bili že kot cicibani vedno na žrebanju štartnih številk. Imel si številko, in ko so jo poklicali, si jo predal tekmovalki. To je bil vedno čudovit dogodek za nas. Še danes, ko čakaš na štartu in poznaš vse ljudi, ki delajo za Zlato lisico, je čisto poseben občutek. Saj je tudi v Kranjski Gori nekaj posebnega, vseeno je to doma, v Sloveniji, ne more pa biti enako, žal.

Porsche Slovenija je z blagovno znamko Audi Zlati sponzor alpskih smučarskih reprezentanc v sezoni 2024/25.