Uspešni ste na mnogih področjih, ste podjetnik, aktivni ste v slovenskem alpskem smučanju in tudi glasbi, igrate trobento. Začnimo kar z vašo poslovno dejavnostjo. Podjetje Bijol, s katerim ste v devetdesetih letih začeli tako rekoč iz nič, ste zgradili v uspešen posel. Leta 2012 ste prejeli tudi nagrado GZS za izjemne gospodarske in podjetniške. Kaj je vaš recept za uspeh?
Najpomembnejše je, da si iskren do kupcev in poslovnih partnerjev ter, da greš po neki organski poti. Sam sem začel dobesedno v garaži. V sestrini garaži smo naredili pisarno, v kleti skladišče in začel sem prodajati. Marsikdo mi je takrat rekel, da sem nor, da sem pustil službo – bil sem vodja prodaje v tovarni Muta – ampak vedel sem, da če do 30. leta ne bom naredil nekega premika, bom obstal na mestu. Padeš v povprečje, v neko ležernost in obstaneš, meni pa je pomembna neka dinamika, napredek. V svojem podjetju potem prve tri mesece nisem prodal nič, ampak sem vztrajal in počasi se je začelo. Prvo leto sem prodal devet dvigal in potem vsako leto več. Če preskakuješ stopnice, pa lahko padeš zelo globoko. Tudi nam je leta 2008, ko je bila kriza, promet zelo upadel, morali smo skrčiti poslovanje, ampak smo vseeno preživeli. Če bi takrat imeli kredite, je vprašanje, kako bi bilo. V tem vidim pomen organske rasti – da si zmeren pri investicijah in da nisi požrešen.
Vseeno pa vlagate tudi v razvoj. Bijol je med drugim prejel tudi zlato regijsko priznanje za najboljšo inovacijo za tovornjak za izdelavo sekancev. Všeč nam je bila vaša izjava ob prejemu nagrade, ko ste povedali, da je inovativna podjetja, ki so nenehno v gibanju, težko ujeti, kaj šele prehiteti, tako kot morske pse.
Trenutno imamo v konstrukciji in razvoju osem ljudi, saj je naša konkurenčna prednost med drugim ravno to, da projekte prilagajamo glede na želje strank, kar pomeni veliko inovativnosti in iskanja optimalnih rešitev. Vsakih nekaj let pa si zadamo tudi kakšen večji razvojni projekt in tako smo pred devetimi leti razvili zgibni traktor in na njegovi osnovi pred kratkim nadgradili verzijo s 6x6 pogonom za gašenje gozdnih požarov. Ta prototip smo na žalost imeli možnost testirati med hudimi požari na Krasu, kjer pa se je odlično izkazal. Izvedbo za gozdarstvo pa smo v času najhujše pandemije prodali tudi na Japonsko. Dobro deluje in nam ga do zdaj še ni bilo treba servisirati, kar je kar velika stvar. Na njem imamo telemetrijo in ga lahko praktično dnevno spremljamo. Vedno torej skušamo nekaj inovirati. Seveda pa to veliko stane.
Biti nosilec inovacij v avtomobilski industriji, stalen napredek je tudi vodilo znamke Audi. Ali to opažate tudi sami? Jo vidite kot napredno znamko?
Vozila znamke Audi vozim že od leta 1992. Najprej sem imel Audi 80, ki sem ga kupil od očeta, pa Audi 100 in potem naprej različne izvedbe modela A6: allroad, klasičen model, Avant, najprej na bencinski in kasneje na dizelski pogon, do A8, ki ga vozim zdaj. Moram reči, da me do zdaj še noben Audi ni pustil na cesti, še vsak me je pripeljal domov, kar je zelo pomembno. Vozil sem tudi modele drugih znamk, ampak ko sedem v svojo "osmico", je čisto nekaj drugega. Občuti se odličnost vzmetenja. Pred kratkim, ko smo bili v Wengnu z A6 brez zračnega vzmetenja, je bila kar razlika (smeh).
Se spomnite svoje najdaljše poti v enem kosu?
Večkrat sem šel v Pariz, pa v Hannover, najdaljša pot, ki sem jo prevozil v enem dnevu, pa je bila 1.600 kilometrov do severa Nizozemske in še nazaj do Frankfurta.
Kakšen je vaš slog vožnje?
Trudim se, da vozim po predpisih povsod, kjer je treba. Poleg tega se z leti malo umiriš. Od Salzburga do Vuzenice je na primer 13 radarjev, tam sem vedno pazljiv, in v vseh teh letih v tujini še nisem dobil kakšne resne kazni. Tam, kjer lahko vozim hitreje, sem pa hitrejši. Saj za to je avto narejen, da se z njim vozi. In z A8 se vozi res varno in dobro.
Kako izbirate vozila? Katere lastnosti so vam najpomembnejše?
Glede na to, da v avtu preživim res veliko časa, sta mi ključni lastnosti pri izbiri vozila udobje in varnost.
Kaj pa dodatna oprema? So vam pomembne funkcionalnosti, ki jih prinaša digitalizacija?
Da in ne. Ključno je, da navigacija deluje. Zelo pomembne so luči in v A8 so gotovo na najvišji ravni. Kako dobra je osvetlitev, opaziš, ko voziš kakšno starejše vozilo. V bistvu so pomembni vsi sistemi, ki pomagajo k nadzoru vozila. Kar zadeva asistenčne sisteme, lahko še rečem, da imam vse, ampak jih tudi hitro izklopim. Ne morem voziti s sistemom Lane Assist, tudi s tempomatom redko vozim. Rad vozim dinamično, potem tudi nisem zaspan in lahko naredim veliko kilometrov. Ko pa vklopiš asistenčne sisteme, glavo nekako izklopiš, zlasti, če si utrujen. Kadar sem šel sam na dolge poti, sem zjutraj pojedel lahek zajtrk, vzel s sabo vodo in vozil, tudi jedel nisem med potjo. Že tako te monotonija dolge vožnje ubija, hitro si z mislimi v službi, v e-pošti in se lahko kaj zgodi. Kadar sem vozil s tempomatom, se nisem dobro počutil. Od dodatne opreme bi lahko izpostavil še masažne sedeže, kar ni slabo.
Kaj pa zvočni sistem, glede na to, da ste tudi glasbenik?
To pa, glasba med vožnjo mi ustreza, vendar ne sme biti preglasna. Imam zvočni sistem Bang & Olufssen, in ko si zavrtim kakšno dobro glasbo, vožnja po "panoramski" cesti med Ljubljano in Koroško malenkost hitreje mine.
Ali spremljate razvoj avtomobilske industrije? Kaj vas najbolj navdušuje?
Danes malo slabše kot včasih. Ko sem bil mlajši, sem redno spremljal avtomobilske revije, zdaj manj, bil sem tudi na kar nekaj testnih vožnjah. Vem pa, da se veliko dogaja na področju elektrifikacije. Tudi mene so pregovarjali, da bi prešel na električni pogon, električna vozila sem tudi vozil, ampak za moje potrebe je še vedno najboljši dizelski pogon. Že bencinski pogon ima nekoliko drugačen navor in se moraš navaditi na drugačen način vožnje, pri električnem je pa sploh velika sprememba. Sam delam res dolge razdalje in ne predstavljam si, da bi moral pri načrtovanju poti nenehno misliti še na to, kje in kdaj bom vozilo napolnil. Verjamem pa, da je električno vozilo lahko dobra izbira, če živiš v hiši nekje ob mestu, z lastno sončno elektrarno in vozilo uporabljaš dnevno za krajše razdalje. Vprašanje bo tudi, kako bomo proizvedli vso potrebno električno energijo, ko bo večina vozil električnih. Tako da bom ostal kar pri vozilih na dizelski pogon, dokler jih ne bodo nehali proizvajati, potem bom pa iskal alternative.
Omenili ste, da ste se v preteklosti udeležili tudi kar nekaj testnih voženj. Ste doživeli kakšno zanimivo izkušnjo?
Res je, bil sem v Berlinu, ko je prišel na trg A8, v Istanbulu, v Zeltwegu sem vozil z modeloma Audi R8 in Audi RS 6, pa na smučiščih, v Schladmingu na primer, smo vozili allroade z ježevkami. Marsikaj je bilo na teh vožnjah. V Berlinu mi je gospod, s katerim sva se menjala, ušel iz avta, ker mu je bilo slabo in sem potem še njegovih šest krogov odpeljal. Pa nisem norel, saj še nismo dirkali. Na teh preizkušnjah tudi ne moreš pretiravati. Izkušnja je taka, da inštruktor vozi prvi in za njim se menjavajo avtomobili – vsak krog kot drugo vozilo vozi kot prvo za njim. Ampak nekomu je lahko že to preveč. Meni je bila to super izkušnja, je pa tudi res, da te tri, štiri ure take vožnje izčrpa.
Lahko bi rekli, da vam je blizu tudi motošport. Kdo ve, kje bi pristali, če bi tudi to razvijali (smeh). Pa šalo na stran, aktivni ste na drugem športnem področju, v alpskem smučanju. Konec leta 2023 ste kot predsednik prevzeli vodenje zbora in odbora za alpsko smučanje pri Smučarski zvezi Slovenije, že pred tem pa ste panogo dobro spoznali kot podpredsednik. Kako ocenjujete stanje slovenskega alpskega smučanja?
Situacija v slovenskem alpskem smučanju ni enostavna, ni pa tako kritična, kot jo nekateri skušajo predstaviti, ko govorijo, da je kar naenkrat vse narobe, da se nič ne dela prav. Še vedno imamo kar nekaj tekmovalcev v svetovnem pokalu, ki dosegajo dobre rezultate. Pomagati jim moramo, da bodo šli naprej v pravi smeri. Ne smemo jih pohoditi. Treba je tudi vedeti, da so trenutne razmere rezultat dela zadnjih deset, petnajst let.
Velik problem je, da v Sloveniji praktično nimamo kje trenirati. V kategorijah U8 do U16 (do 16 let) imamo registriranih 683 tekmovalcev, pa v letošnji sezoni do sredine januarja nismo imeli ene tekme v Sloveniji, ker ni bilo snega. Zadnjo tekmo smo imeli za skupini U14 in U16 drugi januarski vikend v Avstriji, ker nam nobeno slovensko smučišče ni moglo omogočiti terena za tekme. Treningi in tekme v tujini seveda s sabo prinesejo ogromno stroškov za starše in za klube, veliko časa se izgubi na poti, saj to pomeni dodatno uro ali več v vsako smer, posledično so utrujeni otroci in trenerji. Če bi lahko trenirali v Sloveniji od konca novembra, začetka decembra, bi bilo drugače. Pa bi se dalo, tudi v zadnjih nekaj letih je bilo vedno dovolj mrzlo za izdelavo kompaktnega snega vsaj nekaj dni.
Ob prevzemu ste napovedali, da bodo prihodnost panoge zaznamovale klimatske in družbene spremembe, na katere se bo treba ustrezno odzvati. So težave s treningi že posledice teh sprememb in kaj lahko storite?
Kot sem omenil, v Sloveniji nimamo zagotovljenih dovolj terenov, kjer bi lahko trenirali. Narava dela svoje, je pa tudi res, da to ni samo posledica klimatskih sprememb, ampak tudi tega, da upravljavci smučišč najprej naredijo tehnični sneg na progah za turiste, kar je iz vidika njihove ekonomike čisto razumljivo, šele potem pa na vseh ostalih. Avstrija geografsko ni tako oddaljena od nas, pa pri njih na podobnih nadmorskih višinah lahko naredijo sneg pravočasno, pri nas pa ne. To je seveda povezano z denarjem, za to so potrebne visoke investicije.
Poleg tega naši smučarski centri nimajo takega odnosa do tekmovalnega smučanja, kot bi si ga želeli. Saj jim je fino, ko pripelješ nekaj sto tekmovalcev in uporabljajo njihove turistične kapacitete, ko pa pride nekaj otrok s slovensko smučarsko karto na trening, pa niso ravno navdušeni. Z našim lokalnim klubom SK Vuzenica gremo vsako leto na začetku decembra v Nassfeld in tam nas vodja smučišča samo vpraša: “Katero progo želite za trening?”, in jo zapre, da lahko treniramo. Če treniraš v Sloveniji, moraš progo najprej ograditi, potem šele lahko postaviš količke. Preden otroci naredijo prvo vožnjo treninga, mine več kot ena ura. In če trening narediš po šoli, lahko treniraš le malo časa, preden ob pol štirih že začnejo pritiskati, da ob štirih zaprejo. To je problem, ki ga ne bomo enostavno rešili. Edini resen poligon je Kranjska Gora, kjer ima smučarska zveza dogovor z upravljalcem. Naša želja je, in to smo zapisali v program, da bi imeli v Sloveniji minimalno pet trening centrov, kamor bi lahko prišel s klubom ob katerikoli uri, seveda s predhodno najavo, in bi ti omogočili trening tako, da bi zaprli progo. Klubi se tudi na treningih združujejo, tega ne bi delali samo za par smučarjev.
Gotovo bi prav prišla tudi pripravljalna dvorana, v kateri bi lahko trenirali celo poletje in jesen. Kolikor vem, smučarji zdaj hodijo trenirat v Belgijo, Nemčijo, Latvijo, to so najbližja središča. So pa do tja dolge poti, po tisoč kilometrov, kar je za otroke in trenerje velik napor.
Je lahko primeren odziv na pomanjkanje treningov na snegu tudi slalom na rolerjih? V SK Vuzenica, ki ga prav tako vodite, mladim smučarjem izven sezone omogočate treninge slaloma na rolerjih, pred leti ste tudi organizirali prvo tekmo FIS svetovnega pokala v slalomu na rolerjih v Sloveniji. Lahko poveste več o tem?
Res je, v SK Vuzenica smo zdaj že tretje leto organizirali svetovni pokal na rolerjih. Na te tekme pride do 150 tekmovalcev iz različnih Evropskih držav. To je seveda lahko dobra alternativa, ne more pa nadomestiti snega. Tehnika ni enaka, vseeno pa prinaša navajanje na hitrost, stabilnost na podlagi in to je dobrodošlo tudi za slalomski trening. V Nemčiji v tej disciplini organizirajo tudi paralelni slalom na rolerjih in neke vrste smuk, pri katerem so hitrosti večje in tako skušajo dvigniti tudi hitrostno bariero.
Je to za vaš klub velik organizacijski zalogaj?
Da lahko organiziraš resno tekmo, mora biti angažiranih že najmanj petdeset, šestdeset ljudi. Lani smo se iz Vuzenice preselili na novo lokacijo v Slovenj Gradec, ker je proga tam primernejša in je več prostora za občinstvo, tako da napredujemo. Če bodo sponzorji ostali z nami, saj proračun za tako prireditev ni tako majhen, upam, da bo tekma ostala.
Kako pomembna je v profesionalnem športu pravzaprav podpora gospodarstva? Audi je dolgoletni partner zimskih športov, že več kot dvajset let se po znamki imenuje tudi svetovni pokal v alpskem smučanju (Audi FIS SKI World Cup). Gre samo za finančno podporo ali več?
Vedno več podjetij se zaveda, da bo treba mlajše generacije spraviti stran od zaslonov, od nekega pasivnega načina življenja, ki ga prinaša trenutni čas. Šport je gotovo primeren za to. Če dnevno treniraš, to pomeni vsaj eno uro na dan stran od računalnika, pogosto nekje v naravi. To je gotovo v redu, pa tudi družabna nota pride poleg. Otroci so skupaj v kombiju, ko se vozijo na trening na smučišče, družijo se. Čisto drugače je, kot če so doma v nekem zaprtem okolju. Otroci se skozi trenažni proces naučijo discipline, kar jim v nadaljnjem življenju pride še kako prav. Podobno je tudi z glasbo – sam sem športnik in glasbenik, igram trobento – vem, da če ne vadim, ne bom mogel igrati. Te prednosti za razvoj kadra je uvidelo precej direktorjev večjih podjetij in to podpirajo. Upam, da bo tega še več.
Se vam zdi, da je danes otroke težje pritegniti v šport kot nekoč?
Predvsem se mi zdi, da imajo danes otroci veliko možnosti izbire športov, vendar pa so precej manj vztrajni. Včasih, še v nekdanji Jugoslaviji, smo imeli nekaj športnih disciplin in vsak kraj je nekaj razvijal. Na Ravnah je bilo močno jedro športa za celo Koroško, razvijali so smučanje, plavanje, odbojko, atletiko..., in to se je potem širilo naprej po dolini. V Vuzenici smo na primer imeli močan rokomet, odbojko, smučanje, pa smo kraj s komaj 2.800 prebivalci. Pred dvema letoma smo z SK Vuzenica praznovali že 60. obletnico.
V športu je tudi tako, da moraš uživati. Ko sem bil povabljen v odbor alpske panoge pred desetimi leti, sem doma vprašal sina in hči, ki sta oba trenirala smučanje, kje onadva vidita pluse in minuse. Plus je bil gotovo to, da sta se naučila discipline in samostojnosti. To je velika stvar, ko greš pri osmih, devetih letih s kombijem. Pred in po treningu sta se morala sama urediti, na terenu se nista smela izgubiti, pa takrat še ni bilo telefonov. Kot največji minus sta omenila zgodnje vstajanje, saj so na treninge otroci hodili ob petih, šestih zjutraj, da so bili ob sedmih na terenu. Drugače je na primer v nogometu, tam se treningi začnejo po šoli.
S Koroške prihaja kar nekaj izjemnih športnikov: Tina Maze, Janja Garnbret, Mitja Kunc, če jih naštejemo le nekaj. Je kaj posebnega v koroškem značaju, da se v športu (pa tudi na drugih področjih) ves čas ženete naprej, da presegate meje?
Ne vem, mogoče je zaradi odmaknjenosti res v nas neka potreba po dokazovanju pred svetom, težko pa rečem, ali je kaj v genetiki koroške doline (smeh). V bistvu imamo po celi Sloveniji dobre športnike v različnih disciplinah, vprašanje je samo, katero območje se na kaj osredotoči. Poleg tega so bili za razvoj športa od nekdaj pomembni posamezniki, entuziasti, in te smo imeli. V vsakem kraju je bil nekdo, ki je zbral otroke in začel delati, tako kot moj oče s somišljeniki v Vuzenici, ko so začeli s smučanjem in ustanovili smučarski klub. V večjih krajih se to verjetno porazgubi.
Se strast do športa v vaši družini prenaša med generacijami?
V naši družini je bilo vedno prisotno smučanje. Oče je SK Vuzenica ustanovil skupaj s stricem in še dvema, tremi entuziasti. Takrat v šestdesetih letih so naredili dve vlečnici, eno precej strmo in eno položnejšo, in to vse sami, volontersko – narisali so načrte, zbrali material in jih zgradili. V današnjih časih si to težko zamislimo, že profesionalno ne bi šlo, kaj šele volontersko.
Ne moremo spregledati tudi vašega sina Jake Bijola, nekoč uspešnega mladega smučarja, ki je kasneje presedlal v nogomet in je danes eden najuspešnejših slovenskih nogometašev. Kako to, da je smučanje zamenjal za nogomet?
Jaka je od osmega leta igral tudi nogomet. Kombinacija obojega je bila za njega kar problem, ker so se mu tekme občasno tudi časovno prekrivale. Zaradi nogometnih treningov je redko delal smučarsko kondicijo.
Ampak kljub temu je postal mladinski prvak v smučanju?
Tako je, v skupini U14 je bil državni prvak v veleslalomu, ampak ko je na Krvavcu po zaigrani himni stopil s stopničk, je rekel, da ne bo več smučal ampak samo še igral nogomet. Takrat smo bili v družini kar malo žalostni in sinu sem rekel, da je bilo to zadnjič, da mu je igrala himna. No, malo kasneje mu je kot petnajstletnemu kapetanu nogometne reprezentance na Bledu spet igrala himna, očitno sem se uštel (smeh).
