Kako ste se znašli v panogi montažnih hiš?

Morda sem se takrat kdaj vprašal, zakaj oče ni izbral česa bolj prefinjenega (smeh). Ampak šalim se, danes, ko pogledam nazaj, je to odlična panoga. Imamo izdelek, ki presega dimenzije drugih izdelkov. Gradimo domove za ljudi. V večini primerov gre za enkratno življenjsko odločitev, ki po eni strani zelo definira prihodnost družine, hkrati pa ima zelo velik vpliv na okolje. Skratka, s hišo, ki jo damo iz rok, imamo zelo veliko odgovornost. Problem je, da gradbeništvo ni ravno primer dobre prakse z vidika odgovornega razmišljanja deležnikov. V tem je neko protislovje, mi se na trgu ves čas srečujemo z igralci, ki morda ne gojijo podobnih vrednot kot mi, ampak v tem vidimo svojo konkurenčno prednost, v tem izstopamo. Takrat sem si rekel, da če že izdelujemo stavbe, ki tako dolgoročno zaznamujejo prostor, objekte, za katere gre veliko virov in v svojem življenjskem ciklu močno obremenijo okolje, naredimo to na trajnosten način. Takrat ta izraz še ni bil toliko prisoten, danes pa vidimo, da smo bili na neki način vizionarski. Naš slogan "Živeti najbolje!" oziroma "Živi najbolje!" je kazal našo usmeritev v to, da se v naših hišah dobro živi. Danes ima še bistveno širši pomen, ne samo do kupcev, ampak zagotovo tudi v odnosu do okolja, do zaposlenih, do dobaviteljev. Poskušamo delati na način, da ima naše delovanje čim manj škodljiv vpliv na okolje.

Danes je trajnostni razvoj strateška usmeritev številnih podjetij, tudi v družbi Audi je tako. Kako pomemben je za Lumar?

Trajnostni razvoj je naš DNK. Lumar brez tega izgubi smisel za svoj obstoj. V Lumarju brez trajnostnega razvoja ni moje osebne ambicije, tudi v smislu kulture in vrednot podjetja ni razlogov, da bi obstajalo. Nimamo druge agende.

Ali to izhaja iz vaših osebnih vrednot, je trajnostni razvoj vam osebno pomemben?

Zagotovo. Plezalci smo malo drugačni. Ustanovitelj Patagonie Yvon Chouinard, prav tako plezalec, je pionir trajnostnega razmišljanja. Kot plezalec pretežni del kariere preživiš zunaj, v tesnem stiku z naravo, in si podvržen vsem vplivom okolja. Velikokrat se giblješ po samem robu. Zato se ves čas zavedaš svoje majhnosti v primerjavi z naravo. Če si veliko v naravi, dobiš neko drugačno razmišljanje, obdaja te neka naravna inteligenca. V obdobju 25-30 let, ko sem aktivno plezal, sem videl, da se naravno okolje okrog mene spreminja. Pa nisem opazil le manjšanja ledenikov, tudi z družbenega vidika se moramo vprašati, kako smo degradirali okolje. Pred kratkim sem bral antropologa, ki pravi, da smo, kljub temu da smo vedno bolj bogati, v resnici vedno bolj revni, ker smo vedno bolj enaki. Kot družba se vedno bolj zatekamo v monokulturo. Včasih si želel izstopati, danes vsako odstopanje, zlasti na družbenih omrežjih, človeka ožigosa oziroma je neopažen, če ni ekstremen. Tudi ta družbeni vidik vidim kot del trajnostnosti, ki je vsaj v naši panogi pomemben. Na koncu dneva vsak pride nekam domov. Želimo, da bi nas hiša nekako objela, nas umirila in nam ponudila varno zavetje pred zunanjim svetom. Ampak problem je, ker zunanji svet danes, tudi ko zaklenemo vrata, veliko lažje vstopa v naš dom kot kdaj prej. Tu vidimo tudi del našega razmisleka pri razvoju naših hiš. Koliko tehnologije je dovolj in kdaj je je preveč? Kje je tista meja?

Koliko trajnostna pa je lahko hiša?

Glejte, najbolj trajnostna hiša je tista, ki je ne zgradimo, o tem se nam ni treba slepiti. Ampak hiše bomo še naprej potrebovali in gradili, tako kot se bomo še naprej prevažali v avtomobilih. Lahko pa jih naredimo tako, da so čim bolj trajnostne. Kot sem rekel, trajnostni razvoj je naš DNK, iz tega izhajamo in razvijamo izdelke naprej. Ampak idealna trajnostna hiša mogoče ne izpolnjuje nekih drugih kriterijev. Morda je ljudje ne bodo mogli kupiti, ker bo predraga. Pri razvoju izdelkov se moramo torej odločati med tem, ali iščemo ideal, ki si ga privošči peščica ljudi, ali pa ponudimo presečišče vsega. Udobje bivanja, nizka raba energije, vse to so trajnostni vidiki in tudi to, kako lahko nekdo hišo financira. Menim, da je tudi finančni vidik trajnostni. V trajnostnih izračunih se na to velikokrat pozablja, ampak živimo v svetu, kjer finance moramo upoštevati.

Potem pogledamo tehnologije, kako to uresničiti, to je pravzaprav najlažje. Da bo hiša porabila čim manj energije, jo ustrezno izoliramo. Ko gledamo naprej, kaj je vgrajeno v izdelek – pri vas v avto, pri nas v hišo – je že težje. Lahko imaš super varčen izdelek, a ima slabe druge okoljske vidike. Mi smo tu v prednosti, ker delamo z lesom, ki skladišči ogljik. Ne vem, če se lahko drugi gradbeni materiali izdelajo tako, da so enako trajnostni. Les je čudežni material, je obnovljiv. Če pravilno gospodarimo z gozdovi, vedno znova zrastejo. Tudi našim zaposlenim je bistveno bolj prijetno delati z lesom kot z drugimi materiali. In tudi ves lesni odpad, če ga ne moremo porabiti za nič drugega, lahko še vedno uporabimo za kurjavo, in se cikel sklene. Je najboljši material na svetu za bivanje, istočasno pa tudi zahteven, zahteva veliko znanja, ljubezni in spoštovanja. Material morate razumeti, se mu prilagoditi. S tehnologijo ga lahko delno prilagodimo našim potrebam, ne moremo pa ga spremeniti.

Čutimo, da imate zelo radi les. Les kot material ima pravzaprav negativen ogljični odtis, kajne?

Tako je, ne oddaja, ampak skladišči ogljik. Zato mi pravimo, da je les pravzaprav velik del odgovora na okoljske izzive.

V katero smer bo šel trajnostni razvoj pri hišah v prihodnosti?

V lanskem letu smo vstopili v podjetje iQwood, ki izdeluje masivne lesene konstrukcije brez uporabe lepil. Sistem temelji na zelo stari tehnologiji mozničenja lesa, ki z uporabo dveh različnih vrst lesa omogoči trajno povezljivost med njima. Vidimo namreč, da bo šel razvoj izrazito v smeri ekološkega vidika bivanja. Po eni strani se bodo vse bolj uporabljali čim bolj naravni materiali, poleg lesa na primer ilovica. Pri tem imamo še veliko nalogo, da kupce izobrazimo, da se zavedajo, kako pomembno je zdravo bivalno okolje, saj pomembno določa, kako kakovostno bomo živeli. V leseni hiši je na primer razlika v temperaturi zraka, obodnih površin zelo majhna, ker les ne akumulira toplote in tako poskrbi za homogeno temperaturo v prostoru, zato ni občutka "da od nekje vleče".

Napredek bo šel naprej tudi na področju energije, tu imamo že zdaj zelo dobre dosežke. Imamo hišo s skoraj ničelno rabo energije, ki jo lahko z uporabo fotovoltatike še izboljšamo. Tako na hiši zagotovimo vso energijo, ki jo potrebujemo za bivanje in mobilnost. Ko zmanjšamo rabo energije v hiši na minimum z dobro izolacijo, dobrimi okni, prezračevanjem, toplotno črpalko in podobno, je že ena manjša streha dovolj, da pokrije vse potrebe hiše in še za okoli 25.000 kilometrov električne mobilnosti na leto. Nad tem naredimo še pametni sistem, ki rabo električne energije prilagaja glede na ceno na trgu in življenjske navade, tudi z umetno inteligenco, da dosežemo neki optimum. Ogrevamo na primer takrat, ko imamo viške, energijo v omrežje pa oddajamo, ko je cena visoka.

Za partnerja za vgradnjo domače sončne elektrarne ste izbrali znamko MOON podjetja Porsche Slovenija, ki v Sloveniji skrbi tudi za znamko Audi. Zakaj in kako ste zadovoljni s sodelovanjem?

Z MOON smo začeli sodelovati v lanskem letu. Čas je bil pravi. V 15 letih smo si prizadevali kupcem razložiti, da je nizka raba energije hiše pomembna. To smo uspeli doseči, ko smo prišli do sončne elektrarne, pa kupci niso bili tako zavzeti. Naredili smo nekaj hiš s sončnimi elektrarnami, bi jih pa želeli bistveno več. Z vojno v Ukrajini in energetsko krizo se je to spremenilo. Naše hiše so na vgradnjo sončne elektrarne in polnilnice za avto že predpripravljene, v tem čutimo neko soodgovornost, da ni treba kasneje razbijati hiše za vgradnjo teh sistemov. Ker vidimo določene trende, v hiše vgradimo potrebne dele, čeprav stranke v tistem trenutku niso pripravljene plačati za to.

Zakaj ravno MOON? Po našem vedenju je edini ponudnik v Sloveniji, ki lahko zelo dobro in strukturirano ponudi celovito rešitev, celoten ekosistem k hiši. To je sončna elektrarna, električna baterija, polnilnica in sistem optiMOON, ki vse to regulira. Prvi kupci so tukaj. Večinoma se še ne odločajo za baterijo, ampak mi pripravimo vse, da jo bodo lahko kasneje dogradili v sistem. Lahko se bodo odločili tudi za kako drugo rešitev, ampak iz svojih preteklih izkušenj vemo, da bolj kot so rešitve integrirane, povezane, bolj kakovostne učinke imajo. Tako je v avtomobilski industriji in enako je s hišo.

Takih rešitev ne bi bilo brez digitalizacije, ki je eden ključnih trendov v vseh panogah. Avtomobili postajajo vse bolj digitalne, povezane naprave, podobno je tudi pri vas, v objekte vgrajujete tehnologije pametne hiše. Se vam zdi, da bosta avtomobil in hiša v prihodnosti bolj povezana?

Morala bi biti. Pri domovih imamo sicer paradoks. Ljudi je izrazito strah prepametnih hiš, ob tem pa pozabljajo, da njihovi pametni telefoni o njih vedo bistveno več in so veliko bolj pametni, kot je danes pametna najbolj pametna hiša. Vseeno se bojijo, da bo nekdo pogledal v njihovo hišo, ne da bi oni to želeli, in to kljub temu, da to že zdavnaj vsi počnejo. Bo pa generacijam, ki prihajajo, to jasno. Vprašati se moramo, ali bodo sploh želeli imeti hišo in avto, ampak to je drugo vprašanje. Če predpostavimo, da bodo želeli, bo nujen pogoj, da bosta povezana, saj bo z vidika uporabniške izkušnje tako najboljše. Konec koncev bosta oba del pametnih mest, pametnih omrežij.

Pri našem zadnjem konceptnem vozilu Audi activesphere smo videli, kako se s tehnologijami obogatene resničnosti doživetje širi tudi izven samega vozila in se povsem prilagodi življenjskemu slogu voznika. Za gorske kolesarje se na primer v prtljažniku naredi prostor za prevoz koles, kolesar si lahko na 3-D projekciji ogleda teren, avtomobil ga odloži na začetku in pričaka na vznožju poti. Kako blizu so vam taki koncepti?

Izhajam še iz časov, ko smo bili vsi nekako zaljubljeni v avte in je v resnici samo en problem, in sicer, katerega od štirih konceptnih vozil bi izbral, če bi lahko (smeh). Mislim, da so vsi štirje vrhunski. Če sem odkrit, Audi v preteklosti ni bil moja znamka, sem pa prijetno presenečen, kako dobro je pograbil transformacijo od vozil na notranje zgorevanje k nečemu novemu, tudi z vidika trajnosti. Pri avtomobilih je podobno kot pri hišah, najmanjši negativni vpliv na okolje je, če se ne vozimo, če pa že se, to naredimo čim bolj trajnostno. Mislim, da Audi na tem področju dela velik korak.

Se kot navdušeni športnik vidite v takem vozilu?

Vedno iščem avto, ki je multifunkcionalen. Všeč mi je, če pokriva čim širši spekter namembnosti, saj se tudi meja med zasebnim in poslovnim na neki način vedno bolj briše. Z veseljem bi se odločil za tak avto. Če bi moral izbrati en sam avto, ki bi ga uporabljal, pa bi to bila VW California, ki v enem avtu pokriva vse potrebe.

Je v vašem življenju danes dovolj prostora za šport? Nam lahko zaupate nekaj vaših dosežkov iz časov, ko ste bili profesionalni plezalec?

Od tega je zdaj že kar nekaj let. Če so bili takrat moji kolegi pretežno alpinisti ali športni plezalci, sem bil sam oboje. Nisem se bil pripravljen odreči enemu ali drugemu, se mi pa zdi, da sem bil zaradi udejstvovanja v enem lahko boljši tudi v drugem in obratno. Med drugim sem bil državni prvak v športnem plezanju na umetnih stenah, takrat sem bil edini, ki je dosegel status športnika mednarodnega razreda v obeh disciplinah. Vzponov je bilo pa veliko: južna stena Cerro Torre, vzhodna stena Fortaleza v Patagoniji, na jesen svoje kariere sem plezal predvsem kombinirane smeri pozimi v Alpah ali pa hitre proste vzpone v hribih. Vedno mi je bil draž iti v Avstralijo in tam preplezati najtežjo smer, pa najtežjo v Ameriki. Bil sem prvi Slovenec, ki je preplezal sloviti El Capitan v Kaliforniji v enem dnevu, potem je tu še vrsta prostih vzponov, med katerimi izstopa Just do it v Ameriki. Nisem se toliko osredotočal na kvantitativni dosežek, ampak je bilo to vedno del načina življenja, se pravi spoznavanja novih kultur, tega, da si izven cone udobja. Drugače je, kot če plezaš v plezališču blizu doma, kjer imaš nešteto možnosti poskusov. Plezalna kariera je zagotovo bistveno vplivala tudi na mojo kasnejšo poslovno kariero, tam sem gradil svojo osebnost. Izgubil sem velik del svojega ega, ki bi se drugače začel brusiti šele pri poslu. Šport, kot je alpinizem, te zelo prizemlji. Mogoče je največji dosežek moje kariere to, da sem preživel, ker ta šport je kombinacija vsega, zdrave pameti, sreče, intuicije ter krotenja ega in ambicij.

In pripravljenosti?

Pripravljenosti gotovo. Pa seveda tudi zmožnosti prisluhniti sebi, intuiciji. Včasih je nekaj, enako tudi v poslu, na dosegu roke in takrat se je najtežje umakniti. Ampak včasih je treba stopiti korak nazaj in pogledati, ali je tudi dolgoročno v redu. Pri plezanju sem imel enostavno pravilo, ki za druge športe sicer ne velja. Ko mi je šlo res dobro, nisem šel plezat. V alpinizmu je mogoče boljše, da si vedno malo previden. To je še en vidik, ki nam danes zelo manjka – to je malo več ponižnosti, več skromnosti. Narava ti da dobro mero. Kot civilizacija narave na dolgi rok ne bomo mogli prelisičiti, ne glede na tehnologijo. Hitro imamo privid, kaj vse lahko naredimo, ampak z vidika življenja planeta je naša doba še vedno zgolj en utrip. Potrudimo se, da bosta vsaj dva.

Ste pa še vedno aktiven športnik, kajne? Ne samo v plezanju.

Seveda. Veste, šport ostane za vedno del tebe. Zdaj, ko so otroci odrasli, je tudi več časa za to. Pozimi zelo aktivno turno smučam, poleti predvsem kolesarim in tudi plezam. Vsak poletni dopust je vedno kombinacija plezanja in kolesarjenja. V velikih stenah pa ne plezam več, pa ne toliko zato, ker ne bi bil pripravljen. Hoditi v resne stene, ne da si popolnoma osredotočen, dovolj čuječ, da lahko sprejemaš signale iz okolice, ni najboljše. Bolj se držim turnosmučarskih poti, seveda pa me hribi napolnijo z neko povsem drugo energijo in ena turnosmučarska tura meni lahko odtehta 14 dni nekega drugega dopusta.

Terapevtsko torej.

Saj to je iskanje miru, vsak ga išče na svoj način. In tudi dovoliti si, priznati, da to potrebuješ, je del zadovoljstva.

Koliko pomembni pa so za vaš življenjski slog avtomobili?

Iskreno so mi avtomobili od nekdaj pomembni. Morda se to danes ne sliši tako dobro, ampak sem del generacije, ki ji je to bilo pomembno. Všeč mi je, da je avto dobrega videza, da je nenaporen, da mi daje veselje. Sem se pa spremenil. Če sem včasih hotel v avtu opraviti vse sam in sem se zgražal nad tistimi, ki so imeli avtomatske menjalnike, si danes želim, da bi avto vedno več opravljal namesto mene in bi bil jaz na neki način potnik ali sopotnik. Rekel bi, da se je vozniška izkušnja na neki način transformirala. Če bi lahko izbiral samo eno stvar, potem pa bi bil to avto, ki me umirja in ne dela še hitrejšega.

Kakšen ste kot voznik?

Vedno bolj previden, včasih sem bil bolj razigran. Pri električnih vozilih pa me zelo navdušuje hipnost navora in pospeška, ki je neprimerljiva z avtomobili na notranje zgorevanje. Mislim, da bi bila vrnitev z električnega pogona na vozilo z notranjim zgorevanjem zelo težka – pa sem bil njihov zelo velik pristaš – ker električna vožnja ponuja tako drugačno izkušnjo. Če sem včasih želel hrup, danes želim tišino. Lahko se peljem zelo umirjeno, z majhno stopnjo pozornosti. Lahko pa seveda tudi doživiš pospeške, ki jih pri vozilih z notranjim zgorevanjem zmorejo samo super športniki. Tu vidim prednost električnega, pa tudi tega, da ni potrebnih toliko servisov in seveda tega paradoksa električnega avta – vozi nekoliko počasneje, ker prideš tako najhitreje na cilj (smeh).