Ko sta se Simone Farresin iz Milana in Sicilijanec Andrea Trimarchi v svojih zgodnjih dvajsetih prvič srečala na oblikovalski akademiji v Firencah, ju je povezovalo nekaj vizionarskega: oba sta zelo kritično razmišljala o vsem, kar so ju učili, da naj bi bili izjemni dosežki sodobnega oblikovanja. »Ko sva prišla študirat v Firence, sva pričakovala radikalne, inovativne pristope, po katerih je slovel italijanski dizajn v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, a je panoga v devetdesetih postala popolnoma skomercializirana. Izgubila je ves potencial za spreminjanje družbe,« se spominja Simone.

Na srečo sta se oblikovalca oklenila svojih sanj in magistrski študij zaključila na priznani oblikovalski akademiji v nizozemskem Eindhovnu. Danes tam poučujeta z novim, celostnim pristopom k oblikovanju, ki je odgovoren in spoštljiv do preteklosti in prihodnosti, upošteva pa tudi vpliv izdelkov na okolje.

 Med magistrskim študijem in poučevanjem sta v Amsterdamu ustanovila še uspešen oblikovalski studio Formafantasma, s katerim sta pripravila več samostojnih razstav in prelomnih del za bienale. »Oblikovanje naju ne zanima le zato, ker imava rada lepe stvari,« pojasni Simone. »Navdušuje naju vpliv oblikovanja na kulturo, gospodarstvo in ekologijo, obenem pa na zelo konkreten način vstopa v naša vsakdanja življenja.«

> Spoznajte ustvarjalni studio Formafantasma

Navdih se rodi med raziskovanjem materialov

Ni načina, ki bi pojasnil, kako in zakaj dvojec Formafantasma izbira določene materiale in kaj ustvari iz njih. Simone postopek najlažje opiše s primerom. Leta 2017 je Narodna galerija v Viktoriji (NGV) iz Melbourna pri studiu Formafantasma, ki je tedaj že slovel po obsedenosti z materiali, naročila študijo določenega materiala. Zanimal jih je kontekstualen pristop, ki ga je dvojec razvil med študijem v Eindhovnu in izpopolnil v amsterdamski agenciji. »Pri izbiri teme so nama dali povsem proste roke,« pove Simone. Edini pogoj je bil, da se ideje vrtijo okrog kosov pohištva, saj je pohištveno oblikovanje osrednja tema zbirke NGV.

Pričela sta z raziskovanjem in izbor kmalu zožila na temo, povezano z materiali: velik del avstralskega gospodarstva še vedno temelji na izkopavanju mineralov iz zemlje. »To se nama je zdelo izjemno, zato sva si zamislila projekt z naslovom Tokovi rudnin. Ko sva začela preučevati dragocene kovine, pa sva hitro dognala, da danes večino kovinskih materialov pridobivamo z recikliranjem obstoječih virov. Iz ene tone odsluženih računalniških delov lahko pridobimo enako količino zlata kot iz sedemnajstih ton rude.«

Dvojec je nadaljeval z raziskovanjem, pogovarjala sta se s strokovnjaki za recikliranje in preučevala cikel dragocenih mineralov od njihovega pridobivanja in predelave do končnega recikliranja. Pri tem sta dosegla konceptualen preboj: »Postalo nama je jasno, da je glavni problem recikliranja sodobnih elektronskih naprav prav oblikovanje. Če bi bili izdelki oblikovani tako, da bi jih lažje sestavili – in predvsem lažje razstavili – bi jih verjetno reciklirali lokalno in bolj pazljivo, z bolj transparentnimi postopki za ponovno pridobivanje kar največje količine dragocenih kovin.« Pogovori z najrazličnejšimi strokovnjaki na področju recikliranja so oblikovalcema odprli pogled na osnove, ki jih prej na področju oblikovanja izdelkov ni zagovarjal skoraj nihče.  

Trajnost je dolžnost oblikovanja

Simone pojasni: »Na žalost današnje inovacije niso inovacije na vseh področjih, temveč zgolj zadoščanje potreb uporabnikov. Tudi sam imam rad zelo praktične in lepe predmete, vendar se sprašujem, ali je res pošteno govoriti o inovacijah in izboljšanju naših vsakodnevnih tehnologij, če pa so vedno manjši sestavni deli še naprej nepremišljeno stlačeni skupaj. To povsem brez potrebe otežuje in dráži postopek recikliranja. S katerimi merili bi morali torej ocenjevati inovacijo?« Poglejmo samo dejstvo, da se v celotnem segmentu elektrotehnike uporabljajo različni vijačni sistemi: Simone meni, da bi resnično inovacijo – in trajnost – na vseh ravneh življenjske dobe izdelkov dosegli s standardizacijo mehanizmov, kar bi poenostavilo izdelke tako za uporabnike kot tudi za recikliranje.

V studiu Formafantasma menijo, da smisel takšnih raziskav ni elegantno pohištvo, izdelano iz na primer električnih odpadkov v skladu s potrošniškim trendom upcyclinga. »Naši projekti in razstave – še zlasti projekt Tokovi rudnin – s filmi, besedili in inštalacijami prikažejo pot materiala in obiskovalcu ponudijo dostop do znanja, ki sva ga pridobila z najinim raziskovanjem. Seveda sva za Tokove rudnin in NGV oblikovala tudi pisarniško pohištvo iz starih računalnikov, toda s trajnostnimi problemi našega časa se ne moreš spoprijeti le na ravni izdelkov.«

Prenos znanja na prihodnje generacije

Dvojec Formafantasma je razstavo Cambio, ki sta jo odprla leta 2020, zasnoval s Serpentine Galleries iz Londona. Cambio je vpogled v lesno industrijo. Skupaj s Tokovi rudnin je temelj novega predmeta geo-oblikovanje s poudarkom na trajnosti, ki ga predavata na oblikovalski akademiji v Eindhovnu. Kot oblikovalec posameznik morda ne boste mogli spremeniti sveta, pravi Simone, toda vseeno je treba poizkusiti.

To nadvse zanimivo razstavo si lahko ogledate na spletnem mestu cambio.website, na orestreams.com pa sta objavila obširne zakulisne informacije o Tokovih rudnin. Navsezadnje je najpomembnejši cilj Formafantasme vzbujanje zanimanja za ozadje nastanka potrošniških predmetov in spodbujanje razmišljanja o tem, kaj nam je všeč in kaj zares potrebujemo. »Vsi imamo radi lepe stvari, toda stvari morajo vedno pripovedovati zgodbe, in tudi te nas morajo zanimati.«