Sedeminpetdesetletni Christian Boros je medijski podjetnik in založnik, umetnost pa je njegova strast. Pri osemnajstih letih je kupil svoj prvi umetniški izdelek, danes pa je v njegovi lasti ena največjih zbirk sodobne umetnosti v Nemčiji. Bunker Reichsbahnbunker v Berlinskem okrožju Mitte iz obdobja druge svetovne vojne, ki ga je kupil leta 2003, je spremenil v svetovno znano umetnostno galerijo. Od leta 2008 na 3.000 kvadratnih metrih na ogled postavlja izbrane dele svoje zbirke. Je tudi član odbora Freunde der Nationalgalerie, odbora skrbnikov narodne galerije v Berlinu, član svetovalskega odbora Inštituta Grimme, odbora fundacije Beyeler in globalnega sveta upraviteljev umetniških sejmov Art Basel. Kot nekdo, ki v umetnikih vidi mnenjske voditelje, ki tvorijo intelektualno avantgardo, svojo filozofijo strne v pet tez.
Stavba Reichsbahnbunker ima pestro zgodovino. Nekoč je služila kot zapor Rdeče armade, bila je vzhodnonemško skladišče banan, gostila je tehno klube, danes je dom Boroseve umetnostne galerije.
V eni od sob bunkerja visi šest fotografij švicarskega umetnika Fabiana Martija. Bunker je bil nekoč razdeljen na tri nadstropja.
“Pred renesanso so umetniki veljali predvsem za izurjene rokodelce. Od 15. stoletja naprej pa je bila umetnost čedalje bolj cenjena zaradi svoje izvirnosti, bolj kot zaradi kakovosti izdelka. Menim, da so ključna vprašanja umetnosti naslednja: 'O čem razmišlja umetnik? Kaj je najpomembnejše v njegovih mislih? Kakšen je njegov pogled na stvari?' Relevantnost neke umetnine določajo konceptualna moč dela, njegov pomen in ideološka pozicija, skupaj z umetnikovo sposobnostjo uresničevanja svojih idej.”
Zbiralec Christian Boros pred sliko belgijskega umetnika Krisa Martina v svojem umetniškem bunkerju.
“Širša javnost umetnikovega dela v času njegovega nastanka nikoli ni razumela. To je zato, ker umetnost krši družbene norme, da ustvari nekaj resnično novega. Zato se ne more meriti z znanimi estetskimi standardi. Umetniško delo je škandalozno in provokativno, ker je to edini način, da premakne meje zaznavanja in inovira.”
Trije betonski bloki nekdanje stene služijo kot opomnik na prenovo bunkerja. Da so odstranili stene bunkerja, so jih razrezali na stotine delov.
Keramični pes umetnika Fabiana Martija zdaj straži nekdanjo ventilacijsko sobo.
“Umetnik kot avtor da delu svoj pečat s podpisom. Dovolj drzen je, da reče, 'to sem jaz'. Noben umetnik se ne ukvarja z resnicami in objektivnimi stališči. Umetniki so svobodni in ne odgovarjajo nikomur drugemu razen sami sebi. Mi se lahko učimo iz tega, kako umetniki dojemajo stvari. Odprta družba lahko pridobi nov pogled na sedanjost z raznolikimi subjektivnimi pogledi različnih umetnikov. To je tisto, kar mislim z 'učenjem' in širjenjem osebnih obzorij.”
Fotogram Fabiana Martia na steni bunkerja. Majhni prostori se izmenjujejo z velikimi v petih nadstropjih umetniške galerije.
“Umetnost ni namenjena polepšanju okolja, vašega doma ali muzeja. Umetnina ni okrasni predmet niti sredstvo za lepšanje življenja. Ni obrt. Predvsem je pogled na sedanjost in umetnikov individualni način izražanja z različnimi mediji. Način, na katerega umetnik izrazi svoj pogled, lahko doživimo kot navdihujoč, vznemirljiv, osupljiv, spodbuden ali ganljiv – vendar nikoli samo lep.”
“Umetnost ne bi smela biti sužnja mode in trendov. Namesto tega se mora omejiti na predstavitev in vizualizacijo umetnikovih stališč na verodostojen in edinstven način. Le tako lahko umetnost obogati družbo, pomaga premikati meje in omogoči prave vpoglede – danes in jutri.”
Čeprav se črne lopute na letališki informacijski tabli Krisa Martina nenehno obračajo, nikoli ne razkrijejo časa prihoda ali odhoda, temveč ostanejo prazne.
Henrik Wenders (desno), vodja znamke Audi, med pogovorom s Christianom Borosem.
