Na LinkedInu vas lahko najdemo kot okoljsko ekonomistko. Strokovnjakov s tega področja pri nas verjetno še ni veliko, zakaj ste se odločili izpopolnjevati na področju upravljanja z okoljem?

Po poklicu sem diplomirana ekonomistka, me je pa že v času dodiplomskega študija vleklo v smer trajnostnega razvoja. Udeleževala sem se veliko neformalnih izobraževanj po Evropi, tudi izven. Na teh smo vedno dajali poudarek trem stebrom, torej ne samo ekonomskemu, ampak tudi okoljskemu in družbenemu. Resnično verjamem, da bi se morali kot človeštvo zavedati in prevzeti svojo odgovornost do planeta, do naših zanamcev in začeli živeti tako, da nam je mar za to. Spremeniti bi morali svoje razmišljanje. Po naravi smo sebični, preveč se ukvarjamo s tem, da kopičimo stvari minljive vrednosti, ki jih lahko hitro kupimo, vidimo samo, kaj neki izdelek da nam, zdaj, ne gledamo naprej. Ne vprašamo se, kaj je tisto, kar res šteje, ne vidimo družbenih in okoljskih posledic svojega delovanja. Da bomo lahko kaj spremenili, moramo te vplive najprej videti, jih meriti in obračunavati, brez tega bo težko. Poleg tega nas je strah sprememb, ker se bojimo, da bomo zato oškodovani. Čeprav je resnica v bistvu drugačna, kot smo videli v našem podjetju – s trajnostnimi ukrepi smo pravzaprav prihranili. Teoretično osnovo in strokovno znanje za to sem dobila na fakulteti. Sama sem se lahko veliko naučila, študijski program upravljanja z okoljem in strokovna podpora profesorjev pa sta mi dala širino in analitični vpogled v to, kar smo že delali. Ta odločitev je bila super.

Kakšna je sicer vaša vloga v podjetju SON? Lahko poveste kaj več o podjetju?

Sem direktorica podjetja. V tem podjetju sicer delam že več kot deset let, toliko časa se tudi posvečam trajnostnim vidikom poslovanja in sem v tem z vsem srcem. Tudi zato, ker je meni osebno to zelo pomembno, imajo pa v podjetju že od nekdaj podobne vrednote. To je družinsko podjetje, s katerim sta mož in njegov oče začela v devetdesetih letih dobesedno iz garaže, in na prvem mestu je vedno bil kupec in skrbno ravnanje z viri. Od nekdaj se je varčevalo pri materialih, da je bilo čim manj odpadnega materiala, se jih ponovno uporabljalo, kar pri železu zelo dobro deluje. Vedno smo bili tudi dobro vpeti v lokalno okolje. Zelo pomembno je tudi, da izdelujemo kakovostne izdelke z dolgo življenjsko dobo in jih po potrebi tudi obnovimo. Naš tipični kupec snežnega pluga na primer bo lahko kadarkoli zamenjal traktor, ampak mu zato ne bo treba menjati pluga, saj bomo mi prilagodili vpetje, da ga bo lahko še naprej uporabljal. Prav tako je pomembno, da je celoten izdelek izdelan v hiši, kupimo le vijake, cevi in podobno, vse ostalo, vključno s hidravličnimi cilindri pa izdelamo doma in tako lahko zagotovimo kakovost in dolgo življenjsko dobo.

Če prav razumemo, so vaši izdelki tako rekoč trajni?

Kako dolgo življenjsko dobo bodo imeli, še ne moremo vedeti, vemo pa, da izdelki iz železa, če so kakovostno narejeni, zdržijo 60 let in več. In temu res dajemo poudarek. Naši izdelki so zelo robustni, močni, težki, zato se veliko pogovarjamo o snovni učinkovitosti in pridemo do vprašanja, če bi materiale (s)tanjšali, ampak posledično bi se lahko življenjska doba skrajšala, kar ne bi bilo dobro. Pravi odgovor nam lahko da samo analiza vplivov na okolje v celotni življenjski dobi izdelka, tako imenovana analiza LCA (Life Cycle Assesment). S tem se zdaj ukvarjamo.

Lahko podrobneje pojasnite?

Gre za izračun ogljičnega odtisa v vseh fazah življenjskega cikla izdelka. V vsaki fazi upoštevamo vpliv na okolje, ga skušamo izmeriti, oceniti, da vidimo, kje so vplivi najbolj problematični in jih tam skušamo reševati.

Vključno s fazo razgradnje?

Od zibelke do groba, kot se reče.

Kakšne ukrepe ste še uvedli oziroma uvajate na področju trajnostnega razvoja?

Poleg tega smo uvedli tudi ISO standard 14.001. Gre za sistem upravljanja z okoljem. Ta standard ne pomeni, da je podjetje okolju prijazno, pomeni pa, da upravlja z vplivi na okolje, da jih meri in obvladuje. Nam pomaga kot analiza, da vidimo, kako in kje vse vplivamo na okolje, v katerih procesih je to najbolj kritično, kje lahko najdemo priložnosti za izboljšave in zmanjšamo ta vpliv. Namestili smo tudi sončno elektrarno in naše potrebe po električni energiji skoraj v celoti pokrivamo z obnovljivimi viri energije. V okviru projekta Industrijski center SON 4.0 – to je naš program zelenega prehoda, za katerega smo pridobili tudi sofinanciranje iz Načrta za okrevanje in odpornost – smo se lotili digitalizacije, optimizacije proizvodnje, prerazporeditve operacij, da bi tekle učinkoviteje. Načrtujemo laserski razrez, ki je energijsko učinkovitejši od plazemskega, ki ga imamo sedaj. Uvedli smo tudi robotsko varjenje. Moramo iti naprej s tehnologijo in pri tem se res trudimo upoštevati tudi okoljske vidike.

Za majhno podjetje je to zelo zahteven projekt.

Zelo. Gre za veliko investicijo, tako vrednostno, organizacijsko in tudi kadrovsko. Priznam, da me je tudi malo strah. Ampak verjamem, da bomo s podporo moža kot ustanovitelja in z dobro ekipo, ki ima tudi podobne vrednote, to lahko izvedli, sama tega ne bi zmogla.

Se vam zdi, da ima trajnostni razvoj v podjetjih že ustrezno mesto v poslovnih strategijah?

Žal ne. To težko razumem, ker meni se to zdi zelo naravno. Ni pravično, da otrokom pustimo breme okoljskih in družbenih posledic naših dejanj. Morali bi prevzeti odgovornost, spremeniti miselnost. In ne bi se smeli bati novih pristopov. Ko sem delala seminarsko nalogo o problemih uvedbe standarda 14.001, sem ugotovila, da je velika skrb draga implementacija. Ampak kaj so pa koristi, ki jih ob tem dobimo? Po srcu sem še vedno ekonomistka in mi je pomemben finančni vidik. Videla sem, da tam, kjer so največji izpusti, so velikokrat tudi največji stroški. Ko te vplive znižamo, se posledično znižajo tudi stroški. Zakaj se tega bojimo, namesto da bi to izkoristili kot priložnost, kot investicijo v prihodnost?

Kje sicer vidite največje izzive podjetij pri implementaciji trajnostnih poslovnih praks?

Ravno to, strah pred visoko ceno, pa tudi pred tem, da je potem treba standard 14.001 vsako leto obnavljati. Podjetja skrbi, da bo nekdo od zunaj preverjal, kaj delajo in jim govoril, kako naj delajo. Vendar če ne gledamo tako ozko, vidimo, da zunanji strokovnjak, ki pozna dobre prakse od drugje, lahko svetuje možnost izboljšav. Problem je tudi zavezanost vodstva, zlasti v majhnih podjetjih, in tudi kadrov, saj taki programi pomenijo, da se bodo morali prilagajati tudi sami. Upam, da bomo z izobraževanjem že od mladih nog zgradili to trajnostno zavest pri mladih in bo to lažje.

Tudi zaposleni morajo biti zavezani trajnostnim ciljem?

Seveda. Vsakemu se lahko razlije olje ali ne odlaga pravilno odpadkov. Zato smo imeli izobraževanje o ravnanju z odpadki posebej za pisarniške delavce in posebej za proizvodnjo, saj so poudarki različni. Prav tako izobraževanja in gasilske vaje v primeru nesreč, ki bi imele posledice na okolje, kot so razlitja, požari. Veliko je bilo skrbi zaradi sončne elektrarne, da bi zagorela, ampak smo s testiranjem ugotovili, da gre za praktično negorljive materiale. Treba je vedeti, da so sončne elektrarne nove generacije drugačne kot pred 20 leti. Tehnologija je nova, materiali so drugačni, med paneli so optimizatorji, ki delujejo tudi kot varovala.

Že prej ste povedali, da trajnostno delovanje podjetja SON v veliki meri izhaja iz vaših lastnih prepričanj. Kako pomembna je trajnostnost v vašem zasebnem življenju?

Že od mladosti živim tako. Moja mama je na primer od nekdaj ločevala odpadke, ko to še ni bilo uveljavljeno, in sem prevzela navade od nje. Res je tudi, da živimo v prekrasni Beli krajini in nam ni vseeno za naravo. Imamo tudi možnost, da ima vsak svoj vrt in biološke odpadke uporabi za kompost. Jemo zdravo hrano, večino je pridelamo doma sami ali pa kupujemo v okolici, od kmetov, na morju od ribičev. Trudimo se jesti lokalno, upoštevamo pa tudi druge trajnostne vidike.

Ste se zato odločili za nakup potovalne torbe iz odsluženih oglasnih transparentov Audi, ki je nastala v okviru projekta Uporabimo uporabljeno? Kaj menite o samem projektu?

Tudi. Rada imam slovenske oblikovalce in tudi izdelke v drugi rabi. Že od nekdaj so mi všeč izdelki, ki trajajo, ki so tako dobri, da so tako rekoč večni. Ali poznate japonsko prakso popravljanja keramičnih izdelkov kintsugi? Pri njih velja, da ko nekaj razbijejo in popravijo, ima to zanje še večjo vrednost. Meni se zdi to tako naravno. Če na izletu svojo torbo podrgnem in dobi liso, me bo ta za vedno spominjala na tisti izlet. Všeč mi je tudi, da gredo prispevki od prodaje za dober projekt, za Morsko oazo Piran. Zelo rada imam Piran in me je navdušil tudi ta del zgodbe, občutek, da lahko z nakupom naredim nekaj koristnega za okolje. Všeč so mi pilotski projekti, saj verjamem, da to vodi v pravo smer. Da se preizkusijo nove možnosti pridelave hrane, čiščenja morja, ponora ogljičnega odtisa, da se raziskujejo nove možnosti za prihodnost, da se pri tem nekaj naučimo in potem širimo dobro prakso naprej. Tako bomo lahko kaj spremenili. Kaj bomo sicer jedli v prihodnosti, kaj bodo jedli naši otroci? Denarja ne bodo mogli jesti. Lani je bilo morje tako toplo, da ni bilo hobotnic. Kako bo, ko se bo to samo še stopnjevalo? To so pomembna vprašanja.

Tudi to, premišljene nakupe, bi lahko šteli za trajnosten pristop.

Verjetno res. Tako manj verjetno kupujemo nekaj, česar ne potrebujemo, nečesa, kar nam ne pomeni veliko, saj potem hitreje konča na odpadu.

Kakšni pa so bili vaši prvi vtisi, ko ste prejeli torbo?

Točno taka je bila, kot sem si jo predstavljala. Mogoče še boljša, predvsem notranjost, saj te nisem videla prej, daje mi občutek mehkobe, prijetnosti. Narejena je bila zame.

Ali sicer vidite Audi kot trajnostno blagovno znamko? Kaj vas najbolj navdušuje?

Veste, da jo. Že ko sem izbirala svoj avto – vozim Audi, me je pritegnila učinkovitost dizelskega motorja in to, da ima pri taki moči tako nizko porabo in izpuste. Gledala sem tudi hibride, električne avtomobile z vzhoda, vendar v tistem času po rezultatih niso bili primerljivi. Številke so povedale svoje.

Kateri model pa vozite in zakaj ste se odločili zanj?

Audi A6 quattro, raketa, zdaj ga imam pet, šest let. Pri njem imam podobno filozofijo kot pri vsem ostalim. Res ga imam rada, dobro in varno se počutim v njem. Ne samo, da pospeši, ko to potrebujem, ampak tudi ustavi, ko je treba. Ima vse, kar potrebujem od avtomobila in še več, česar prej niti nisem pričakovala. Pri nakupu so bili odločilni poraba, zanesljivost, varnost, udobje. Vse je točno tam, kjer mora biti, ničesar ne bi spremenila, ima najboljšo uporabniško izkušnjo, vsaj zame.

Imajo sicer avtomobili pomembno mesto v vašem življenju, poslovno in zasebno?

Zelo, že od Vinice do Ljubljane je dolga pot.

Veliko prevozite?

Sama niti ne, več se vozim z možem. Največkrat gremo na pot s pick-upom (poltovornjakom), saj s sabo vzamemo še plug. Na pot se odpravimo premišljeno, organiziramo se tako, da naredimo po pet, šest obiskov v enem dnevu, zlasti zato, ker smo tako oddaljeni. Naše stranke so večinoma s smučišč na severu Slovenije, do tam je dolga pot in jo izkoristimo čim bolj učinkovito.

Kaj lahko naredimo posamezniki, da bo način, kako se premikamo, bolj trajnosten?

Veliko pomenijo že majhni koraki. Da se vozimo s sodelavcem v službo, če je le možno, da gremo na družaben dogodek skupaj s prijateljicami. Še lepše nam bo, če nas gre več. Poleg občutka, da smo naredili nekaj dobrega, se pogosto trajnostna izbira tudi drugače izkaže za koristno za nas. Tudi to, da gremo kdaj peš ali s kolesom, je dobro za nas. Dobrodošlo je tudi, da kombiniramo več opravil hkrati. Če grem k zdravniku, grem lahko sproti tudi v trgovino, ni potrebe, da se peljem dvakrat. Odgovor je tudi deljena raba avtomobilov. Mislim, da so že vzpostavljene take mreže, je pa to v Ljubljani lažje izvesti kot pri nas na podeželju.

Žal pa iz našega območja ne morem govoriti o javnem prevozu kot trajnostni izbiri. Vlak od Črnomlja do Ljubljane še vedno vozi dve uri in pol in še do Črnomlja moram priti. To za nas res ni dobra izbira. Moram pa tudi poudariti, da vedno tudi ni smiselno. Vseeno je boljše, če po cesti vozi osebni avto samo z voznikom kot prazen avtobus, vseeno je cenejše in okolju bolj prijazno. Slovenija je zaradi razdrobljenosti specifična glede mobilnosti. Mislim, da bi se morali res strateško lotiti tega področja in bolje naštudirati, kaj so najboljše rešitve. Mogoče bi moral tudi vsak pri sebi narediti razmislek, da se bolj usmeri v lokalno. Da ugotovi, da ima življenje na vasi svoje pluse in minuse, enako v mestu, in jih sprejme. Ne da jaz v Beli krajini tako pogrešam letališče, gledališča, da bi morala vsak teden trikrat obiskati Ljubljano. Ali da Ljubljančani, ki bi bili radi v naravi, poiščejo rešitev, da se jim ni treba vsakodnevno voziti. Vsakodnevna vožnja je tudi naporna, sem jo preizkusila, ko sem se takoj po študiju vozila na delo v Ljubljano in zdržala le kak mesec. Mislim, da če sami naredimo življenje tako, da smo zadovoljni tam, kjer smo, je že veliko.

Kako pa gledate na e-mobilnost?

Zdi se mi prava smer, kar zadeva hrup, izpuste, seveda pa ima tudi svoje minuse, kot so teža, baterije, možnosti polnjenja. V katero smer bo šel razvoj, boste v vaši panogi znali bolje povedati, mi v majhnih podjetjih lahko samo sledimo. Vi ste tisti, ki ustvarjate trende, mislim pa, da je prav, da gre razvoj v tej smeri.

Električno mobilnost zagovarjamo, ker je to trenutno tehnologija, ki je že na voljo in lahko z njo hitro prispevamo k zmanjšanju izpustov in ogljičnega odtisa. Je pa treba temu slediti tudi na državni ravni, ker Slovenija niso samo mesta. Podobno kot ugotavljate glede mreže vozil za deljeno uporabo, velja tudi za polnilnice. Ljubljana in Maribor imata že dobro razvito mrežo polnilnic, treba pa jih je zagotoviti tudi na vaseh. Dobra praksa iz tujine je, da se poleg polnilnic postavi neka dejavnost, ki bi lahko pritegnila turiste in tako tudi drugače koristila lokalnemu okolju, ustvarjala nova delovna mesta.

Strinjam se, da bi bilo treba začeti tu. Infrastrukturno nismo še dobro pripravljeni in ni možno kar skočiti v e-mobilnost. Paradoks se mi tudi zdi, da na eni strani spodbujamo gradnjo sončnih elektrarn s spodbudami Eko sklada oz. zdaj Borzena, na drugi strani pa omrežje ni pripravljeno in na vasi ljudje ne dobivajo soglasij. Mi sicer imamo sončno elektrarno in možev avto polnimo doma, veliko ljudi pa trenutno ne dobi soglasij.

Imate polnilnico mogoče tudi v podjetju, glede na to, da imate sončno elektrarno?

Imamo jo v načrtu, za avtomobile in za električna kolesa – ta smo predvideli za potrebe v podjetju in tudi za zaposlene, če bi se želeli zapeljati na izlet. Načrtujemo tudi, da bi, če bomo imeli energije dovolj, možnost polnjenja ponudili lokalnemu prebivalstvu. Trenutno imamo še velike porabnike, bomo pa z optimizacijo v okviru programa Industrijski center SON 4.0 dosegli tudi energetske prihranke. Plazemski varilnik bomo na primer zamenjali z laserskim, ki bo trošil manj, v načrtu imamo nabavo novega peskalnika s priključno močjo 0,84 kilovatov, ki bo zamenjal trenutnega 45-kilovatnega.

Vaši trajnostni ukrepi so res celoviti.

Potrudili smo se. Ko smo analizirali, smo res pregledali vse vplive, proučili priložnosti in mislim, da smo res dobro pokrili. Vedno pa se seveda da narediti kaj še boljše.

Verjamemo, in to tudi že dokazujejo nekatere naše tovarne, v katerih se je dosegla ogljična nevtralnost. Najprej z ukrepi čim večjega zmanjšanja škodljivih vplivov na okolje, tam, kjer to ni možno, pa s podporo projektom, ki prinašajo pozitiven vpliv na okolje in tako nevtralizirajo "ostanke" škodljivih vplivov.

Vsekakor vse pohvale vašim prizadevanjem. Kot sem že omenila, resnično verjamem, da veliki igralci ustvarjate trende in morate zato biti zgled tudi drugim podjetjem v vaši panogi, pa tudi širše. To zelo cenim in tudi to je eden od razlogov, da zaupam znamki.