Pripadate generaciji "vražjih Slovenk", kot so vas imenovali – odličnih alpskih smučark, ki so se na prelomu tisočletja zapisale v zgodovino slovenskega športa. Poleg vas so bile to še Urška Hrovat, Nataša Bokal, Alenka Dovžan in Katja Koren. Kaj je po vašem mnenju botrovalo temu, da se je lahko razvila tako močna generacija?

Mislim, da je bila to neka nit iz preteklosti, ker so nastajale generacijske vrzeli. Zdi se mi, da se je bilo v tako močni generaciji smučark, kot so bile takrat Mateja Svet, Veronika Šarec, Katjuša Pušnik, Nataša Bokal, težko prebiti in je ena generacija za njimi enostavno odpadla. V naslednji generaciji pa smo me spet dobile možnost. Bile smo dobre, imele smo dobre trenerje, dobre pogoje za trening in ena drugo smo vlekle naprej. Zdi se mi, da nam je bilo na neki način lažje kot današnjim tekmovalcem.

Z dekleti niste bile samo sotekmovalke, ampak tudi prijateljice. Mislite, da je nekaj takega danes v vrhunskem smučanju še mogoče?

Na zunaj je to mogoče res tako delovalo in ne morem reči, da nismo bile povezane, ampak smučanje je vseeno individualni šport. Po tekmi, ko je imela ena super rezultat in je vesela, druga žalostna, se pelješ domov v istem kombiju. Vse to te zaznamuje. Včasih smo si šle tudi na živce, so pa trenerji znali to zaznati in so nas ločili po sobah, da smo bile malo same, zlasti proti koncu kariere, ko smo bile starejše. Normalno je, da se je med nami spletla posebna nit, vendarle smo bile skupaj 250 dni na leto in še danes smo najboljše prijateljice. Vedno se odzovemo, če katera od smučark – pa tudi smučarjev, vsi smo bili povezani – potrebuje pomoč. Verjetno je razlog tudi to, da smo skupaj odraščali. Zdaj kot starš vidim, kaj pomeni, da v teh pomembnih letih spleteš posebne vezi. Pa še nekaj je bilo. Nihče od nas ni bil hudoben. Seveda je vsak imel kak slab dan in vsi smo imeli močan značaj, ni pa bilo neke škodoželjnosti.

Sami ste šestkrat zmagali na tekmah svetovnega pokala, 13-krat stali na stopničkah, osvojili ste slalomski kristalni globus. Kako se spominjate tistega časa?

Če zdaj pogledam nazaj, si kot človek v tistem obdobju nisem bila najbolj všeč. Če želiš dosegati take rezultate, moraš biti egoističen, ne sme ti biti mar za druge. Takrat sem se manj družila s sotekmovalkami in sem si prvič zaželela svojo sobo, ker sem bila tako fokusirana in se mi ni dalo z nikomer niti pogovarjati. Nisem bila kolegialna in sem se bolj družila s trenerji kot s sotekmovalkami. Zato veliki šampioni mogoče v nekih trenutkih delujejo zoprno, egoistično. Ampak to je edini način, ker je toliko delčkov, ki se morajo za odličen rezultat sestaviti v celoto. Vrhunski šport ne dopušča polovičarstva. Verjamem, da če bi v tistem obdobju vprašala kako mojo sotekmovalko, kakšna sem bila, z odgovorom ne bi bila zadovoljna (smeh).

Alpsko smučanje ima poseben pomen tudi za znamko Audi. Po znamki štirih krogov se imenuje Audi FIS svetovni pokal v alpskem smučanju, neprekinjeno od leta 2001, še leto več Audi v Sloveniji partnersko sodeluje z organizacijskima komitejema Pokal Vitranc in Zlata lisica. Kaj so vam športnikom pomenila partnerstva globalnih znamk, ste jih opazili?

Verjetno je to, da sem na tekmah videvala logotipe in so se velike reprezentance vozile v vozilih te znamke, res botrovalo k temu, da sem kasneje v življenju kupila avto znamke Audi. Nisem sicer človek, ki bi se poglabljal v avtomobile. Ko sem še smučala, sem imela sponzorske avtomobile, ko sem prvega kupila sama, pa je bilo približno tako, kot bi šla v trgovino po kruh (smeh). V tistem času sem slišala, da je VW Golf tak klasičen, dober avto in sem po službi zavila v avtosalon. Ko sem prišla domov, sem čisto mimogrede omenila partnerju, da sem ga kupila. Šele po njegovih vprašanjih glede prostornosti sem pomislila, da mogoče je pa res premajhen zame (smeh). Eno leto sem ga vseeno imela, potem sem pa kupila Audi A4 Avant. Ko so me spraševali o njegovih lastnostih, sem odgovarjala: "Ne vem, zlate barve je," (smeh). Še danes je tako, jaz izberem barvo, ne vidim drugih stvari, avto je zame zgolj prevozno sredstvo. Vedno pa pogledam varnost in gotovo sem ta model kupila tudi zato, ker sem ga poznala od prej.

Kakšna pa je bila vaša izkušnja vožnje s tem modelom?

Ne bom rekla, da sem divjak, ampak vozim pa verjetno hitreje kot povprečni vozniki. Ker smo se v času moje kariere toliko prevozili, mi nikoli ni težko voziti več ur ali se peljati na drug konec Evrope. Odkrito priznam, da toliko sem razvajena, da ne bi kupovala slabših avtomobilov, po drugi strani pa tudi ne zato, da bi z njimi izstopala. Se pa gotovo rada vozim udobno in so mi bolj všeč kompaktni, večji avtomobili kot športni.

Čeprav ste športnica, vas torej ne privlačijo športni modeli?

Ne, v bistvu ne (smeh). Je pa nad njimi navdušen moj trinajstletni sin. Pogosto mi predlaga, da ugibava znamke avtomobilov, pa čeprav jih sama res ne poznam. In – to vam moram povedati – včeraj, ko sem mu omenila, da se bom pogovarjala z vami in da se bomo tudi fotografirali, je takoj rekel: "Mami, mami, a ti lahko dajo za preizkus enega …," (smeh). Pozabila sem že, kateri model je omenil, vem, da je bil športni.

Radi slišimo, da imamo v mladi generaciji take ljubitelje. Vrnimo se v čas vaše smučarske kariere. Kako vam je bilo tekmovati na domačem terenu, na Zlati lisici? Nekdanji vrhunski smučar Marc Girardelli nam je zaupal, da je na tekmah v Sloveniji v njegovem času vladalo odlično vzdušje. Ste tudi vi čutili tako?

V naših časih je bilo res tako in mi je žal, da tega ni več, čeprav moška tekma je še obiskana. Slovenci smo smučarski narod, je pa starejša generacija smučanje drugače dojemala kot mladi. Danes se je vse tako podražilo. Grozno mi je, ko slišim, da gre pet otrok iz razreda na smučanje, v mojih časih je bilo mogoče pet takih, ki niso šli. Danes imajo tudi toliko več športov, ki jih bolj pritegnejo. Košarkarske tekme, na katerih igra Luka Dončić, so razprodane v dveh tednih. Ko se pa spomnim nazaj, ko so tekmovali Bojan Križaj, Rok Petrovič, Jure Košir in drugi, je bilo v Kranjski Gori res noro vzdušje. Seveda tudi v Mariboru na Zlati lisici, ko se je zbralo ogromno obiskovalcev, da so v živo gledali Matejo Svet in kasneje smučarke moje generacije. Za gledalca je bilo skorajda zagotovljeno, da bo vsaj ena imela dober rezultat. Spomnim se tekem, ko smo bile štiri med prvo petnajsterico. Tekmovati pred 20.000-glavo množico je svojevrsten izziv. Čutiš pritisk, po drugi strani pa tudi veliko veselje. Mariborske tekme so bile res nekaj posebnega in žal mi je, da so zaradi pomanjkanja snega prestavljene v Kranjsko Goro, tam Zlata lisica ne more biti enaka kot v Mariboru. Zelo lepo je bilo tekmovati pod Pohorjem in doživeti tisto posebno vzdušje, ki ti da dodatno energijo.

S projektom Uporabimo uporabljeno želimo to športno strast prenesti tudi izven športnih tekmovališč, hkrati pa sporočiti, da lahko iz odsluženih materialov nastanejo vrhunski izdelki. Ste morda že slišali za ta projekt? V okviru njega iz naših oglasnih transparentov v sodelovanju s partnerjema Mariem Herzogom in zavodom YouSea nastajajo unikatne potovalne torbe.

Prej nisem, mi je pa zelo lepo, da delate na tem področju. Tudi sama se zelo trudim, da živim prijazno do okolja in da se stvari reciklirajo. Ne vem, zakaj, mogoče tudi zato, ker sem eno obdobje živela s Švedom. Tam so že pred časom zelo gledali na okolje in mogoče se mi zdaj po 20 letih temu približujemo. Navdušena sem nad idejo.

Mislite, da bi potovalne torbe iz oglasnih transparentov, ki so nekoč krasili Audi FIS tekme v alpskem smučanju, v vas vzbudile spomine?

Mislim, da bi mi vzbudile prijetne občutke. Zdi se mi, da starejši, kot si, več ti pomenijo dogodki, katerih del si bil. Ko sem tekmovala, se nisem zavedala, kaj pomenim ljudem, otrokom, kaj pomeni biti nekomu vzor in kaj mu pomeni, da dobi tvoj podpis. Ko zdaj gledam nazaj ali na generacijo za mano, ko je zmagovala Tina Maze in se je po tekmah izpraznil del za gledalce, ker so se vsi gnetli za podpise, zdaj občutim to veselje in zadovoljstvo, ki smo ga vzbujale v ljudeh. Takrat, ko sem tekmovala, nisem bila pretirano ponosna na svoje rezultate, zdelo se mi je nekako samoumevno. To skušam zdaj pokazati tudi današnjim tekmovalcem, da so to neki občutki, ki jih v času, ko tekmuješ, ne živiš. Mislim, da v takih torbah lahko občutiš, da si bil nekoč del tega, bolj se čutiš povezan s tem in čutiš zadovoljstvo, ki si ga dal ljudem. Ti občutki pomenijo več kot pokal.

Lahko vam le potrdimo, da smo bili Slovenci zelo ponosni na vaše dosežke. Kako pa je bilo, ko ste se v začetku tisočletja odločili, da zaključite s tekmovalnim športom? Za vrhunske športnike to ni vedno lahko obdobje.

Zdi se mi, da se na tem premalo dela, in to v vseh vrhunskih športih, kar se mi zdi velika škoda, čeprav morda zdaj več kot včasih. Kot vrhunski športnik se moraš zavedati, da si zanimiv, dokler si dober, ko nisi več, te pozabijo. Eni smo to lažje sprejeli, drugi težje. Je pa prehod iz profesionalne športne kariere v "običajno" življenje težak zato, ker ti je kot športniku vse dano. Ti moraš "samo" trenirati in tekmovati, za vse ostalo pa poskrbijo drugi, ti sploh ne veš, kaj vse. Še danes z zanimanjem opazujem trenerje, kaj vse morajo narediti, da ima tekmovalec dober trening. Veliko več, kot sem si predstavljala. Ko te podpore ni več, se veliko športnikov ne znajde. Razlog vidim v tem, da v času kariere ni neke prave vzgoje in zdi se mi, da bi morale organizacije, ki sodelujejo s športniki, več delati tudi na tem. Ko sem delala v Slovenski smučarski zvezi, so na primer tekmovalcem predavali o finančni pismenosti, da bi jih naučili, kako ravnati z denarjem. Finančni vložek sponzorjev je seveda nujno potreben, ampak tudi to, da se z mladino nekdo ukvarja in jo uči življenjskih veščin, je potrebno. Da bodo pripravljeni, saj najpomembnejši del njihovega življenja po zaključku športne kariere šele pride.

Kot sem omenila, mislim, da je pri tem zelo pomembna vzgoja. Sama sem bila vzgojena tako, da sem se zavedala, da je smučarska kariera samo ena tretjina mojega življenja in da bom morala ostali del življenja nekako preživeti. Pa naj gre za telo, ki ga moraš med kariero na neki način “šparat'”, ali za izobraževanje. Na to moraš misliti že med športno kariero in hvaležna sem staršem in trenerjem, da sem lahko ta prehod tako gladko izpeljala. Že zgodaj sem si prislužila, da sem lahko trenirala. Pri enajstih, dvanajstih letih sem pobirala kamne na smučišču, da sem dobila letno karto, pomagala sem pri pogozdovanju, pobirala kostanj in želod po gozdu za hrano divjadi v Triglavskem narodnem parku. Tako sem dobila nekaj denarja, da sem prispevala k nakupu športne opreme, saj je bila mama samohranilka. To ti nekako ostane. Rada delam, veliko delam, znam pa na srečo tudi potegniti mejo. Absolutno si vzamem čas za družino, za otroka, to je na prvem mestu.

Zamenjali ste kar nekaj karier. S čim vse ste se ukvarjali po koncu športne kariere?

(Smeh) … in to čisto različne, to je tako noro. Res me ni strah izzivov, novih stvari. Neverjetno je, kako se je človek zmožen prilagajati stvarem in se naučiti, če hoče in se ne ustraši. Takoj po zaključku kariere sem delala na POP TV kot športna novinarka. Pisanje mi nikoli ni bilo tuje, v šoli sem bila veliko boljša v slovenščini kot v matematiki, tako da sem dobro splavala v teh vodah. Me je pa v te vode zaneslo po naključju. Nekoč po poškodbi sem začela delati na POP TV in tam dobila nove prijatelje, ki so me naučili obrti. To je bil mehak prehod med tekmovalnim smučanjem in normalnim življenjem, ker sem še vedno veliko potovala. Zelo sem uživala nekih 8 let, saj sem spremljala, kar sem delala prej. Potem sem začutila, da je mogoče čas za družino. Zavedala sem se, da bo v službi športne novinarke težko, ker je preveč potovanj, in sem šla v redno delovno razmerje.

Na začetku mi je bilo grozno, prvič sem delala od osmih do štirih, od ponedeljka do petka, ampak sem se navadila. Na Delu sem prevzela Pilot klub, malo povezan z novinarstvom, malo z organizacijo rekreativnega športa. Potem sem dobila vabilo iz Vzajemne, kjer so imeli podoben klub in želeli, da ga spravim v red, kar si štejem v veliko čast. Vmes so me poklicali še s Slovenske smučarske zveze, če bi lahko skrbela za odnose z javnostmi. Tudi v to področje sem kar nekako padla v vodo, ampak se mi zdi, da sem hitro splavala in dobro delala. Zdaj sem pristala v medicini, česar si nisem prej nikoli mislila, ampak je splet okoliščin prinesel tudi to. Dve leti sem že solastnica medicinskega centra Althea na Gorenjskem in je, odkar smo ga prevzeli, zrastel za trikrat. Seveda to ni samo moja zasluga, ampak vseh treh lastnikov, poleg mene sta partnerja še zdravnik in fizioterapevt. Vsi stremimo k istemu cilju in vsak na svojem področju delamo odlično. Smo pa vsi nekdanji smučarji, povezuje nas šport.

Jaz sem bila nekako določena, da bom kot direktorica vse skupaj vodila. Včasih me sprašujejo, kako sem začela. Dejstvo je, da ko nekaj začnem, vztrajam in sem toliko trmasta, da se naučim prav vse. Gotovo dva, tri mesece nisem najboljše spala, ampak nisem nikoli pomislila, da ne bom zmogla. Se mi zdi, da je vsak začetek težak, čez to moraš in potem gre naprej. Seveda sem imela nekaj pomislekov na začetku, spraševala sem se: "Kako? Meni številke ne gredo." Zdaj se partnerja hecata, da če je na koncu številk evro, očitno znam zelo dobro računati (smeh). Dobro smo nadgradili posel, rastemo, tudi številke so dobre, pacienti so zadovoljni.

Poleg tega, da ste direktorica, ste se specializirali tudi za laserska zdravljenja. To se precej razlikuje od vaših prejšnjih zaposlitev. Kako to?

Ko sem končala delo na Smučarski zvezi Slovenije, sem sedla za računalnik in raziskovala, s čim bi se ukvarjala. Ugotovila sem, da so laserska zdravljenja novost, da jih medicinski centri ponujajo in da lahko veliko naredijo, globinsko in površinsko. To me je izjemno zanimalo in me potegnilo. Seveda moraš imeti ustrezno izobrazbo in zdravniki, ki imajo podlago, imajo prednost. Je pa toliko novosti, sprememb, različnih načinov, da te ponudniki opreme izobrazijo, vsako leto hodim na njihova izobraževanja. Vedno tudi poskusim najprej na sebi, noro mi je, ko vidim, kaj vse se da. Veseli me, ko so pacienti zadovoljni in ko vidijo, da to sploh ni bavbav.

V ekipi vašega medicinskega centra je tudi nekdanja vrhunska dirkačica Nina Jerančič.

Večina ljudi Nino pozna kot dirkačico s športnimi avtomobili, ampak bila je tudi smučarka, to jih ve le malo. Ne poznava se sicer iz smučarskega obdobja, je mlajša od mene, spoprijateljili sva se na POP TV, kjer sva delali. Je ena mojih boljših prijateljic, zelo delavna, sposobna, predana. Kot sem omenila, športniki znamo iti čez mejo in vedno rečem, da Nina opravi delo za tri ljudi. Če ne bi bilo nje, naš center ne bi deloval tako, kot deluje. Nekako ga drživa pokonci in se dobro dopolnjujeva.

Ste od nje prevzeli ljubezen do avtomobilov?

Veste, noro je opazovati, ko se ona obleče v dirkaški kombinezon, postane drug človek. To sem opazila že prej, ko sva bili na potovanju v Avstraliji in je medtem šla na dirko. Drugačen način vožnje ima. Ko vozim jaz, sem udobno naslonjena nazaj, noge imam iztegnjene kot v fotelju, ona pa sedi čisto naprej in pokonci. Vedno jo sprašujem, kako lahko tako sedi (smeh). Opažam tudi, da vozi zelo blizu avtomobilov pred sabo, ne sunkovito, da bi se človek ustrašil, ampak se jim približa. To se njej zdi normalno (smeh).

Smo tik pred začetkom nove tekmovalne sezone. V Söldnu, kamor se odpravljate tudi sami, bodo konec meseca potekale prve tekme. Ali vam Sölden obudi kakšne posebne občutke, tudi vi ste tam začenjali sezone? Kaj pričakujete od letošnjih nastopov?

Jesen je res posebno obdobje in kljub nervozi je to lep začetek. V našem času je bilo nekaj poskusov, ko so poskušali na drugih lokacijah, ampak se je potem nekako obdržal Sölden, ker je tam najboljši dostop do ledenika. Super je, da se sezona začne čimprej, ker je v smučanju dolgo pripravljalno obdobje, tekmovalna sezona pa zelo kratka – treniraš osem mesecev in v treh mesecih je vsega konec. Marca se nam zdi, da je vse zletelo mimo. O pričakovanjih je težko govoriti, zlasti zdaj, ker so v smučarskih vrstah tako okrnjeni. Ampak kljub temu imamo športnike, ki so res v svetovnem vrhu. Želim si, da bi čim večkrat bili na vrhu, ker so take njihove želje.

Moja želja je pa, da bi bila zima dobra, z veliko snega, ker potem imajo veliko lažje pogoje, boljše tekme, bolj so enakovredni. Stanje ledenikov je trenutno namreč katastrofalno. Zelo žalostno je videti, ko primerjam, kakšni so bili ledeniki pred 20 leti in kakšni so danes. Kaj to pomeni za naslednjo generacijo, pa si sploh ne predstavljam. Tako da si najbolj želim hladne zime, snega, korektnih tekem, ker potem se mi zdi, da bodo tudi smučarji imeli dobre rezultate.