Najbolj vas poznamo kot vrhunskega športnika – na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996 ste v kajaku na divjih vodah osvojili srebrno medaljo – ste pa tudi doktor znanosti in uspešen podjetnik. Ste imeli od nekdaj tako visoke cilje?
Življenje me je nekako peljalo po tej poti. Določene stvari sicer načrtuješ, ampak potem je toliko stranskih poti, nekih novih poti, ki se sproti odpirajo. Včasih se vprašaš, kako bi se življenje odvilo, če bi pri katerem smerokazu zavil drugače. Ampak danes moram reči, da sem se kar pravilno odločal, zaenkrat sem zadovoljen s potekom poti.
Je pa za uspeh na tako različnih področjih gotovo potreben velik vložek. Pot do doktorata je vendarle dolga.
Seveda sem v magisterij – magisterij iz ekonomije sem naredil v ZDA – in kasneje v doktorat iz kemije, ki sem ga opravil na Univerzi v Zagrebu, vložil ogromno. Ampak to mi je bilo na nek način kar določeno. Izobrazba je bila pri nas doma vedno na prvem mestu. Predvsem oče, ki je bil in je še vedno moj največji vzornik, me je pri tem zelo jasno usmerjal. Vse ostale stvari, tudi šport, so bile hobi. To je bil moj svet, v katerem sem užival in morda zato tudi drugače gledal nanj, gojil sem ga še z večjo strastjo. Šola in drugi življenjski cilji so bili precej bolj strogi. Ko sem doktoriral, sem bil najsrečnejši človek na svetu, saj sem vedel, da sem prišel do konca neke res naporne poti.
Ni nenavadno, da vrhunski športniki in športnice svoje športne kariere uspešno prelijete v poslovno. Eno takih, Petro Majdič, smo že gostili v naši reviji AudiLab. Bi to lahko pripisali kakšni posebni osebnostni lastnosti?
Neka športna miselnost gotovo obstaja, tudi nekatere privzgojene lastnosti na profesionalni ravni športa. Ne govorim samo o disciplini, o zavzetosti, ki sta pogoj za uspeh kateregakoli posameznika na kateremkoli področju. Mogoče gre bolj za neko fanatično predanost cilju.
Drugače niso športniki nič drugačni od drugih uspešnih posameznikov na katerem drugem področju, včasih jih morda preveč poveličujemo. Predvsem so ljudje. So pa uspešni športniki, ti, ki jih osebno poznam, morda res drugačni. Predvsem z vidika osredotočanja na cilj, popolne predanosti temu cilju in borbenosti. Enostavno se nikoli ne predajo. Po mojem mnenju so to ključne stvari za uspeh na kateremkoli področju. Talent je neka osnova, na kateri sploh začneš delati, ključna sestavina uspeha pa je vztrajnost. Tako učim tudi svoje hčere.
Čeprav se s športom ne ukvarjate več profesionalno, je še vedno pomemben del vašega življenja. Presenetljivo pa to ni kajak. Kako to?
Pravzaprav ne vem. Ravno zadnjič smo s kajakaškimi kolegi sadili spominska drevesa v Tacnu – sem že v tistih letih, ko mi postavijo kakšno spominsko obeležje (smeh) – in ugotavljali, da nikogar ne vleče v kajak, predvsem ne na divje vode. Če že, bi delali intervalne treninge na mirnih vodah, kar je presenetljivo, ker smo to vedno najbolj sovražili.
So določeni športi, s katerimi se v funkcionalnih letih mojega športnega udejstvovanja nisem resneje ukvarjal zaradi možnosti poškodb. Rekli so mi, da na kolo ne smem, ker bom padel – in tudi sem, velikokrat. Ko sem s kajakom prenehal, pa sem presedlal na kolo in potem za nekaj let še v triatlonske vode. Vendar striktno rekreativno, kot hobi, ki mi je bil v veselje. Obremenitev telesa, deveturna aktivnost v treh različnih športih me je fascinirala, pusti pa določene posledice na telesu. Danes veliko manj tečem, plaval nikoli nisem z veseljem, na kolesu sem pa še vedno rad in veliko kolesarim s prijatelji.
Torej je bilo kolesarstvo že prej vaša ljubezen?
Drži, rad sem kolesaril. Sem pa imel kar nekaj nesreč s kolesi, skoraj vedno zaradi lastne krivde. Ko grem po klancu dol, se v moji glavi nekaj spremeni in se redko zavedam nevarnosti. Kolegi pravijo, da mi po klancu dol 'blesimeter' skoči na 100 % in odpove (smeh). Danes vozim počasneje, še vedno pa zelo rad. Pravzaprav imam dve športni ljubezni, pozimi tek na smučeh, poleti pa kolo.
S kolesarstvom ste povezani tudi poslovno. Z Juretom Berkom, nekdanjim poklicnim kolesarjem, imata podjetje Berk-Vehovar Kompoziti za proizvodnjo ultra lahkih kolesarskih delov in opreme. Kako ste začeli?
Precej po naključju. Oba z Juretom sva doma na istem koncu, imela sva podoben krog prijateljev. Moj najboljši prijatelj Andrej Hauptman je bil takrat njegov trener. Jure se je že kot mlad fant ukvarjal s karbonom tako kot jaz. Celo svojo profesionalno športno pot sem dizajniral čolne iz karbona za takrat največje nizozemsko podjetje. Tako so se nama poti prekrižale. Potem vedno pride še nek trenutek, ko sediš na kolesu in te žuli sedež ali te moti kaj drugega in si rečeš, "če bi se jaz tega lotil, bi znal pa tole bolje narediti."
Iz tega "lahko bi" smo res razvili in naredili sedež, za katerega nam v svetu v tem trenutku priznavajo, da je res dober izdelek. Na začetku smo konkurenčno prednost iskali predvsem v lahkosti in želeli izdelati najlažji sedež na svetu. Sem pa vedno vedel, da zgolj s tem nagovarjamo zelo ozek krog ljudi kupcev, saj kolesar na dolgi vožnji želi predvsem udobje. Ko so kupci ugotovili, da naš sedež ni samo lahek, ampak tudi izredno udoben, so se stvari hitreje začele premikati naprej. Tako da danes prodajamo v več kot 60 držav po svetu.
To, kar ste uspeli doseči s težo izdelkov, je res neverjetno. Vaš ultralahek kolesarski sedež ima le 75 gramov, ultralahko cestno kolo manj kot 4 kg. Je možno doseči še več?
Da se, vendar hitro prideš do neke točke, ko je izdelek lahko prelahek. Temelj vsega pri nas je vendarle varnost. Morate vedeti, da se s kolesom po klancu navzdol lahko pelješ s hitrostjo sto kilometrov na uro in če gre tam kaj narobe, gre res hudo narobe. Sam sedež še ni tako kritičen element, drugače pa je pri kolesih, s katerimi zdaj vstopamo na trg. Tam je to lahko usodno.
Kateri so vaši ključni izdelki poleg kolesarskega sedeža?
Ravno v tem času se pripravljamo na predstavitev našega serijskega kolesa. Že do sedaj smo jih delali, vendar za znane kupce, po naročilu in popolnoma po meri. To je zelo ozek segment in zelo zelo draga kolesa. Pogovarjamo se o cenah 25.000 evrov in višje. Naša serijska cestna kolesa bodo še vedno draga kolesa, od 10.000 evrov navzgor, torej še vedno v najdražjem segmentu visokega kolesarstva, bodo pa znatno cenejša od tega, kar smo delali do sedaj. Poleg koles pa bomo na trg dali tudi kolesarske čevlje.
Katere lastnosti so najpomembnejše za vrhunsko kolesarsko opremo? Omenili ste varnost, udobje.
Gotovo je v zadnjem času to estetika. Ko nekaj kupiš, je najpomembnejši prvi vtis. Izdelek mora biti lep, da sploh začneš razmišljati o tem, da bi ga imel. V zadnjem letu, dveh se veliko ukvarjamo s tem, želimo biti najboljši ne le tehnološko, ampak tudi z vidika designa. Povezali smo se z Gorjup designom, to so po mojem mnenju eni najboljših oblikovalcev v Sloveniji poleg Jureta Miklavca. Pri kolesarskih čevljih pa sodelujemo z Juretom Šinkovcem, ki dela z Alpino.
Vaš trg so tudi profesionalni kolesarji.
Trg niti ne, seveda pa naše izdelke uporabljajo tudi profesionalni kolesarji. Tadej Pogačar je dolga leta vozil z našimi sedeži, Bradley Wiggins je imel na določenih etapah naše sedeže, ko je prvič zmagal Tour de France, za Chrisa Frooma smo delali sedeže za gorske etape. Nekaterih ne smem omeniti zaradi pogodb, ki so vezane na druge proizvajalce. Tadej Pogačar in Matej Mohorič sta nam pomagala tudi razvijati kolesarske čevlje. S tega vidika je profesionalni segment športa pomemben za nas. S poslovnega vidika ne – naš najpomembnejši trg so resni rekreativni kolesarji – z vidika marketinga pa vsekakor, predvsem zaradi testiranja in razvoja produkta.
Testiranje izdelkov v profesionalnem športu dobro razumemo. Tudi pri znamki Audi je motošport pri razvoju novih tehnologij, trenutno so to tehnologije električnega pogona, zelo pomemben. Tam se res lahko preizkusijo v ekstremnih razmerah. Če zdržijo tam, bodo tudi na cesti.
Prav gotovo, drži. Če kolo kot sistem zdrži brutalen šprint profesionalnega kolesarja, bo zdržal tudi takega rekreativca, kot smo mi. Hitrosti, sile, s katerimi se profesionalni kolesarji vozijo po klancih navzdol, so meni resnično nepredstavljive. Nekajkrat sem s testnim kolesom peljal s hitrostjo sto kilometrov na uro po klancu in ne bom pozabil groze, ki me je obdajala. To so že na motorju visoke hitrosti. Ampak tam si zaščiten z usnjenim kombinezonom, na kolesu si pa v tankih oblačilih, tako da je stik z asfaltom res trd (smeh).
Ali so vas profesionalni kolesarji sami našli ali ste jih iskali? Vam je morda pomagalo dejstvo, da ste Slovenci? Slovenija je pravzaprav kolesarska velesila, ne le zaradi vrhunskih kolesarjev, ampak tudi zaradi zalednih ekip, v katerih je veliko Slovencev.
Že skoraj od vsega začetka smo sponzorirali največji kolesarski klub v Sloveniji, Rog Radensko, iz katerega med drugim prihaja tudi Tadej Pogačar, pa tudi drugih, Adrie, Save Kranj, ne smem pozabiti. Začeli smo s slovenskimi klubi, čeprav danes sponzoriramo tudi tuje klube, predvsem na trgih, ki so nam poslovno pomembni. Danes namreč približno 60 odstotkov prodamo v Azijo, 30 odstotkov v ZDA in Kanado, ostalih 10 odstotkov v Evropo. V slovenski šport zdaj vlagamo bolj zaradi pripadnosti narodu, prispevati želimo k temu, kar lahko kot Slovenci dosežemo v svetu, in vidimo, da prinaša rezultate. Zato bomo slovenski šport vedno podpirali.
V Sloveniji ste obdržali tudi celoten razvoj izdelkov.
Ne le razvoj, vse delamo v našem podjetju, kupimo le karbonsko nit. Tu se razvija, proizvaja, tudi naši dobavitelji so iz Slovenije.
Resnično “narejeno v Sloveniji”.
Drži, tudi nalepke na primer so iz Slovenije, čeprav smo na začetku zaradi določenih lastnosti dobavitelja iskali skoraj po celem svetu. Nekaj mesecev smo se trudili razvijati z angleškim dobaviteljem, a so na koncu obupali in nam svetovali drugega dobavitelja. Ko smo dobili kontakt, smo ugotovili, da gre za podjetje iz Kranja (smeh).
Torej imamo ustrezno znanje, kakovost?
Imamo. Naš angleški dobavitelj karbona je pred nekaj leti del proizvodnje celo prestavil v Krško, tega smo bili zelo veseli. V Sloveniji je nekaj res zelo dobrih podjetij, ki se ukvarjajo s karbonom.
To je lepo slišati, saj se Slovenci včasih radi podcenjujemo.
Morda, se pa po mojem mnenju hitro spreminja na boljše. Tukaj bi lahko potegnil vzporednice s slovenskimi športniki. Ko gledam nase v prvih letih po osamosvojitvi, je bila miselnost slovenskih športnikov popolnoma drugačna kot danes. Bila je prisotna neka skromnost, češ, gremo poskusit, kaj več ne. Narobe, cilj športnika je biti najboljši na svetu. Ko zdaj gledam slovenske športnike, Primoža Rogliča, Tadeja Pogačarja, Luko Dončiča in druge – kakšna lažna skromnost, najboljši so. Uživam v tem napredku. In mislim, da se ta kaže tudi v poslovnem svetu pri določenih nišah. Poglejte Akrapoviča, Boscarola, veliko slovenskih podjetij v svetu resnično nekaj pomeni. Čutim evolucijo slovenske poslovne miselnosti.
Omenili ste, da pri razvoju izdelkov sodelujete s slovenskimi kolesarji, uporabniki vaših izdelkov. Kako pomembno je tako sodelovanje?
Rekel bi, da je to ključno. Od profesionalnih in rekreativnih športnikov dobimo zelo veliko koristnih povratnih informacij.
Kako pa poteka sodelovanje s profesionalnimi kolesarji?
Najboljši primer je v zadnjem času Matej Mohorič, ki nam je pomagal razvijati kolesarske čevlje. Boljšega razvijalca še nismo imeli, nekoga, ki je sposoben tako analitično pristopiti k razvoju izdelka. Presenetil ni samo mene, ampak tudi izkušene čevljarje iz Alpine. Naše sodelovanje je proces postopnega izboljševanja prototipov izdelkov. Delamo nove različice vse do trenutka, ko lahko rečeš, “zdaj je ok, zdaj smo zadovoljni”. Takrat lahko damo izdelek na trg. Potem pa sledi še ena faza, preizkus vzdržljivosti. Profesionalni kolesarji so daleč najboljši za to, ker v enem letu naredijo toliko kilometrov kot navadni kolesarji v desetih. Poleg tega lahko materiale preizkusijo tudi v dežju, blatu, mrazu in drugih razmerah, ki se jim kolesarji, kot sem jaz, raje izognemo.
Delujete v najvišjem kakovostnem segmentu, kjer je pomemben vsak detajl in res pride do izraza craftsmanship (mojstrstvo). Ste na to pozorni tudi sami kot potrošnik?
Kot kupec najprej gledam skozi oči tega, kar si lahko privoščim. Znotraj tega pa me najprej prepriča lepota izdelka. Odločilno je, da v meni naredi nek čustveni premik. Če mi nekaj na prvi pogled ni všeč, me sploh ne zanima.
Kako v tem pogledu vidite znamko Audi?
Sem še eden “starejših občanov", ki pri avtomobilih prisega na nemške znamke. Verjamem, da pri teh ne moreš zgrešiti. Že oče mi je rekel, da lahko prosto izbiram, ampak avto mora biti pa nemški (smeh). Šalo na stran, lahko bi rekel, da imam privzgojeno naklonjenost do dobrih avtomobilov, čeprav si jih do zdaj v najvišjem razredu nisem mogel privoščiti, razen mojega zadnjega avta Audi Q8. Ta je v meni nekaj premaknil že na prvi pogled.
Ljubezen na prvi pogled, torej?
Oblikovno res, veliko bolj mi je všeč od sestrskega avtomobila Lamborghini Urus, ki je narejen na enaki platformi, vendar cenovno nedosegljiv.
Kaj pa druge lastnosti? Kakšen mora biti vaš avto?
Vsak moj avto mora prestati osnovni test in to je, ali gre v prtljažnik s podrtimi zadnjimi sedeži celo kolo brez razstavljanja. Dragih koles, kot so naša, ne moreš voziti na strehi avtomobila po neki deževni mokri cesti. Poleg tega morajo moje tri hčere udobno sedeti na zadnjih sedežih. Pomemben mi je še nakladalni rob v prtljažniku, zanj bi si želel, da je nižji. Imam dva psa, mlajši ima zdaj 67 kg, in ko ga peljem v pasjo šolo, mi je nakladani rob kar visok (smeh).
Katere vozne lastnosti so vam pomembne?
Hitrost avtomobila niti ne, nisem ljubitelj hitrih voženj, mi je pa pomembno udobje. Zelo všeč mi je tudi pogon quattro, predvsem ker se pozimi velikokrat peljem na Pokljuko, Jezersko ali v Rateče na tek na smučeh.
Kakšen ste kot voznik? Je v vas še kaj kajakaša na divjih vodah?
Popolnoma nič. Želje po hitri vožnji so ubile tudi radarske kontrole. Poleg tega so slovenske ceste po mojem mnenju prenevarne, čeprav so se razmere v zadnjih letih izboljšale.
Lahko vam zaupamo, da bo jeseni Audi e-tron postal Audi Q8 e-tron, torej električna različica Q8, do takrat pa mogoče testirate še manjši Q4 e-tron.
Zelo zelo lep avto. Nekajkrat sem ga videl na cesti. Prelep je, upam, da ga žena ne bo prevečkrat opazila (smeh). Tudi to je eden izmed avtomobilov, ki me je oblikovno v zadnjem času najbolj navdušil. Kot sem omenil, gledam oblikovno, in oblikovalski jezik znamke Audi mi je res všeč. Audi e-tron GT mi je na primer tudi veliko bolj všeč od Porsche Taycana, ki je narejen na enaki platformi.
Omenili ste, da z avtom ne vozite veliko. Ali s kolesom prevozite več?
Mislim, da sem v lanskem letu v letu res naredil več kilometrov na kolesu kot v avtu. Mogoče nisem pravi sogovornik za avtomobilske teme (smeh). Sem precej nespecifičen voznik z določenimi posebnimi zahtevami. Imam pa privzgojeno ljubezen do avtomobilov in moje avtomobilistične želje so nekoliko nekonvencionalne. Ne gledam toliko za najnovejšimi modeli, v garaži bi želel imeti kak drug Audi (smeh). To so želje, ki izvirajo iz moje mladosti. Že leta spremljam rallyje in moja večna želja je, da bi imel Audi Quattro, ta legendarni rally avto. Jasno je seveda, da to ni avto za vsak dan, je bolj objekt poželenja, ki ga parkiraš v garaži in ga nekajkrat na leto pelješ okrog. Ta in pa Audi 100 coupé GT iz 70-tih let. Ta dva bi res imel, ju dal prenoviti in bi mi verjetno povzročila večje veselje kot katerikoli novodobnik.
To je ta čustveni moment pri avtomobilih, ki ste ga omenjali.
Moja sanjska avtomobila sta. Ljudje smo pač čustvena bitja. Tudi Audi Q8 sem kupil samo zato, ker mi je bil oblikovno tako všeč. Avto, ob katerem sem si rekel: “Vau, ta mi je pa res lep”, o konjskih močeh se pa nisem spraševal.
Mislite, da lahko imajo ta šarm tudi nova električna vozila?
Gotovo. Tudi jaz sem petrolhead, avtomobili so mi neskončno všeč. Meni je vrhunsko oblikovan avto, ki ga je oblikoval vrhunski oblikovalec, resnično umetniški izdelek, prava kiparska umetnina. Ko to združiš še z vrhunsko tehnologijo, dobiš kompleksen izdelek na ravni, kjer lahko raziskuješ meje razvoja človeške civilizacije, tako na področju tehnologije kot umetnosti. S tega zornega kota imam ogromno spoštovanja do proizvajalcev avtomobilov. Veliko vlagajo v razvoj novih modelov in tehnologij, to veliko stane in tega razvoja si ne more privoščiti vsak. To se je sicer z električnimi vozili poenostavilo, so tudi dobri manjši proizvajalci, ki so se pojavili čez noč. Tu ne mislim Tesle, ampak na primer hrvaški Rimac. Skratka, na področju električnih vozil se razvijajo izdelki, ki se jim resnično lahko prikloniš.
Ampak še vedno bodo vaša prva izbira nemški avtomobili, tudi ko boste izbirali družinski avto z električnim pogonom.
Trenutno še čakam na pravega (smeh).
