Imenujejo vas tudi mati slovenskega protokola, saj ste se v samostojni Sloveniji med prvimi prvi lotili sistematičnega razvijanja tega področja. Od kod zanimanje za protokol in kje ste začeli?

Preden odgovorim na vaše vprašanje, bi k protokolu dodala še kulturo vedenja, bonton, ker sta to dve različni vsebini. Vesela sem, da me Slovenija vidi tako. Za mano je res trideset let dela na tem področju, seveda tudi z napakami, ampak na napakah se človek največ nauči. Zanimanje za to bi lahko iskala že v mojem otroštvu. Ne vem, koliko je moja babica vplivala na mojo vzgojo, je pa dejstvo, da je bilo lepo vedenje pri nas vedno pomembno. Pomembno je bilo, kako smo sedeli za mizo, dedek za mizo na primer ni smel kaditi, čeprav se je takrat kadilo povsod, pri obroku smo vedno imeli prtičke, znotraj družine je bila prijetna komunikacija, poslušali smo se. Ne vem, od kod je babica imela to znanje, ampak ta pravila so mi zlezla v meso in kri in postala kot dihanje in hoja. Pozneje, na gimnaziji, so me vedno porinili v ospredje tudi pri organizaciji dogodkov in sem bila kar uspešna pri tem, čeprav nisem znala tega opredeliti kot delo.

Študij me je potem odpeljal v neke druge vsebine, sem se pa ob osamosvajanju Slovenije srečala s pravimi ljudmi ob pravem času in na pravem mestu in pristala v diplomaciji. Pri tem so mi pomagali znanje jezikov, komunikativnost in izobrazba, ki mi je dala širino. V tistem času je bila diplomacija pomemben segment v državi, tako da sem začela najprej kot namestnica diplomatskega protokola na ministrstvu za zunanje zadeve, kasneje kot vodja. Treba je vedeti, da je bil jugoslovanski protokol dober, ampak Slovencev tam ni bilo veliko. V Republiki Sloveniji smo sicer imeli kar nekaj dobrih diplomatov, ki pa jih je država takoj poslala v tujino, in je bilo v državi treba na hitro pridobiti znanje. Slovenija si je zadala cilj vstopa v EU, v NATO in takrat je bilo ogromno diplomatskih obiskov. Spomnim se svojega prvega obiska, zunanjega ministra švicarske konfederacije, za katerega je bilo treba v petih minutah narediti sedežni red. Na Brdu smo kar v pesek narisali sedežni red. Kljub temu smo ga postavili, kot je treba (smeh).

Pokazalo se je, da sem kar pripravna in kasneje me je država poslala na izpopolnjevanje v Švico, na ministrstvo za zunanje zadeve in ministrstvo za obrambo, v Liechtenstein, kjer sem delala v knežjem protokolu, v Nemčijo, Madžarsko, v Španijo v kraljevi protokol, in takrat sem se za vedno okužila s to vsebino. Moje zadnje izobraževanje je bilo v francoski vladi, kamor so me povabili. 

S kolegi vseh protokolov – teh je več, na primer državni in diplomatski protokol, tudi nekatera ministrstva, kot je obrambno ministrstvo, tudi občine imajo svoj protokol – smo takrat začeli prvič zapisovati pravila, ki smo jih oblikovali kot priporočila. Pri tem je pomembno, da smo imeli podporo šefov. Marsikomu se namreč ta vsebina ni zdela pomembna, vendar se je vsakič pokazalo, da ni tako. 

Omenili ste, da ste spoznavali različne protokole. Se med seboj razlikujejo ali gre v osnovi za neka univerzalna pravila?

Pravila v protokolih posameznih držav so seveda različna. Osnova je dunajska konvencija, vsaka država pa ima pravico pravila protokola zapisati po svoje, upoštevajo pa se tudi medkulturne razlike, verske, zgodovinske vsebine. Ko odhajaš v druge države, je treba protokol vedno preveriti skupaj z veleposlaništvom v tisti državi. Ko si gost, svojo veličino pokažeš s tem, da poznaš pravila druge države in se prilagajaš. Seveda je tudi obratno, delegacije, ki prihajajo k nam, se pozanimajo o naših posebnostih. Če veš, kako se obleči, na kaj paziti, se izogneš zadregam in to vidim kot vrlino. Prednostni vrstni redi ministrov so lahko na primer različni med državami. V ZDA ima največji pomen minister za finance, na Portugalskem minister za obrambo, saj je osvajanje ozemelj zaznamovalo njihovo zgodovino.

So v protokolu pomembna tudi vozila?

Sem velika zagovornica tega, da bi morala predsednica države imeti svojo rezidenco in da imamo vozni park uglednih avtomobilov. Ko sem delala v diplomatskem protokolu in je bila med Slovenijo in Hrvaško še meja v pravem pomenu besede, se spomnim občutka na meji, ko smo prišli po hrvaške kolege – po protokolu je delegacija na meji prestopila v slovenska vozila – in naša in njihova kolona vozil ni bila primerljiva. Če imamo državo, moramo gledati tudi na to, treba je pač imeti vso infrastrukturo, vključno z voznim parkom. Vidi se, da smo mlada država in še nimamo dovolj tradicije.

Zdaj že več kot dvajset let delujete v svojem podjetju Bonton d.o.o., svoje znanje prenašate v Šoli bontona, izdali ste knjigo 24 ur poslovnega bontona in jeseni tudi Bonton za 365 dni. Kako pomemben je bonton v vsakdanjem življenju?

Ko enkrat padeš v to kolesje, ne moreš več ven, sem pa ugotovila, da ni vse samo protokol. Ko sem začela tržiti svoje znanje, sem se osredotočila na kulturo vedenja na vseh ravneh in uživam v tem poklicu. Najbolj pomembno je, da si samokritičen in se stalno izobražuješ, preverjaš svoje znanje, tudi z drugimi.

Iz protokola, kjer so bili moji slušatelji predsedniki, ministri, javni uslužbenci, sem se preselila v vsakdanje življenje in prenašala znanje na poslovneže, direktorje, voznike tovornjakov, čistilke, dijake, družine … zelo različne ljudi. Bonton ni neka vsebina, rezervirana za elitne skupine, ampak je za vsakega izmed nas. Res se pokaže, da v medsebojni komunikaciji potrebujemo pravila igre, pa naj gre za družino, otroke, prijatelje, poslovne partnerje. Dotika se nas povsod. Ni življenjske situacije, v kateri bonton ne bi bil pomemben. Prizadevam si, da bi kulturo vedenja prinesli tudi v vrtce in osnovne šole. Ne na tak način, da bi otroke obremenjevali z neko dodatno vsebino, ampak da bi jih vzgojitelji učili z zgledom ali morda kakšno urico namenili temu. Z veseljem opažam, da je pandemija nekako spremenila odnos do kulture vedenja. Če včasih nikakor ne bi mogla pridobiti zanimanja med mladimi ljudmi, imam danes v predavalnicah ogromno mladih.

V pogovorih pogosto omenjate, da naj ljudje kulture vedenja ne bi dojemali kot nekaj omejujočega, ampak kot pravila, ki naše sobivanje naredijo prijetnejše, olajšajo pa nam tudi ravnanje v določenih situacijah. Lahko pojasnite?

Bonton ali kultura vedenja s svojimi pravili že dolgo ni nekaj, kar bi nas utesnjevalo, obremenjevalo ali nam zakompliciralo življenje. Morali bi ga razumeti kot nekaj, s čimer si lahko pomagamo takrat, ko moramo z drugimi ljudmi sklepati kompromise. Takrat, ko moramo udariti po mizi, postavljati meje, zlasti na vodilnih položajih. Sodobna pravila so postavljena tako, da si delamo dobro, da smo prijazni drug do drugega. V svojih vrstah ne poznamo izrazov, kot so mobing, šikaniranje, nadlegovanje. Med sodelavci je lahko kemija, lahko pa si gremo na živce in tako je težko cel dan preživeti v pisarni za isto delovno mizo. Ravno pravila vedenja nam omogočajo, da si to povemo na kulturen način. 

Ali opažate spremembe v kulturi vedenja ljudi danes in nekoč? Smo manj kulturni kot v preteklosti? Zakaj?

Velikokrat dobim vprašanje, kaj menim o nevzgojeni slovenski mladini. Ampak moj odgovor v isti sekundi je: kdo pa vzgaja mladino? Mi, starejši. Tudi starejše generacije smo lahko zelo problematične. V svojem 30-letnem delovanju bi lahko rekla, da so neotesani vedno bili, so in bodo, najdete jih v vseh družbenih slojih, na vseh ravneh izobrazbe in vseh starosti. Gre samo za vprašanje, ali čutite v sebi to vsebino, ali se vam zdi potrebno biti prijazen do soljudi. Še toliko bolj smo prijazni do tistih ljudi, ki jim dovolimo vstopiti v svoj intimni prostor.

Danes je na vseh področjih opaziti hiter napredek. Ali se spreminja, prilagaja tudi bonton? Kako?

Bonton je živa stvar. Je trenutno družbeno sprejemljivo vedenje, ki ga določajo moralne in etične norme določenega časa in prostora, pomembne pa so tudi medkulturne razlike. Ves čas se spreminja, saj se spreminjajo ti dejavniki in vsake toliko časa je prav, če s te vsebine razpihamo prah. Zato sem še danes povezana s kolegi iz tujine, s katerimi si izmenjujemo informacije, znanje. Ko me boste čez 50 let spraševali o bontonu, vam bom verjetno drugače povedala kot danes. Čas prinaša spremembe. Poglejte samo čas pandemije, ki je stvari postavila precej na glavo. Če vam povem še en primer. Še do nedavnega so imele tetovaže negativen prizvok v poslovnem svetu, danes ni več tako, še vedno pa opozarjamo, da naj bodo za vsak primer na takem delu telesa, ki se lahko skrije z blagom.

Kako na bonton vplivajo sodobne tehnologije?

Če pogledamo na primer mobilni telefon, je včasih veljalo, da med sestankom ne smeš imeti telefona na mizi. Ampak telefoni imajo danes dodatne funkcije. Uporabljaš jih lahko tudi zato, da si nekaj zapišeš, da pridobiš potrebne podatke. Postalo je popolnoma sprejemljivo, da ga imaš s sabo na sestanku. Če gremo na druženje, pa bonton še vedno pravi, da naprave raje pustimo nedotaknjene, saj se moramo znati pogovarjati. Tehnologija se nas v smislu kulture vedenja dotika na zelo intenziven način. Ali če pogledamo primer dvigala. Včasih so pravila vedenja velevala, da moški vstopi prvi, da preveri, ali je z dvigalom vse v redu. Danes gremo ženske v dvigalo prve, moški pa da roko na fotocelico, da pridrži vrata. Tudi pri vstopanju v avtomobile so razlike. Damam se ni treba več držati pravila pri vstopanju v avto tako, da najprej na sedež položi zadnjico in obe nogi hkrati potegne v notranjost.

Ali obstaja bonton vožnje, cestni bonton?

Obstaja, obstaja. V drugi knjigi, ki jo trenutno zaključujem, je prav posebno poglavje o bontonu na cestah. Izkazalo se je, da smo Slovenci kar malce nestrpni vozniki. Ne govorim o cestnoprometnih predpisih, to prepuščam drugi stroki. Ampak poglejte, kaj vse počnemo, če je pred nami prepočasen voznik, če nam registrska tablica ne ustreza, če se morda v urbanem okolju nekdo ne znajde tako hitro. Ali kaj vse še vedno kdaj prileti iz avtomobilov: cigaretni ogorki, žvečilni gumiji, marsikaj. Poleg prometnih predpisov smo dolžni upoštevati vse udeležence v prometu, pešce, kolesarje, druge voznike. Gre za čisto osnovne stvari.

Nam lahko predstavite nekaj zlatih pravil lepega vedenja v avtomobilu?

Zagotovo to, da drugih udeležencev v prometu ne žalimo, naj bo to z besedami, kletvicami, žaljivkami ali prostaškimi gestami, da na nikogar ne kričimo. Da ne hupamo, ko koga čakamo ali se poslavljamo v strnjenih naseljih. Hupanja ne uporabljamo za zbujanje pozornosti, hupamo le, če opozarjamo na nevarnost. Podobno je z bliskanjem luči – s kratkim bliskom luči voznike opozarjamo le, da nima prižganih luči, da ima prižgane dolge luči, da je smerokaz še vedno vključen in podobno. Polne luže nam narekujejo, da zmanjšamo hitrost, da ne poškropimo ljudi, ki so na cesti ali pločniku. Pomembno je tudi, da pri parkiranju zasedemo le prostor, ki je namenjen enemu vozilu. In da se v primeru, če pri parkiranju ali obračanju po nesreči zadenemo drugo vozilo, opravičimo in pustimo lastniku svoje podatke, da nas lahko pokliče in uredimo vse potrebno glede škode. V kulturo vedenja v avtomobilu med moškim in žensko se spet vrača tudi romantika. Današnjim moškim polagam na srce, da ni dovolj, da samo odklenejo vrata z daljincem. To je samo odklenjen avto, to še niso odprta vrata. Nič ni staromodno in konservativno, če moški sopotnici odpre vrata avtomobila, to je zelo lepa gesta.

Kakšni smo Slovenci kot vozniki? Se razlikujemo od voznikov iz drugih držav?

Če izhajam iz svojih izkušenj, smo res bolj nestrpni. Z možem sva navdušena motorista in ko sva na poti v Pireneje z motorjem Ducati Multistrada vozila po Franciji v času, ko se iz Pariza na morje odpravlja truma avtomobilov, se nama na primer ni zgodilo, da naju kot motorista kdo od avtomobilistov ne bi spustil naprej. Vedo, da je v vročini težko sedeti na motorju in se vsi umaknejo. Pri nas tega velikokrat ne bodo storili. Nasploh opažam, da imajo v tujini vozniki avtomobilov drugačen odnos do šibkejšega – peščev, kolesarjev, motoristov ne bodo prehitevali, če to ne bo možno. Pri nas se z motorjem počutiš nezaželen, nestrpni smo tudi do peščev. Pa tudi obratno, ko smo pešci, bentimo čez avtomobile. Ali na primer parkiranje na prostoru za invalide ali večje družine, na prehodu za pešce, na pločniku. To mi je nedopustno in nesprejemljivo. Mislim, da je o tem kar veliko povedati.

Kakšni pa ste kot voznica vi?

V smislu kulture vedenja seveda upoštevam vsa pravila, imam pa slabo lastnost in to je hitrost. Kot zanimivost lahko povem, da sva z mamo vozili rally z Zastavo 101. Vozila je sicer ona, sama sem bila sovoznica, sem se pa navadila hitrosti. V tistem času sem se tudi pogosto vozila s svojim Pony Expressom z Bleda v Medvode igrat tenis. Tako da že od nekdaj zelo rada vozim in zelo hitro vozim. Kot vodja protokola na ministrstvu za zunanje zadeve sem nekoč s starejšim službenim golfom z Brda prišla hitreje kot minister z blindiranim vozilom, pa so takrat protokolarne kolone vozile hitreje kot danes, danes so bolj umirjene. Takratni minister me je potem poslal na trening varne vožnje. Takrat je bil to res trening varne vožnje, lahko vam pokažem izkaznico treninga z zaporedno številko 648 (smeh). Že celo življenje sem zelo intenzivno povezana s prevoznimi sredstvi, rada sem na motorju in rada imam avtomobile. Tudi prvi denar, ki sem ga zaslužila, sem namenila nakupu avtomobila, ne na primer za oblačila.

V vašem življenju ima torej avtomobil pomembno mesto?

Avto mi ogromno pomeni in sem jih tudi zelo veliko menjala. Avto mi daje občutek svobode, z njim grem lahko kamorkoli in kadarkoli hočem. Ni mi treba razmišljati o tem, da lahko s sabo odnesem samo toliko, kot gre v kovček, kot sem morala v času, ko sem delala kot stevardesa. V avtu imam razkošje prostornosti. V “starih časih” sem znala na avtomobilu tudi kaj popraviti. Lahko bi rekli neko nasprotje temu, kar sem sicer počela, nečemu, kar bi se dojemalo kot “življenje v gradovih” (smeh). Zagnati avto in zaslišati motor je zame neka vrsta adrenalina. Zanima me vse, kar zadeva nove tehnologije avtomobilov. Ko je bila na obisku delegacija Američanov s takratnim predsednikom Billom Clintonom, so pripeljali s sabo težka blindirana vozila. Dovolili so mi pogledati te avtomobile od blizu in to mi je bilo nekaj neprecenljivega.

Kako izbirate avtomobile? Katere lastnosti so vam najpomembnejše?

Na cesti sem skoraj vsak dan. Avto mi ni samo prevozno sredstvo, v njem imam vse. Včasih imam recimo tudi dve predavanji na dan. To pomeni, da imam s sabo oblačila, da se preoblečem na poti, pripomočke. Zato potrebujem varen avto, tak, ki me nikoli ne bo pustil na cedilu. S svojimi avtomobili imam zelo osebno zgodbo, tudi poimenujem jih. Rekli boste, saj Slovenija ni tako velika, ampak moj drugi dom je na Hvaru, do tam je 450 kilometrov. Pomembno mi je torej, da lahko nekam pridem hitro, varno in tudi elegantno, da se v njem počutim udobno in seveda tudi, da je videti dobro. Pa ne mislim v pretiranem smislu, v smislu prestiža, ampak da se dobro počutim v njem, in to moj avto zagotovo je.

Kateri model vozite in zakaj ste ga izbrali?

Trenutno imam Audi A4, letnik 2017, tako da bo morda čas za novega (smeh). Zakaj sem izbrala ravno ta model? Šlo je za splet okoliščin. Velikokrat poznaš koga, ki ti priporoči neki model in takrat se je vse izšlo po mojih željah.