Pripadate skupini mladih slovenskih podjetnikov, ki so svojo strast do digitalnih tehnologij zgodaj začeli spreminjati v posel in ideje uspeli razviti v globalno uspešne projekte. Od kod zanimanje za to področje?

Začel sem zgodaj, že v osnovni šoli. Od nekdaj so me zanimali računalniki, rad sem raziskoval, kako delujejo. Odkar pomnim, so bili v naši družini računalniki, kar v tistih časih, zlasti na vasi, ni bilo samoumevno. Velikokrat sem bil poleg, ko je oče delal z računalnikom in sem ga pri tem opazoval. Seveda nisem razumel, kaj se dogaja, ampak bil sem zelo radoveden. Dvakrat sem mu pokvaril računalnik (smeh), zato je uredil, da sem dobil svojega. Na njem sem lahko počel, kar sem hotel, tudi s prijatelji igral kakšno igrico. Resnejše aktivnosti so se začele s prihodom širokopasovnega interneta na prelomu tisočletja, ko sem bil v petem razredu. Zanimalo me je, kje na internetu bi lahko najhitreje dobil kakšen nov film in odkril sem nekaj skupin na internetu, s katerimi smo se začeli pogovarjati in igrati igre. Pri skupnem igranju – bile so večigralske – smo se lepo zabavali in ob tem pridobivali neko znanje. Kasneje smo si zaželeli tudi sami izdelati podobno igro. Tako sem v bistvu začel programirati in se potem tudi odločil za študij na področju IT-ja, kjer sem svoje znanje nadgrajeval. Moja radovednost me je kasneje odnesla tudi na poslovno pot.

Začeli ste torej kot programer?

Tako je. Najprej sem se zaposlil pri eni od slovenskih agencij, nato pa sem nekaj časa delal kot pogodbenik. Pridobil sem ogromno znanja, sam sem ga tudi ves čas nadgrajeval. Spoznal sem bodočo ekipo, s katero smo začeli razvijati aplikacijo Speech Blubs in ustanovili podjetje Blub Blub, kjer sem zdaj tehnični direktor. Zame se je vse skupaj začelo razvijati bolj kot hobi, dobivali smo se na kavi in se pogovarjali ter ugotavljali, kaj bi bilo smiselno narediti in kaj ne.

Od kod ideja za aplikacijo Speech Blubs?

Zametki ideje izhajajo iz manjšega start-up dogodka in izvirajo iz digitalizacije logopedije oziroma govornih terapij. Zanimalo nas je, ali bi vaje, ki jih logopedi delajo z otroki v živo ali na papirju, delovale tudi v obliki aplikacije na mobilni napravi. Sam sem bil odgovoren predvsem za tehnično izvedbo, da sem sprogramiral prvo različico aplikacije. V osnovi je bila mišljena kot pripomoček za logopede in za starše, da jo lahko uporabljajo doma. Na logopeda je namreč treba čakati, otroci pa zelo hitro odraščajo. Aplikacijo smo želeli ponuditi kot pomoč staršem med obiski pri logopedu, da imajo otroci vsaj nekaj uporabnega od gledanja v zaslon mobilne naprave. Interakcija v aplikaciji namreč pritegne otroka, da dela govorne vaje, čeprav se tega ne zaveda. Nismo nameravali, da bi aplikacija v celoti nadomestila logopeda, ampak da se uporablja kot orodje, da se otroški govor razvija v pravo smer.

Omenili ste, da se je ideja začela razvijati na start-up dogodku. Je bil to neke vrste hekaton?

Podobno, vendar bolj usmerjeno v produktno in poslovno razmišljanje. Bolj pomembni so bili posamezniki in ekipe, ki so veliko razmišljali o idejah, produktih in o poslu. Kot na hekatonu so se tudi tam zbirale ekipe, ki so morale izoblikovati določeno idejo oziroma produkt, ga predstaviti pred komisijo in na koncu so se podelile nagrade. Žal je med pandemijo veliko takih dogodkov zamrlo in kasneje se jih veliko ni vrnilo. To je res škoda. Na takih dogodkih se je običajno veliko ljudi spoznalo in povezalo v ekipe, ki so potem resnično začele delati skupaj in razvijale projekte naprej.

Na začetku smo naredili aplikacijo pod drugim imenom in za slovenski trg. Izkazalo se je, da v resnici deluje, smo pa tudi ugotovili, da je Slovenija za resen razvoj takšnega posla premajhna. Po raziskavah smo se odločili za ameriški trg, ker je toliko večji, tam je več ljudi, ki so za aplikacije pripravljeni tudi plačati.

Imate v načrtih še druge trge?

Že več let smo na špansko govorečih trgih in imamo podporo za portugalščino in francoščino. Za angleško govoreče ločimo ameriško in britansko angleščino. Trenutno ne načrtujemo drugih jezikov, vendar nikoli ne reci nikoli. Naš produkt je precej specifičen, saj pomagamo pri razvoju govora, zato potrebujemo strokovnjake s tega področja za vsak posamezen jezik.

Za poslovni uspeh ni dovolj samo dobra ideja. Kaj so bile ključne stvari, da ste se prebili med vodilne aplikacije?

Najpomembnejša je ekipa. Pomembno je, da je v ekipi dobra komunikacija, da so člani ekipe odprti drug do drugega. Ne samo pri profesionalnem odnosu, dobro je, da imajo tudi izven posla prijateljski odnos. Pomembno je, da si stvari povedo po resnici, tudi če imajo drugačna pričakovanja, in da kljub temu ni nekih zamer, saj smo ljudje različni. Nimajo namreč vsi člani ekipe enakih potreb, so v različnih življenjskih obdobjih in drugače gledajo na kakšno stvar. Je pa pomembno, da se pogovarjajo o skupnih ciljih, kaj bi radi dosegli in da se pri izpolnjevanju ciljev razumejo. Seveda se pri tem zgodi tudi kakšna napaka, je pa dobro, da o njih ekipa razmisli in išče rešitve za naprej, ne da se vrti okrog problema. To je po mojem mnenju odločilno pri razvoju posla. Super je tudi, da ekipa skupaj hitro uspe odločati, da ni treba čakati deset ljudi, da se nekaj odobri. Kot podjetje se tako lahko hitro odzoveš na trg.

Verjetno je podjetje danes drugačno kot ob ustanovitvi leta 2016. Kako se je razvijalo?

Na začetku je bil vsak od nas tudi malo 'deklica za vse', tako kot pri vsakem podjetju. Člani ekipe, ki niso bili programerji, so kdaj pomagali pri programerskih nalogah, pa tudi mi v tehničnem delu ekipe smo kdaj postavili kak gumb. Cilj je bil enak za vse – to je, da naredimo aplikacijo dovolj uporabno in da vsak po svojih najboljših močeh z znanjem prispeva k temu. To velja še danes, v bistvu ni pomembno, kako veliko je podjetje. Številčno se je ekipa povečala in z rastjo pridejo drugi izzivi. Zmeraj pa velja, da si pomagamo med sabo, saj vsi dovolj dobro poznamo podjetje in produkt, da lahko težavo rešimo s skupnimi močmi.

Je vaša odgovornost do napredka podjetja zdaj kaj drugačna kot na začetku?

Odgovornost za razvoj in za napredek podjetja vedno ostaja. Izzivi so malo drugačni, so pa vedno bili. Zdi se mi, da mora vsak človek imeti neki izziv, ki ga dobro motivira. Nekaj, kar mu daje energijo, ali neki cilj, ki si ga želi doseči, naj bo posloven ali oseben. In tudi potem, ko je ta cilj do neke mere dosežen, mora najti naslednji izziv. Moja odgovornost je drugačna v tem smislu, da se z rastjo podjetja zavedaš, da nisi več sam. Tudi če nekdo od ključnih posameznikov zboli, bodo vedno tukaj drugi, ki lahko vskočijo in pomagajo, da posel teče naprej. Vsekakor pa čutiš neko dodatno odgovornost za zaposlene, vsi morajo dobiti plače, biti morajo zadovoljni in motivirani za delo. Ta odgovornost je neprimerljivo drugačna kot na začetku, saj je bilo zame takrat najbolj pomembno, da bo aplikacija dobro videti in dobro delovala.

Kako pa skrbite za napredek ekipe?

Skrbimo za to, da imajo ljudje kot posamezniki vedno pred sabo dovolj izzivov. Nekateri želijo imeti ves čas več izzivov hkrati pred sabo, drugim je dovolj že en, a bolj obsežen. Skrbimo za to, da imajo približno začrtano karierno pot, ki sovpada z željami in s tem, kar se želijo naučiti. Z vidika posla prav tako razmišljamo o tem, koliko ljudi želimo imeti v ekipi, katere nove tehnologije je pomembno preizkusiti in bi bile potencialno zanimive. Kakšno stvar zgrešiš, drugo zadeneš, ampak vedno se nekaj novega in zanimivega naučiš.

Kaj vam osebno pomeni napredek?

Meni osebno pomeni to, da moraš vedno malo izven cone udobja. Ko si se določenih stvari naučil in navadil, je počasi čas za nekaj novega. To velja za vsakega posameznika, ambicioznim ljudem je še pomembnejše. Dobro je, če je v podjetju kdo, ki ljudi aktivno mentorira in zna to začutiti. Tudi sam sem se moral tega naučiti, saj nekateri to znajo ubesediti, drugi manj. Naloga mentorja je, da jih znaš usmeriti in poskrbeti za to, da ne postane preveč udobno. Če se izgubi motivacija, so ideje slabše in delo je slabše narejeno.

Vas osebno ženejo novi izzivi?

Vsekakor. Trenutno se veliko dogaja na področju umetne inteligence, tehnologija se noro hitro razvija. Skupaj spremljamo razvoj in poskušamo realizirati kak nov koncept. Mogoče vse ne bo doseglo tržišča, ampak že biti del tega je dober občutek.

Ste na napredne funkcije pozorni tudi pri svojem avtomobilu? Kakšne lastnosti so vam pomembne?

Zelo odvisno od namena. Po eni strani razmišljam o tem, s čim bi se rad uživaško peljal konec tedna, po drugi pa, kakšen avto je najbolj smiseln za prevoz na delo. Nekaj časa sem zato imel dve vozili, obe znamke Audi. Moje vsakodnevno vozilo je zdaj Audi A5 Sportback in ga bom obdržal, super avto je. Drugega, bolj športnega Audi RS3 sem prodal, saj imam trenutno še druge potrebe. Vedno sem bil pripravljen dati nekaj več za avto, saj mi užitek pri vožnji veliko pomeni. Odkar sem naredil izpit, sem veliko časa v avtu.

Na splošno bi rekel, da te mora avtomobil udobno pripeljati na cilj, všeč pa mi je tudi, da se lahko hitro peljem po dirkališču. Na daljših vožnjah je pomembno udobje, vsekakor pa mi mora biti všeč tudi njegova zunanjost. Pri notranjosti gledam na to, da so uporabljeni kakovostni materiali, brez najcenejše plastike, da ne škripa vse.

Glede na to, da ste imeli Audi RS3, ali ste ljubitelj športnih avtomobilov?

Vsekakor. Trenutno je amatersko dirkanje eden izmed mojih hobijev.

Že od malih nog?

Res je, radi smo gledali rally, Formulo in podobno. Takoj, ko je bilo mogoče, sem naredil izpit za avto. Vsak naslednji avto, ki sem ga kupil, je imel pod pokrovom nekaj več od prejšnjega. To mogoče ni najbolj ekonomično (smeh).

Udeležili ste se tudi Audi doživetja vožnje Audi Sport Cars Experience v Avstriji. Kako ste doživeli vznemirljivost športne vožnje?

Pravzaprav sem bil na več tovrstnih dogodkih, zelo so mi všeč. Že zaradi tega, da lahko preizkusiš kak drug avto, da začutiš, kako se obnaša in kaj pomeni, da ima vozilo 500 kg manj kot običajni avtomobili. In seveda tudi, da lahko voziš hitreje, bližje mejam zmogljivosti avtomobila, a kljub temu ne ogrožaš drugih ljudi v prometu. Prednost je tudi, da je vedno prisoten nekdo, ki razloži tehnike vožnje, kar je odlična vstopna točka za nekoga, ki se z dirkanjem nikoli ni resno ukvarjal. Vsako leto obiščem podoben dogodek in vsakič se po tem dobro počutim. Zame je to dober odklop možganov in priporočam vsakemu, ki se rad hitro pelje, saj takrat lahko preizkusiš tudi kak avto, za katerega nimaš priložnosti ali financ.

Kaj vas pri športni vožnji najbolj pritegne? Je to hitrost?

Mislim, da je kombinacija vseh občutkov. Od tega, da občutim, kako malo zanaša zadek avtomobila v desno ali levo, vedno je pa prisoten tudi adrenalin. Da čutim zavorni pedal, tresljaje na volanu, sploh kadar prevozim bolj luknjaste dele ceste. Tudi zvok in vibracije dodajo svoj občutek. Vse to vzbudi čustva, ki me na neki način pomirijo in sprostijo. Ne znam drugače razložiti. Seveda me pritegne tudi hitrost, sploh ko okolica leti mimo, a najboljša izkušnja je celoten komplet.

Kakšen voznik ste sicer?

Zelo umirjen. Vozim po omejitvah, večinoma je na naših cestah gneča in tako ali tako nimaš izbire, dostikrat pa sem tudi utrujen od dolgega dneva. Na dirkaških stezah pa vozim dinamično. Tam se razdivjam in napolnim z adrenalinom, domov pa se nato odpeljem s hitrostjo 110 kilometrov na uro. Raje si privoščim hitro vožnjo na stezah in me nič ne skrbi oziroma ne mislim na stvari, ki bi me delale živčnega. Ko se vračam domov s takšnega dogodka in tudi ko se vozim tja, sem zelo umirjen, saj vem, da bom tam imel čas zase. V Sloveniji pogrešam več tovrstnih lokacij ali da bi bile vsaj malo večje. Po takšne izkušnje moraš v Avstrijo ali na Hrvaško. Mislim, da bi bilo tudi na cestah manj raznih izzivalcev in živčnosti, če bi si ljudje vzeli kako uro in se zdivjali na dirkališču namesto na navadnih cestah.

Zakaj ste se odločili za znamko Audi?

V bistvu sta bila dva razloga. K znamki me je "pripeljal" Audi RS3, njegov značilni 5-cilindrski motor, ki je zame eden najboljših motorjev, lahko bi rekel 'podpisni' (signature) Audi motor. Audi RS3 je bil nadgradnja mojega prejšnjega športnega VW Golfa in naslednji korak tudi glede praktičnosti. Audi ima širok spekter vozil in sem nekako ostal pri tej znamki. Moje dekle je takrat prav tako vozilo Audi A3 in avto mi je bil oblikovno zelo všeč. Trenutno mi je celotna paleta Audi oblikovno zelo všeč. Ni pa nujno, da bom znamki tudi ostal zvest. Odvisno od tega, v katero smer bo Audi peljal razvoj in design. Trenutno mi je pa zelo všeč, kako se razvijajo avtomobili.

Tako kot v vašem podjetju tudi pri znamki Audi vse večji poudarek dajemo uporabniški izkušnji. Kakšna je vaša izkušnja z modeli Audi, prej in zdaj?

Po mojem mnenju je izkušnja zdaj enostavnejša za večino uporabnikov. Za moj okus mogoče že skoraj preveč enostavna, saj bi si želel kakšno stvar nastaviti po svoje. Morda nisem najboljši za to oceno, saj izhajam s področja IT-ja in imam drugačna pričakovanja, pa še avtomobilist sem po duši. Drugače je napredek v zadnjem času zelo dober. Zlasti nemška avtomobilska industrija se je včasih premikala prepočasi, vključno z obliko, sedaj pa je veliko boljše. Če primerjam samo programsko opremo in pustim ob strani kakovost izdelave in materiale, pa nemška avtomobilska industrija ni prva. Upam, da bo Audi z novimi generacijami avtomobilov dohitel vodilnega igralca na področju programske opreme.

Zanima nas tudi vaša digitalna izkušnja znamke Audi.

Vsi vmesniki med voznikom in avtomobilom gredo počasi na digitalno, nekateri proizvajalci so šli za moj okus celo predaleč. Dobro bi bilo razmisliti, kaj je smiselno dati na zaslon, kaj ne, ker ljudje imajo še vedno radi fizične gumbe, ki vedno dajo neki poseben občutek.

Audi vizijo prihodnje mobilnosti kaže s konceptnimi modeli. Ste si morda ogledali katero od štirih konceptnih vozil družine sfer: Audi activesphere, urbansphere, grandsphere, skysphere? Je bilo kaj, s čimer so vas navdušili?

Pogledal sem jih, zelo so zanimivi. Zelo mi je všeč, da se volan pospravi, ko ga ne potrebuješ in imaš na voljo dodaten prostor. Ko bo enkrat res veliko avtonomnih vozil na cesti, bo tudi glede varnosti boljše. Ko bo umetna inteligenca upravljala z vozilom, bo nesreč manj. Avto bo lahko postal lažji, manj ojačan, veliko več prostora bo za udobje, za boljše zvočnike, večji zaslon. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo začeli dejansko voziti po cestah in kako bodo rešeni tudi etični, moralni, pravni zadržki. Tehnologija je namreč po mojem mnenju že skoraj pripravljena, dileme na drugih področjih pa še ostajajo.

Glede na to, da radi vozite in vam poseben občutek daje športna vožnja, se vseeno veselite take prihodnosti?  

Meni je všeč, zelo pozdravljam napredek. Vsako jutro ob vožnji na delo bom pospravil volan. Bomo pa ljubitelji klasičnih bencinskih avtomobilov mogoče imeli kakega starodobnika za tisti konec tedna, ko si zaželiš vožnje in se greš izživet. Nikoli ne bi želel zavirati napredka, ne tehnološkega ne drugačnega. Napredek omogoča, da nam bo kot skupnosti boljše, lažje. Skupaj delajmo na tem, da nam bo vsem lepo živeti, zato manj uničujmo Zemljo, vsak po svojih močeh. Zato pozdravljam tudi napredek v e-mobilnosti. Še vedno mislim, da bo ostal prostor tudi za dirkaške užitke, mogoče v manjših obsegih. Ne bomo več polnili z gorivom na osnovi nafte, bomo pa našli drug način, kako napolniti starodobnike. Naj gre svet naprej, se bomo že prilagodili (smeh).

Ko razmišljate o vozilih prihodnosti, je še kaj takega, kar bi radi videli, pa še ni bilo predstavljeno?

Težko vprašanje. Mislim, da dokler bo voznik glavni nad vozilom, do četrte stopnje avtonomne vožnje, bo zame pomembna dobra vozniška izkušnja. Da vsi glavni deli v avtu – volan, zavora in podobno – ostanejo, da jih občutiš, ko jih uporabiš. Ob prihodu avtonomne vožnje se bo pa po mojem mnenju obrnilo. Pomembne bodo postale druge lastnosti: udobje in tišina v kabini, fokus za delo in vožnja brez zamud.