Delujete v zelo dinamični dejavnosti trgovanja z električno energijo. Kaj vas je pripeljalo v energetiko?

Izhajam iz podjetniške družine, zato sem zgodaj začela delati v družinskem podjetju, ampak vedno sem želela svojo izkušnjo, zato sem se ozirala okrog. Prijavljala sem se na različna delovna mesta, tudi na razpis HSE za Area managerja za Zahodno evropske trge. Pogoje sem imela – po izobrazbi sem ekonomistka in pravnica – nisem pa vedela nič o dejavnosti. Pravzaprav sem prišla na razgovor kot blondinka s Harvarda (smeh). Že med študijem sem bila taka, zadnja sem šla z zabave, ko se je bilo treba učiti, sem pa tudi imela najvišje ocene, prava "piflarca". Ampak čeprav sem mogoče delovala kot nevednica, sem na razgovoru očitno prepričala, tako da so me sprejeli. V drugem krogu so me vprašali tudi, če se zavedam, da vstopam v moški sektor in če imam kake težave s tem. To se res občuti. Iskreno vam povem, še danes se mi zdi, da kolegi kdaj mislijo, da sem na sestanek prišla pobrat naročila za kavo. Začela sem z nekim kompleksom manjvrednosti, zaradi katerega se ti zdi, da se moraš desetkrat bolj potruditi, da te sploh kdo jemlje resno. Cele noči sem brala, tudi kako delajo elektrarne, pila sem znanje, ki sploh ni bilo povezano z mojim delovnim mestom na HSE. Ukvarjala sem se namreč s čezmejnim dolgoročnim trgovanjem z električno energijo, sklepala dolgoročne posle prodaje električne energije, ki jo HSE prodaja po ostalih državah.

Potem sem se pa začela počutiti ujeto. Če zrasteš v podjetniškem okolju, povsod vidiš ogromno priložnosti, bolj si nagnjen k tveganjem, tam pa ni bilo tako. Zvezde so se potem nekako poravnale in sem se pridružila družbi Belektron, kjer sem se ukvarjala s trgovanjem z okoljskimi produkti. Tam sem imela vrhunsko izkušnjo, ampak želja iti na svoje je bila premočna. Ko sem razmišljala o odhodu, je direktor razumel, da moram na svoje, lepo smo se razšli in še danes dobro sodelujemo. Po odhodu sem bila aktivna kot svetovalka uprave za mednarodno skupino, ki se ukvarja z dobavo končnim odjemalcem, konec lanskega leta pa sem sprejela odločitev in odprla svoje podjetje.

S čim konkretno se ukvarja vaše podjetje?

V podjetju Next Move Energy se ukvarjamo s trgovanjem z električno energijo. Odkupujemo električno energijo iz obnovljivih virov, jo upravljamo in dobavljamo končnim odjemalcem, v glavnem velikim poslovnim odjemalcem, v obliki strukturiranih produktov. To pomeni, da lahko naši odjemalci kupujejo električno energijo neposredno od proizvajalcev v Sloveniji ali tujini in točno vedo, iz katere elektrarne so jo dobili. Ker odjem in proizvodnja v času nihata, je naša naloga, da se ti krivulji nekako poklopita, če poenostavim. Se pravi, vi kot odjemalec koristite električno energijo v tistih urah, ko jo elektrarna proizvaja in jo vi potrebujete, vse ostalo pa mi izravnamo na borzi. Pri tem sodelujemo z družbama Second Foundation a.s. in Trisolaris AG, ki sta trenutno dva izmed največjih trgovcev z električno energijo v Evropi. Infrastrukturo imamo močno, naša trgovalna platforma je izredno dobra, in tako lahko sklenemo več kot 200.000 poslov dnevno. Tega trenutno v Sloveniji ne dela nihče drug. Podjetje smo ustanovili ravno s tem namenom, da te evropske, globalne prakse pripeljemo v Slovenijo. Sicer so postopki, da smo lahko začeli delati, trajali, ampak veste, jaz se ne dam. Zrasla sem na ajdovski burji, sem čvrsta, do konca grem, z glavo skozi zid, če je treba (smeh).

Kot sem omenila, so naši odjemalci v glavnem velika podjetja, ki jih lahko z dolgoročnim nakupom s pogodbami PPA (Power Purchase Agreement) zaščitimo pred rastjo cen električne energije. Za odjemalce je predvidljiv strošek energije izredno pomemben, saj danes sprejemajo naročila, njihovi izdelki pa pridejo v prodajo čez leto, leto in pol. Tudi tiste, ki so z večjo količino odprti na borzi, lahko na tem delu "zaklenemo", saj imamo v upravljanju veliko proizvodnje. Tako so zavarovani, če pride do panike na trgu.

V skupini Second Foundation osebno skrbim še za to, da po Evropi zakupujem proizvodnje iz elektrarn na obnovljive vire, s katerimi upravljamo. Se tudi širimo, zdaj smo odprli še Japonsko, Ameriko. Kot pravnica imam znanje, da lahko naštudiram regulative ob vstopu na trge in se znam gibati znotraj zakonodajnega manevrskega prostora. Zelo kompleksen sistem, skratka, ampak res zanimivo področje, dinamično je in se ves čas razvija. Zelo uživam v tem, kar delam.

Če prav razumemo, vaše stranke lahko dobijo 100-% zeleno energijo?

Naše dolgoročne pogodbe PPA, ki so neposredne, so iz obnovljivih virov. Pri trgovanju na borzi pa ne moreš vedeti, ali je zadaj zelena energija ali termoelektrarna, običajno ima vsaka država svoj energetski miks. Lahko pa se tudi ta del "pozeleni" z nakupi potrdil o izvoru. S temi potrdili sem trgovala na Belektronu. Zaradi pomanjkanja časa sem to dejavnost sama opustila oziroma take posle zdaj izvajamo v sodelovanju z drugimi brokerji. V našem podjetju se namreč ukvarjamo tudi z izravnavo ogljičnega odtisa in pri tem svetujemo podjetjem. Naredimo jim izračun ogljičnega odtisa, izračunamo, koliko izpustov proizvajajo, presežke pa lahko izravnamo z okoljskimi krediti, pretežno potrdili o izvoru električne energije. To so posebne trgovalne sheme.

To je podobno kot zadnji korak doseganja ogljične nevtralnosti pri znamki Audi, kajne? Ogljične izpuste, ki se jim trenutno ni mogoče izogniti, izravnavamo s projekti za varstvo okolja.

Seveda. Obstajajo tudi drugi okoljski produkti, ne samo potrdila o izvoru električne energije. Je pa zaradi t. i. greenwashinga pri kupovanju okoljskih kreditov tanka linija. Niso namreč vsi okoljski projekti enako kakovostni, lahko imajo pozitiven vpliv z enega vidika, po drugi strani pa prinašajo veliko škodo okolju. Zato je pred kratkim prišlo do spremembe in so za izravnavo upravičeni samo visokokakovostni projekti, ki so največkrat dodatno certificirani s certifikati Gold Standard, Standard Verra in podobnimi. To je zelo dobrodošlo.

Potrebe po električni energiji naraščajo, pričakujemo jih tudi v avtomobilski industriji zaradi želenega prehoda na e-mobilnost. Bo ponudba lahko lovila povečano povpraševanje?

Bolj kot to je vprašanje, ali se bodo začele ustavljati investicije, ker so trenutno cene električne energije na trgu tako nizke. Evropa je šla trenutno iz ene v drugo skrajnost, pri teh cenah je vprašljiva upravičenost investicij. Vprašati se moramo, ali si neko podjetje lahko privošči sončno elektrarno. Potrebujemo zdravo rast, da se lahko predvidi zeleni prehod. Bolj me skrbi ta del, ne to, da ne bi mogli proizvesti toliko, kot potrebujemo.

V tem trenutku je gotovo velika sprememba na trgu tudi shranjevanje energije, to je nuja. Govorim o shranjevanju z vidika pokrivanja potreb in povečanja stroškovne učinkovitosti. Baterijo lahko polniš takrat, ko se ti splača, in prazniš takrat, ko energijo potrebuješ, skladno s tržnimi razmerami.

Pravite, da ni skrbi, da ne bi zmogli proizvesti dovolj električne energije. Kaj so torej trenutno največji izzivi v energetiki?

Absolutno je virov za proizvodnjo električne energije dovolj, tudi trg ne kaže skrbi. Težave, ki se pojavljajo v posameznih državah, so bolj omrežja. Konkretno Italija ima zelo veliko volatilnost ravno zaradi tega, ker omrežja ne prenesejo proizvodnih viškov iz obnovljivih virov – velike količine energije, ki hkrati pride v omrežje. Po drugi strani Francija, ki je bolj ali manj na jedrski energiji, nima teh težav, ima pa druge. Nuklearke so dotrajane, treba jih je obnavljati. Vsaka država ima svoje posebnosti, tudi z izzivi zelenega prehoda se vsaka spopada na svoj način in prav je tako. Prav je, da obstaja evropska oziroma globalna pobuda za zeleni prehod, da so jasne dolgoročne usmeritve, znotraj tega pa se vsaka država prilagodi po svoje. Španija je na primer pretežno na vetrnih elektrarnah, Francija na nuklearkah.

Kateri viri električne energije se vam zdijo primerni za Slovenijo?

Dejstvo je, da bomo morali TEŠ 6 z nečim nadomestiti. Kot primerne alternativne vire vidim veter, sonce, mogoče veter še bolj kot sonce. Vsak vir ima svoje pluse in minuse, nesprejemljivo pa je, da si a priori proti enemu viru, kar se dogaja pri nas. Razumem zaščito kmetijskih območjih in to absolutno podpiram, tudi s tega vidika mora Slovenija biti samooskrbna, ampak sončna elektrarna na degradiranih območjih, kot so smetišča, je dobra za vse. Naše sosede Hrvaška, Avstrija, tudi Italija, ogromno električne energije proizvedejo z vetrnicami, v Sloveniji s podobnimi pogoji imamo pa dve in pol. Vipavska dolina, od kjer sem, bi morala živeti na vetrni energiji.

Strast do dinamičnega dogajanja, ki ste jo našli v energetiki, pa vas ne spremlja le poslovno. Ste namreč tudi dirkačica. Zakaj dirkanje?

Zame deluje terapevtsko, pri dirkanju si izpraznim glavo. Veste, v naši panogi je veliko adrenalina, trgovanje z električno energijo se dogaja 24 ur na dan. Večinoma sicer trgujemo po Evropi, ampak naš trg je globalen. Po enem tvitu Elona Muska ali pa nekoč Donalda Trumpa lahko trg ponori v 5 minutah. Tako si ves čas vpet v informacije s trga. Ko si v avtu in voziš hitro, pa ne moreš razmišljati o nobeni drugi stvari kot o tem, ali boš zvozil naslednji ovinek ali ne.

Sem bila pa že od nekdaj hitra voznica. Ni mi lepšega, kot da prižgem glasbo in se zapeljem. Doma sem v Vipavski dolini, na trasi rallyja Saturnus, pri nas imamo žabeljske rajde, Predmejo, ogromno čudovitih cest. To je res užitek, ko hitro pelješ skozi te ovinke. To je beg od vsakdana, moja strast, edina stvar, pri kateri se res odklopim.

Poleg tega poznam dirkanje tudi z drugega vidika. S skupino, s katero sem prej sodelovala kot svetovalka, smo bili močni sponzorji v motošportu – bili smo lastniki ekipe Moto GP, sponzorirali smo Valentina Rossija. Fabio Quartararo je z nami postal svetovni prvak. Tudi v Sloveniji smo več let sponzorirali državnega prvaka Roka Turka, sedaj pa sponzoriram aktualnega državnega prvaka Marka Grossija, tako da sem spremljala veliko moto dirk in velikokrat slišala, da je nekdo peljal slabo. Razmišljala sem, da ne moreš govoriti tako, če sam nisi nikoli peljal. Želela sem si poskusiti sama, se odločila narediti licenco in sem jo (smeh). Potem je bilo treba pa na dirko. Rekla sem si, da poskusim enkrat in to bo to. Ampak, ko sem v Rebernicah pripeljala v cilj, sem vprašala: "Kdaj bo naslednja?" (smeh). To te prevzame.

Lahko poveste več o teh občutkih pri dirkanju?

Spomnim se občutka, ko sem prvič sedla v dirkalnik kot sovoznica zelo dobrega rally dirkača. Pred startom ob zategovanju pasov so mi rekli: "Zdaj pa izdihni zrak, izprazni pljuča." To mi je takrat dalo neki občutek svobode, kakor da si v prostoru, ki je samo tvoj. Tam se res lahko umaknem v svoj svet, to je čisti užitek. Vsakič, ko se odšteva čas na startu, si rečem: "Nina, po pameti, dva otroka te čakata," ampak ko se začne, tudi ta glas izgine (smeh).

Enkrat sem bila na startu res v precepu. Kolega me je takrat vprašal, kateri otrok ima v mami večji vzor, tisti, ki mu mama nezavedno vgrajuje strah, ali tisti, ki mu mama reče: "Upaj si, dihaj, živi, ne se omejevati. Si punčka? Ni pomembno, sedi v gokart, če te veseli." Spomnil me je, da je to najboljša popotnica, ki ti jo lahko da mama, da si upaš iti izven okvirjev. Letos sem za hčer pripravila malo drugačen rojstni dan. Za deklice je veliko ponudb za praznovanje na temo princesk, tega nikakor nisem želela in sem za otroke pripravila tekmo z buggyji. Ko smo prišli na stezo, me je organizator vprašal, če bi odpovedali, ker je bilo zaradi dežja vse blatno, in sem mu odgovorila, da nikakor, to je ja najboljše za driftanje (smeh). Otroci so bili vsi blatni, ampak še nikoli niso tako uživali, kot so mi povedali starši. Je bilo pa tudi nekaj zame, na koncu smo imeli tudi dirko za mame (smeh).

Sem tak človek, da se nobenega izziva ne ustrašim, tudi v poslu izredno dobro delujem pod stresom. Mogoče je razlog v moji pozitivni naravnanosti. Nikjer ne vidim težave, vedno iščem rešitve, tak način razmišljanja spremeni igro v življenju. Drugače kot če ves čas dramatiziraš: "Joj, kaj bomo zdaj?". V vse se spustim z radovednostjo, ampak vedno tudi s preudarnostjo, nikoli ne grem čez svoje zmožnosti. Dejstvo je, da je življenje najlepše takrat, ko ti močno bije srce, takrat, ko se počutiš, da si dosegel neki cilj, ki ti je bil mogoče od nekdaj tiha želja, pa si prej nisi upal.

Kako se kot ženska počutite pri dirkanju? Je podobno kot v energetiki glede na to, da ste verjetno tudi tu ženske v manjšini?

V dirkanju je čisto drugače, mislim, da smo ženske zelo dobrodošle. Moja izkušnja je zelo pozitivna, veliko pomoči dobim od moških posadk. Na sploh v rallyju čutim duh sodelovanja, to mi je zelo všeč. Daleč od tega, da ni tekmovalnosti, si pa v kritičnih situacijah ekipe tudi pomagajo med sabo in mislim, da smo ženske zelo lepo sprejete. Dobro se počutim, dirkači nas ne gledajo nič zviška, kvečjemu nam dajo kak nasvet.

Bo roza tudi vaš najeti dirkalnik Audi R8?

Moj lastni dirkalnik ima stalno grafiko in sem vedno v roza barvi, grafike na najetih vozilih se prilagajajo pred dirkami. Razmišljala sem, da mogoče zdaj, ko sem starejša, ne bi več, pa mi je kolega rekel, naj ne premišljam, roza je ja moja barva (smeh).

Prava blondinka s Harvarda torej.

Tako ja, vsi moji avtomobili bodo vedno v stilu blondinke s Harvarda. Vedno si bom prizadevala za ženske pravice, ki jih pooseblja ta živo roza barva. Mogoče se bo tako še kakšna ženska opogumila za dirke (smeh).

Kje pa vas bomo lahko videli dirkati v R8?

Vnaprej ne morem reči, saj se ti zmogljivi avtomobili najemajo za posamezne dirke in niso vedno na voljo, ko si ga zaželiš, saj je povpraševanje veliko. Tudi zato sem se odločila, da grem v nakup svojega vozila, da bom točno vedela, katere dirke bom lahko z njim odpeljala. Želja so vsekakor domače Rebernice, doma bi gotovo rada vsaj enkrat odpeljala v takem dirkalniku, to je res druga dimenzija. Veste, da bodo otroci ponosni, ne zaradi drugega (smeh).

Kje si sicer želite dirkati?

Letos bom gotovo peljala paralelne rally krose v Logatcu, domače Rebernice, rally Vipavska dolina, verjetno Novo Gorico, rada bi odpeljala tudi Žalec, ki je bil lani organiziran prvič.

Ste se kdaj zapeljali tudi po stezi Red Bull v Avstriji, na kateri Audi omogoča doživetja vožnje Audi Sport Cars Experience?

Nisem še vozila, sem pa bila tam, ko smo kot sponzorji Moto GP imeli svoje ekipe. Čudovita steza je, tudi za gledalce, ker je tribuna na vrhu zelo zaprta. Nikjer drugje se ne sliši zvoka kot tam, zdi se mi, da ti srce začne prav biti po ritmu (smeh). To stezo moram še odpeljati. Imam nekaj skritih želja in ena je gotovo ta, pa v Salzburgu si želim dirkati na ledu.

Kaj pa kot gledalka? Ste morda spremljali letošnji Rally Dakar? Znamka Audi je praznovala zgodovinsko zmago z dirkalnikom Audi RS Q e-tron na električni pogon.

Seveda, izjemno navdušena sem bila, to je nekaj neverjetnega. Vedno spremljam te velike rallyje, velikokrat vozi tudi kak moj prijatelj. Imam se za pravo podpornico, čase spremljam v živo. Lahko rečem, da so ti dirkači posebni ljudje. To so talenti, nekaj imajo v sebi, nekaj, kar vedno preseneti. Verjamem, da so vse omejitve samo v glavi, in za to, da greš pri 61 letih kot Sainz (Carlos Sainz je z 61 leti najstarejši zmagovalec Rallyja Dakar) v tak izziv, moraš imeti toliko notranje moči, volje, da se mora končati dobro. Sainz je gotovo moral zelo zelo veliko vložiti v to. Predvsem fizično nisi več tako pripravljen, tako visoko zmogljiv. Iskreno se tudi jaz ne morem primerjati z dirkači v starosti mojega sina. Čeprav sem enega sinovega prijatelja v Rebernicah prehitela in se vozi z roza nalepko Nina BC na avtu, tako da vsi vedo, da sem ga prehitela (smeh). Izjemno vesela sem za Sainza, vse filmčke sem pogledala tudi po koncu, s praznovanj, ko prav začutiš, kako si je želel zmage in koliko je bil pripravljen vložiti v to.

Dejstvo je pa tudi, da je Audi RS Q e-tron vrhunski avto. Tudi sama že od nekdaj vozim vozila znamke Audi in je ne menjam. Zdi se mi znamka, ki je mogoče vedno malo v senci, te pa na koncu preseneti. Saj veste, ko te podcenjujejo, te mora to še bolj podžgati in običajno potem pridejo rezultati.

Ste opazili, da ima električen pogon?

Seveda, potem sem takoj kupila model družine e-tron (smeh). No, šalo na stran, verjamem v električna vozila. Veliko ljudi je skeptičnih, pogosto slišim komentarje: "Boš videla, ko te bomo prišli iskat z avtovleko," in jim odgovarjam, naj se ne sekirajo zame, saj se bo zgodilo meni, ne njim. Seveda ima elektrifikacija v mobilnosti pluse in minuse, ampak mislim, da je to prihodnost.

Spomnim se, ko sem šla prvič iskat Audi e-tron GT – dobila sem ga na testiranje. Ko mi je prodajalec kazal menjalnik, sem ga vprašala, kje je način sport, in mi je odgovoril, da ima ta model samo način sport, če pa mislim boost, naj pa samo pohodim stopalko do konca in bom že videla. Imela sem še nekaj sestankov v Ljubljani in sem kar malo pozabila na to in se šele na Lomu spomnila. Pritisnila sem torej stopalko do konca in si rekla samo še: "To je to. V tem avtu se počutim doma," (smeh). Minus, ki ga bo še treba rešiti, je polnjenje zunaj, ker so cene na zunanjih polnilnicah res previsoke. Ni ti jasno, da polniš doma po eni ceni, na javni polnilnici pa za desetkratno ceno, saj je cena elektrike vedno enaka. Gotovo tudi to odvrača ljudi od električnih vozil. Sama sicer večinoma polnim doma. Uredili smo si polnilnico, zvečer ga priklopim in je naslednji dan pripravljen za vožnjo.

Kako ste zadovoljni z njim?

Zelo sem zadovoljna. Zmogljiv je, doseže take pospeške, da je neverjetno, ceste se drži vrhunsko. Vzela sem si še vrhunski zvočni sistem Bang & Olufsen 3D, tako da si dam glasbo na glas in potem je meja samo nebo. Res sem se zlila s to mojo zverinico. Priznam, da imam doma še Audi A6 3.0 na dizelski pogon za rezervo, če je treba na daljšo pot, se pa trudim, da ga uporabljam čim manj. Gotovo se bo s časom izboljšala tudi mreža polnilnic, baterije bodo vedno zmogljivejše in bodo imele večji domet. Ampak vam iskreno povem, da mi je glede na to, kako dobro se vozi, vseeno, ali naredim 100 kilometrov več ali manj.

Kolikšna pa je vaša poraba? Imamo občutek, da z vašim načinom vožnje precej višja od povprečja.

Imam obdobja, ko pridem skozi s 35 kWh, grem pa tudi do 100 kWh. Takrat sem najbolj ponosna nase (smeh).

Omenili ste, da ste zvesti znamki Audi. Katere modele ste že imeli?

Lahko rečem, da je Audi znamka naše družine, mislim, da smo imeli kar vse modele, nekatere tudi po dva. Vzeli smo na primer dva modela Audi A5, zame in brata, imeli smo dva modela Audi TT. Mama ga ima še zdaj in noče slišati, da bi menjala. Je pa Audi TT res vrhunski avto, športen, zelo lep. Tudi moj prvi avto je bil Audi A3, potem sem imela še A5, A4, A6. Spomnim se oglasa, ki je napovedoval, da prihaja nov model, in sem pred televizijo čakala, da vidim, kaj pride. No, ko sem potem videla A4, sem si rekla: "To je to, jaz to potrebujem," in sem ga šla kupit.

Kje najraje vozite?

Povsod tu okoli nas. Planina Gaberje je fantazija, lepo je, ko jo vidiš z vrha. Sem pa previdna zaradi drugih in počakam, da se zmrači. Rebernice treniram pred dirko, te so sicer malo težavne, ker je dosti srn. Predmeja je raj na Zemlji. Tam si upam voziti tudi čez dan, ker je širša. Začnem pri nas v Ajdovščini, peljem po levi strani proti Colu in se po drugi strani spustim. To so nekako tri moje najljubše trase.

Kaj pa, če odmislite dirkanje? Če pogledate na te ceste kot panoramske poti?

Na splošno mislim, da je Predmeja najlepša cesta v Sloveniji. Meni osebno vsekakor. Ko se ti iz tunela odpre razgled po celi Vipavski dolini, je čudovito.

Kot dobra poznavalka avtomobilov gotovo spremljate tudi razvoj. Kako gledate na to?

Kot sem že omenila, sem navdušena nad elektrifikacijo vozil. Tudi zvoka motorja z notranjim zgorevanjem ne pogrešam, verjetno, ker ga slišim v dirkalniku, rada ga imam še vedno. Sem zagovornik in želim čim več napredka na tem področju. Ko enkrat doživiš te pospeške, si jih želiš še več. Tako da verjamem v ta segment in v brezogljično prihodnost. Tudi mi v poslu se trudimo, da sklenemo čim več poslov z obnovljivimi viri energije, težimo k trajnostnemu poslovanju.

Je po vašem mnenju elektrika trenutno najboljši alternativni vir za avtomobile?

So tudi drugi viri, prej ali slej se bomo srečali tudi z vodikom, ampak električni pogon je zdaj nekaj oprijemljivega in verjamem, da se bo zgradila zdrava baza. Na zdravem temelju pa je veliko možnosti za napredek. Drugi alternativni pogoni se še preizkušajo in bomo šele s časom videli, kako se bodo razvijali. Glede elektromobilnosti pa verjamem, da je led prebit in so zdaj samo še detajli – razviti je treba zmogljivejše baterije, mogoče manj občutljive na vremenske razmere. Glede na to, da je glavni preboj narejen, ta napredek ni težko dosegljiv.

Je glede razvoja vseeno kaj, kar vas manj navdušuje? Imamo občutek, da ne bi tako lahko prepustili volana umetni inteligenci.

Glede avtonomne vožnje priznam, da sem še malo skeptična. Moram imeti nadzor, to je verjetno moja osebna težava. Ampak pustimo se presenetiti, poskusila bi gotovo. Saj uporabljam tudi asistenčne sisteme, ko v A6 voziš s tempomatom, si res kot v fotelju. Nismo pa še tam, da bi vse prepustila umetni inteligenci.

Vam je težko prepustiti nadzor tudi kot sovoznica?

S tem nimam težav. Zelo uživam v avtu tako na vozniškem kot na sovoznikovem sedežu. Dirkači so večinoma res težko sovozniki, ampak jaz sem najbolj srečna v avtu ne glede na to ali vozim ali ne, samo da se hitro vozi. Seveda pa moram pilotu za volanom res zaupati. Uživam s svojim najboljšim prijateljem, dirkačem Albertom von Thurn und Taxis, ker mu res slepo zaupam, in seveda Markom Grossijem, saj sem z njim in njegovo ekipo v zadnjem letu sodelovanja stkala prav posebno vez. Tudi drugi, s katerimi sem se vozila, so super vozniki. Boštjan Avbelj recimo – to je poezija, njegova vožnja je čista, preudarna, mirna, sploh nimaš občutka, da tako drvi.